Jedro

Ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine mora biti obrazložen, kot določa 2. odst. 53. čl. ZIZ, sicer se šteje, da ni utemeljen.

Izrek

1.Pritožbi upnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 10.9.1999 razveljavi.

2.Pritožba dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 2.7.1999 se kot neutemeljena zavrne in se ta sklep potrdi.

3.Dolžnik mora upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 41.602,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1999 dalje do plačila.

Obrazložitev

V tej izvršilni zadevi je upnik dne 16.9.1999 vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Sodišče je temu izvršilnemu predlogu ugodilo in izdalo sklep o izvršbi z dne 2.7.1999. Zoper ta sklep je dolžnik vložil pravočasen ugovor, na kar je izdalo sodišče drugi sklep z dne 10.9.1999, s katerim je odločilo, da se sklep o izvršbi z dne 2.7.1999 razveljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba, to je v drugi točki izreka, o zahtevku in stroških pa bo sodišče odločalo v pravdnem postopku.

Proti sklepu sodišča prve stopnje z dne 10.9.1999 je pravočasno vložil pritožbo upnik zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in ugovor dolžnika kot neutemeljen pošlje višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi, podrejeno pa upnik predlaga, da sodišče prve stopnje izpodbijani sklep razveljavi, ugovor dolžnika pa pošlje upniku v izjavo po čl. 57 ZIZ. V obrazložitvi navaja, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi res vložil ugovor, vendar tega ugovora ni mogoče šteti za obrazloženega, saj dolžnik za dejstva, s katerim ga utemeljuje, ni predložil nobenih dokazov, zato se šteje ugovor za neutemeljen v skladu z določbo 2. odst. 53. čl. ZIZ, po 2. odst. 54. čl. ZIZ pa bi moralo o takšnem neutemeljenem ugovoru odločati višje sodišče. Upnik še pojasnjuje, da navedbe dolžnika glede sklenitve izvensodne poravnave niso resnične, saj z upnikom ni sklenil poravnave. Dolžnik je namreč v letu 1997 podpisal izjavo, da dolg pripozna in ga namerava poravnati. Ker dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil, niti tega dejstva ne zatrjuje in dokazuje, je upnik utemeljeno vložil predlog za prisilno izterjavo.

Dolžnik pa je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da ugovarja iz razlogov, ki so vsebovani v 6. in 12. točki 55. čl. ZIZ. Dolžnik sicer ne oporeka terjatvi upnika do dolžnika iz naslova zavarovanja terjatve tretje osebe. Obenem pa povdarja, da je med dolžnikom in upnikom sklenjen dogovor o obročnem poplačilu terjatve v smislu izvensodne poravnave. Upnik ga spisu sicer ne prilaga, ker mu navedeno v izvršilnem postopku ni v prid, dolžnik pa ga bo po potrebi predložil v pravdnem postopku, poznavajoč določila ZIZ. Svoj ugovor pa dolžnik zaključuje, da oporeka terjatvi upnika v celoti.

Pritožba upnika zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10.9.1999 je utemeljena, ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi sodišča prve stopnje z dne 2.7.1999 pa ni utemeljen.

Postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) določen v 62. členu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v sklepu z dne 10.9.1999 oprlo na določbo 2. odst. tega člena, pri tem pa je očitno spregledalo določbo 5. odst. 62. čl. ZIZ, po kateri sodišče ne ravna po prejšnjih odstavkih (torej tudi ne po 2. odst. tega člena), če dolžnik ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne obrazloži v skladu s 53. čl. tega zakona, temveč ugovor pošlje višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ pa določa, da mora biti ugovor obrazložen, v njem pa mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. V ugovoru pa mora seveda dolžnik zatrjevati taka dejstva, ki lahko preprečujejo izvršbo v skladu z določbo 55. čl. ZIZ.

Dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi navaja, da poznavajoč ZIZ, zatrjevane izvensodne poravnave, ki naj bi jo sklenil z upnikom o obročnem poplačilu upnikove terjatve, svojemu ugovoru ni priložil. Očitno pa dolžnikovo poznavanje določil ZIZ le ni dovoljšnje, saj je spregledal določbo 2. odst. 53. čl. ZIZ, po kateri ne zadošča, da dolžnik v ugovoru samo navaja dejstva, s katerimi ga utemeljuje, temveč mora predložiti tudi dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Tega pa, kot je že bilo navedeno, dolžnik ni storil, po zatrjevanju upnika takšne poravnave z dolžnikom ni nikoli sklenil, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 5. odst. 62. čl. ZIZ šteti, da dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi ni obrazložen v skladu s 53. čl. tega zakona ter ga poslati višjemu sodišču, to je pritožbenemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in v skladu z določbo 3. točke 380. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ utemeljeni pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 10.9.1999 razveljavilo.

Ker pa je pritožbenemu sodišču bil predložen celoten spis s sklepom o izvršbi in ugovorom dolžnika zoper ta sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, je pritožbeno sodišče hkrati odločilo tudi o ugovoru dolžnika kot o pritožbi in iz že navedenih razlogov dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o izvršbi z dne 2.7.1999 potrdilo (2. točka 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Upnik je v svoji pritožbi zahteval povrnitev pritožbenih stroškov za sestavo pritožbe. Po določbi 5. odst. 38. čl. ZIZ mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo.

Pritožbene stroške upnika je sodišče v skladu z odvetniško tarifo odmerilo na 41.602,00 SIT in ocenilo, da so bili ti stroški potrebni za izvršbo, zato jih je naložilo v plačilo dolžniku.