Jedro

Tožnikovo ime je navedeno v naslovu članka in tudi vsebina se tiče pretežno tožnika, njegovega poslovnega delovanja (zastopanja gospodarskih družb), povezanosti z drugimi osebami in možnega izkupička, ki bi ga lahko dosegel v primeru prodaje določenih zemljišč. Že zgolj to kaže, da je pogoj iz prvega odstavka 26. člena ZMed izpolnjen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 419,99 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki kot odgovornemu uredniku S. naložilo, da v skladu z Zakonom o medijih (v nadaljevanju ZMed) objavi popravek objavljenega obvestila v članku „E. čaka 22 milijonov?“ z vsebino, kot je razvidna iz izreka sodbe prve stopnje.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec pravočasno vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008). Trdi, da popravek tožnika presega pravico do popravka objavljenega besedila, ki jo določa 26. člen ZMed. V objavljenem besedilu ni zapisano nič takšnega, s čimer bi bilo poseženo v pravice tožnika. Tožnik je fizična oseba in ne zastopnik katerekoli družbe, omenjene v objavljenem besedilu. Zato so irelevantne vse navedbe glede domnevnega posega v pravice ali interes tožnika na poslovnem nivoju v zvezi s poslovanjem družb. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti, v katerih družbah tožnik sodeluje, niti, na kakšen način je udeležen v družbah. Sodišči sta za obrazložitev posega v pravice ali interes tožnika zgolj povzeli njegovo izpoved. Takšen zaključek je pavšalen, neobrazložen, saj se navaja, le to, da so ljudje spraševali, kaj je s tem, zaradi česar se je počutil neprijetno. Naslednja kršitev je v prav tako pavšalnem in neobrazloženem zaključku, da tožnik s predloženimi finančnimi izkazi za družbo C. d.d. izkazuje njeno poslovanje. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb ne izhaja, na kakšen način in v katere pravice tožnika naj bi bilo poseženo oziroma kateri njegovi interesi naj bi bili prizadeti, prav tako pa sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se v tem ne da preizkusiti. Sodišče zavrne tožbeni zahtevek tudi, če ugotovi, da z objavo popravka ne bi bil dosežen njegov namen. Pravico do objave popravka je treba razlagati restriktivno in vezati na vsebino objavljenega obvestila. Vsebino popravka pa je treba brati ko celoto. Iz popravka izhaja, da je bilo objavljeno besedilo z drugačno vsebino, kot pa je dejansko bilo. V objavljenem obvestilu je zapisano, da je „E. na… skupščini izključno sam zastopal podjetje s K.“, v popravku pa „nisem zastopnik skrivnostnega podjetja D., ki je registrirano na K.“. Gre za vsebinsko razliko. Zastopnik podjetja, o katerem govori popravek, je širši pojem in gre za zastopanje pravne osebe pri poslovanju s tretjimi. Zastopanje, o katerem je govora v obvestilu, pa označuje zastopanje v ožjem smislu in pomeni, da naj bi šlo za izključno enega zastopnika, ki naj bi sam zastopal podjetje na skupščini, in to takšnega, ki bi lahko imel pooblastilo samo za to skupščino. Zakonske določbe ZMed dajejo prizadetemu jasen okvir, kako ravnati in na kakšen način oblikovati popravek in tega ni mogoče presegati ali razlagati širše, sploh pa ne enačiti besedil na skupni imenovalec v smislu standarda povprečnega bralca. Popravek mora zanikati vsebino objavljenega besedila, kar konkretni popravek ni. Do v pritožbi vsebinskih nasprotij se pritožbeno sodišče ni opredelilo in je podalo pavšalne in materialnopravno zmotne zaključke. Zahtevani popravek se torej ne nanaša na objavljeno besedilo. Popravek je napisan žaljivo in zato ne more biti predmet objave. Vsebina popravka je žaljiva tako za avtorja objavljenega besedila, kot tudi za revidenta in medij. Besedilo vsebuje vrednostno sodbo o kvaliteti in načinu avtorjevega dela in namiguje na negativno kritiko avtorjevega dela, pri povprečnem bralcu zbuja negativno vrednostno sodbo. Predlaga, da vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožniku in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga, da vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravica do popravka je že na ustavni ravni zagotovljena posamezniku, katerega pravica ali interes sta bila prizadeta z objavljenim obvestilom (40. člen Ustave RS). ZMed skladno s tem ustavnim izhodiščem podrobneje določa način uresničevanja te pravice. Tako ima po prvem odstavku 26. člena ZMed vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes. Osnovni pogoj za uresničitev pravice je torej prizadetost posameznikovega interesa ali pravice.

7. Sodišči prve je zaključilo, te zaključke pa kot pravilne potrdilo tudi sodišče druge stopnje, da vsebina objavljenega obvestila sega tako v poslovne kot tudi osebne interese tožnika. To sta sodišči tudi ustrezno obrazložili (prvi odstavek na 3. strani sodbe druge stopnje v zvezi z obrazložitvijo na 3. in 4. strani sodbe prve stopnje), zato očitek, da iz obrazložitve izpodbijanih sodb ne izhaja, na kakšen način in v katere pravice tožnika naj bi bilo poseženo oziroma kateri njegovi interesi naj bi bili prizadeti, niso utemeljeni, očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki sicer ostaja zgolj na pavšalni ravni, pa prav tako.

8. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje in objavljenega obvestila, je tožnikovo ime navedeno že v naslovu članka in tudi vsebina se tiče pretežno tožnika, njegovega poslovnega delovanja (zastopanja gospodarskih družb), povezanosti z drugimi osebami in možnega izkupička, ki bi ga lahko dosegel v primeru prodaje določenih zemljišč. Že zgolj to kaže, da je pogoj iz prvega odstavka 26. člena ZMed izpolnjen, saj se celoten članek pravzaprav ukvarja s tožnikom, njegovim delovanjem v različnih gospodarskih družbah oziroma zastopanjem gospodarskih družb in ljudmi okrog njega. Zato so neutemeljene trditve toženca, da tožnikov poslovni interes zato, ker tožnik nastopa kot fizična oseba, ne more biti prizadet. V kakšnih in katerih družbah tožnik sodeluje in na kakšen način, pa ni predmet tega postopka, saj se ta omejuje zgolj na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka (prvi odstavek 35. člena ZMed). Prav tako ni pomembno, kako poteka poslovanje družbe C. d.d. (na kar se popravek niti ne nanaša). Namen tega postopka namreč ni v ugotavljanju resničnosti dejstev v objavljenem obvestilu ali popravku (to bi bilo celo v nasprotju z naravo pravice do popravka), pač pa v tem, da ima prizadeti možnost izjaviti se o zanj spornem obvestilu na enakovreden način z zanikanjem oziroma popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, navajanjem oziroma prikazom drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi spodbija, ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (četrti odstavek 26. člena ZMed). Revizijsko izpodbijanje zaključkov o prizadetih osebnih interesih pa sodi v sfero dejanskega stanja in dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, kar ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta torej pojmu „prizadetost posameznikovega interesa“ dali ustrezno in pravilno vsebino.

9. Toženec v reviziji enako kot pred tem že v pritožbi trdi, da z objavo popravka ne bi bil dosežen njegov namen, ker je njegova vsebina drugačna od vsebine popravka. Pri tem trdi, da je popravek izrazu „zastopanje“, kot je uporabljen v obvestilu, pripisal drugačen, širši pomen. Že pritožbeno sodišče je tožniku pravilno pojasnilo (v predzadnjem odstavku na drugi strani obrazložitve, kar pomeni, da je neutemeljen očitek, da se do zatrjevanih vsebinskih nasprotij ni opredelilo), da v besednih zvezah, kot jih prikazuje toženec, ni zaznati vsebinskih razlik. Tako, kot se revizija zavzema za to, da se popravek obravnava kot celoto, je namreč treba tudi obvestilo brati kot celoto. Tako je v samem obvestilu zapisano, da je tožnik „zastopnik skrivnostnega podjetja D.“ ter nadalje na drugem mestu še, da je na „zadnji izredni skupščini izključno sam zastopal podjetje s K.“ Razlike, ki jih zatrjuje, torej v vsebini ni zaznati, celo nasprotno, pri (povprečnem) bralcu pušča vtis, da gre za za tožnikovo delovanje oziroma poslovanje trajne(jše)ga značaja. V popravku je tožnik izrecno zanikal, da bi bil zastopnik družbe D. s K., torej tudi ni res, da popravek ne pomeni zanikanja vsebine objavljenega besedila. Sicer pa po že omenjenem določilu četrtega odstavka 26. člena ZMed popravek ne pomeni zgolj zanikanja navedb v objavljenem obvestilu.

10. Končno pa revizija tudi neutemeljeno trdi, da je popravek napisan žaljivo. Kot žaljiv ocenjuje zlasti naslednji tekst popravka: „članek… vsebuje vrsto neresnic in namigovanj in je zato zavajajoč. O kakovosti novinarskega dela in upravičenosti pridevnikov, kot sta „skrivnostni“ in „razvpiti“ naj presojajo bralke in bralci. A pri tem morajo vedeti, da gre za skupek iz drugih medijev prepisanih navedb, ki se jih avtorju ni zdelo vredno preveriti niti v javno dostopnih virih, kaj šele da bi v skladu z novinarskim kodeksom vprašal tiste, o katerih piše.“ Tudi v tem delu popravka namreč tožnik navaja dejstva in okoliščine, s katerimi spodbija oziroma s takim namenom bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu, in sicer da navedbe v članku niso resnične, da gre za neustrezno izražanje (pri čemer sta pridevnika „skrivnosten“ in „razvpiti“ ponovljena iz objavljenega obvestila) in da gre za prepis navedb iz drugih medijev, ki jih avtor ni preveril. Kolikor toženec v zapisanem besedilu čuti negativno kritiko avtorjevega dela, se ta nanaša le na tisti del, ki se tiče opustitev preverjanja informacij, pa tudi ta ni napisana na tak način, da bi to utemeljevalo zavrnitev objave popravka zaradi njegove žaljivosti.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožniku povrniti njegove potrebne stroške revizijskega postopka, ki obsegajo priglašene stroške sestave odgovora na revizijo (in kar vključuje tudi stroške komuniciranja odvetnika s stranko), materialne stroške in DDV.