Jedro

ZOro-1 kot zanesljivo osebo opisno določa osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja, že vnaprej pa predvideva, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če gre za enega izmed prej naštetih primerov. To torej pomeni, da v kolikor nastopi eden od teh primerov, to že samo po sebi pomeni, da je oseba nezanesljiva, medtem ko je potrebno v drugih primerih to ugotoviti na podlagi ravnanja posameznika z orožje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota ... je tožniku z izpodbijano odločbo na podlagi Zakona o orožju (v nadaljevanju: ZOro-1) odvzela orožni list, dovoljenje za posest orožja, šest pušk, revolver in 174 kosov streliva različnega kalibra (točka 1 izreka odločbe). Določila je, da mora tožnik v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe najti kupca za odvzeto orožje in strelivo, sicer ga bo upravni organ izročil trgovcu, pooblaščenemu za promet z orožjem, da ga proda.

2. V obrazložitvi odločitve je upravni organ prve stopnje ocenil, da tožnik ni več zanesljiv v smislu 3. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o orožju, saj je orožje in strelivo hranil neprimerno in malomarno v garderobi v pritličju stanovanjske hiše. Več lovskih pušk je pustil prislonjenih na zid poleg kovinske omare za orožje, strelivo pa hranil v nezaklenjenem predalu lesene omare v istem prostoru. Tu je orožje našel sin tožnikove partnerice in se ustrelil. Policisti so ga zaradi neprevidne, malomarne in nestrokovne hrambe orožja kaznovali z globo, obenem pa upravnemu organu prve stopnje predlagali, naj se tožniku odvzame orožje, orožni list, dovoljenje za posest orožja in strelivo, čemur je ta z izpodbijano odločbo tudi sledil. 3. Ministrstvo za notranje zadeve je kot upravni organ druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo organa prve stopnje. Tožnik je v pritožbi izpostavil, da je bil tragični dogodek posledica spleta okoliščin, da je obrazložitev v izpodbijani odločbi pomanjkljiva, poleg tega pa bi moral upravni organ ob presoji zanesljivosti obravnavati njegovo osebnost in v tej smeri izvesti dokaze. Pritožbenim razlogom upravni organ druge stopnje ni sledil, svojo odločitev pa utemeljil smiselno enako kot kot prvostopni organ.

4. Tožnik se z odločitvijo ni strinjal ter v tožbi navajal, da so bile v postopku kršene določbe upravnega postopka, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Upravni organ je svoje ugotovitve oprl na enkratni, sicer tragični dogodek. Za presojo zanesljivosti tožnika pa bi moral celovito obravnavati njegovo osebnost in v tej smeri izvesti dokaze. Odločitev je bila sprejeta na podlagi strojenega prekrška, ne pa na podlagi negativnih ali pozitivnih dejstev. Prav tako ni bilo preverjeno ali so bile izven omare vse puške in kje je puško vzel partneričin sin. Ker zakon govori o nestrokovnem in malomarnem shranjevanju, je tako ravnanje podano le, če gre za časovno trajajoče ali ponavljajoče se ravnanje, ne pa enkratni dogodek. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ zanemaril, da mora v obrazložitvi točno navesti razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Razjasniti bi moral vse okoliščine vstopa partneričinega sina v stanovanje, kot tudi njegovo zdravstveno stanje. Tožnik poseduje orožje kot lovec, je član lovske družine in velja za zanesljivo osebo. Na tak način tudi ravna z orožjem.

5. V dopolnitvi tožbe je tožnik še enkrat izpostavil, da je partneričin sin samovoljno in na nezakonit način vstopil v tožnikove prostore. Z ničemer ni dokazano, da tožnik ni zanesljiva oseba za posest orožja. Nezanesljiv bi bil samo v primeru, če bi bil pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega bi bilo neprimerno, če bi rokoval z orožjem ali če bi mu bila odvzela poslovna sposobnost ali če bi bil odvisen od alkohola ali mamil. Te okoliščine v konkretnem primeru niso izkazane in zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, zadeva pa vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Poleg tega zahteva, da mu tožena stranka povrne stroške postopka.

6. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

K točki I. izreka:

8. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje. V obeh odločbah so pojasnjeni razlogi za sprejeto odločitev in pojasnjen obseg in namen uporabe prostega preudarka. Sodišče je zato v celoti sledijo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

9. ZOro-1 v 58. členu določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona. Ti pogoji so: da ni zadržkov javnega reda, da ima posameznik orožje; da je zanesljiv; da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine; da ima opravljen zdravniški pregled; in da je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem. Upravni organ je svojo odločitev oprl na 3. točko drugega odstavka 14. člena ZOro-1, po kateri mora biti posameznik, ki ima dovoljenje za nabavo orožja, orožni list in dovoljenje za posest orožja, zanesljiv. Posameznik je zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval, ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja (prvi odstavek 16. člena ZOro-1). Posameznik pa v nobenem primeru ni zanesljiv, če je izpolnjen kateri od pogojev iz drugega odstavka tega člena, to je, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil ali mu je bila odvzeta poslovna sposobnost ali je odvisen od alkohola ali mamil ali če okoliščine v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja (drugi odstavek 16. člena ZOro-1). Kako mora posameznik ravnati z orožjem določa IV. poglavje ZOro-1. V 22. členu je opredeljeno splošno pravilo, ki od vsakega zahteva, da mora z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo, ta pa se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju. Posameznik mora orožje, ki ga ima v posesti, hraniti tako, da ne pride v roke neupravičeni osebi. Orožje mora hraniti zaklenjeno in ločeno od streliva, razen če sta orožje in strelivo shranjena v ognjevarni omari, sefu ali v posebej zavarovanem prostoru (prvi in drugi odstavek 25. člena ZOro-1). Kadar pogoji za posedovanje orožja in orožne listine iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 niso več izpolnjeni, pristojni organ posamezniku odvzame orožje (prvi odstavek 58. člena ZOro-1).

10. Iz podatkov upravnega spisa po oceni sodišča izhaja, da je imel upravni organ v izvedenem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za ugotovitev, da je tožnik orožje hranil na način, ki kaže, da ni zanesljiv in s tem ni primeren za posedovanje orožja. Sodišče se ne strinja s tožnikom, ko pravi, da je posamezniku nezanesljivost dopustno očitati le v primerih, če je bil pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega bi bilo neprimerno, če bi rokoval z orožjem ali če bi mu bila odvzela poslovna sposobnost ali če bi bil odvisen od alkohola ali mamil. ZOro-1 namreč kot zanesljivo osebo opisno določa osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja, že vnaprej pa predvideva, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če gre za enega izmed prej naštetih primerov. To torej pomeni, da, v kolikor nastopi eden od teh primerov, to že samo po sebi pomeni, da je oseba nezanesljiva, medtem ko je potrebno v drugih primerih to ugotoviti na podlagi ravnanja posameznika z orožje. Nobenega dvoma ni, da tožnikov primer ne sodi med tiste, ki jih ZOro-1 posebej našteva v drugem odstavku 16. člena, so pa dokazi, ki jih je zbral upravni organ, tudi po mnenju sodišča pokazali, da ga je zaradi malomarnosti pri hrambi orožja utemeljeno oceniti za osebo, ki ni zanesljiva v smislu zakona in se sodišče razlogom, navedenim v izpodbijanih odločbah v celoti pridružuje.

11. Tožnik nadalje oporeka odločitvi upravnega organa zato, ker meni, da ga zgolj na podlagi enega samega, sicer tragičnega dogodka, ni mogoče oceniti kot osebo, ki ni zanesljiva, ne da bi bila s tem ocenjena njegova osebnost in način življenja. Sodišče s tožnikom ne soglaša. Ob nepravilni uporabi ali shranjevanju orožja, pa četudi gre za enkratni dogodek, lahko nastanejo hude ali nepopravljive posledice za uporabnika orožja ali za osebe v njegovi okolici. Prav zato ZOro-1 namenja posebno pozornost varni hrambi orožja, tako da to ni dostopno neupravičenim osebam. V obravnavanem primeru je upravni organ ugotovil tožnikovo malomarnost pri hrambi orožja, saj je orožje in strelivo pustil nezavarovano za dva dni, ob tem da je vedel, da je partneričinemu sinu znano, kje hrani ključ stanovanja. Tožnikovo navajanje, da je orožje pustil nezavarovano tako, kot so ugotovili policisti ob izdaji sedaj pravnomočnega plačilnega naloga zaradi storjenega prekrška zato, ker ga je nekaj zmotilo in smiselno sklicevanje na neupravičen vstop partneričinega sina v prostore njegovega bivališča, ne more omajati, po oceni sodišča, utemeljene presoje upravnega organa, da je bilo tožnikovo postopanje pri hrambi orožja malomarno in da ga zato ni mogoče več šteti za zanesljivo osebo v smislu ZOro-1. Tožnik je orožje pustil nezavarovano, ob tem da je vedel, da ima dostop do stanovanja tudi partneričin sin, kar pomeni, da je z opustitvijo skrbnosti hrambe orožja dopustil, da je to prišlo v roke slednjega, torej neupravičene osebe in ga je navsezadnje ta tudi uporabil zoper sebe. Puščanje orožja na način, kot je to storil tožnik in ki je v popolnem nasprotju s pravili hrambe, ki jih določa zakon, tudi po mnenju sodišča ni manjša opustitev skrbnosti ravnanja. Kot že rečeno, je določbe ZOro-1 treba tolmačiti strogo zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja orožje. Sodišče meni, da je upravni organ pravilno ocenil, da tožnik ni več zanesljiva oseba v smislu določb ZOro-1 ter na tej podlagi tudi sprejel utemeljeno odločitev, da mu orožje, strelivo, orožni listi in dovoljenje za posest orožja odvzame.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II. izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.