Jedro

Pred avstrijskim in slovenskim sodiščem teče odškodninska pravda z enakim rentnim zahtevkom iz istega škodnega dogodka sicer zoper različna pravna subjekta (zavarovalnica, fizična oseba), ki pa sta medsebojno na podlagi zavarovalne pogodbe tesno povezana (fizična oseba je zavarovanec zavarovalnice - pri zavarovalnici ima sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti) in tožniku (oškodovancu) solidarno odgovorna za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, pri čemer zavarovalnica odgovarja do višine zavarovalne vsote. Zavarovalna vsota po zavarovalni polici znaša 1 milijon EUR za materialno škodo in 5 milijonov EUR za nematerialno škodo, kar predstavlja višji znesek, kot ga zahteva tožnik. Že navedene okoliščine izkazujejo sorodnost pravd kot ga opredeljuje določba prvega in tretjega odstavka 30. člena Uredbe. Zraven tega pa ni prezreti, da lahko tudi ob nespornem temelju slovensko in avstrijsko sodišče izdata nasprotujoči oziroma v precejšnji meri razhajajoči sodbi glede višine rente, kar pa pomeni nevarnost obstoja nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov in ki se lahko ločeno izvršijo. Navedeno pa je v nasprotju z interesi pravne varnosti na ravni članic Evropske unije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče prekinilo postopek do pravnomočne odločitve v sporu, ki je v teku pred Deželnim sodiščem v Linzu v Avstriji, pod opr. št. 5 Cg 155/15m.

2. Odločitev prvostopnega sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Jedro pritožbe je, da je zmotna presoja prvostopnega sodišča, da pred pristojnim sodiščem v Republiki Avstriji teče sorodna pravda. Pred pristojnim sodiščem v Avstriji je iz istega dogodka tožena slovenska zavarovalnica, pri kateri je imel toženec, povzročitelj prometne nesreče, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. V tej pravdi pa je tožen toženec kot neposredni povzročitelj prometne nesreče pred pristojnim slovenskim sodiščem. Kljub temu, da se v obeh navedenih pravdah (tako proti zavarovalnici pred sodiščem v Republiki Avstriji kot proti tožencu pred sodiščem v Republiki Sloveniji) uveljavlja enak rentni zahtevek, to še ne pomeni, da gre za sorodni pravdi po 30. členu Uredbe ES št. 1215/2012. Temelj zahtevka v nobeni od pravd ne more biti sporen (toženec je bil pred pristojnim slovenskim sodiščem spoznan za krivega povzročitve prometne nesreče), sama morebitna različna prisoja višine vtoževane rente po slovenskem in avstrijskem sodišču pa ni razlog za prekinitev postopka po citirani določbi Uredbe ES št. 1215/2012. Obe sodbi predstavljata samostojen izvršilni naslov. Zraven tega se z izpodbijano odločitvijo prvostopnega sodišča krši načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka določeno v 11. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tožniku pa je tudi kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo s sklicevanjem na določbo prvega in tretjega odstavka 30. člena Uredbe ES št. 1215/2012 ter odločbe sodišča Evropske unije C-406/92 in C-39/02 zavzema za potrditev prvostopnega sklepa ter pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča, da navedeni pravdi pred avstrijskim in slovenskim sodiščem predstavljata sorodni pravdi. Pravno je nevzdržno, da bi tožniku s sodbo avstrijskega in slovenskega sodišča bila prisojena renta v tako različni višini, da bi si sodni odločbi nasprotovali ali celo izključevali. Predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da je tožeča stranka v Republiki Avstriji pri Deželnem sodišču v Linzu vložila tožbo zoper prvo toženko: Z.S. d.d. s sedežem v M. Republika Slovenija in drugo toženca: J. S., s stalnim prebivališčem V. 19, M., Republika Slovenija. Pri navedeni zavarovalnici je toženec J. S., povzročitelj prometne nesreče, v kateri se je poškodoval tožnik, imel sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Sodišče v Republiki Avstriji je tožbo zoper zavarovalnico sprejelo v obravnavo, za odločanje o zahtevku zoper toženca J. S. pa se izreklo za nepristojno. Tožeča stranka je po navedeni odločitvi avstrijskega sodišča pred stvarno in krajevno pristojnim sodiščem v Republiki Sloveniji (Okrožno sodišče v Mariboru) vložila tožbo zoper toženca J. S. V obeh tožbah tožeča stranka zoper toženo stranko (zavarovalnico pred sodiščem v Republiki Avstriji, fizično osebo - toženca pred sodiščem v Republiki Sloveniji) uveljavlja enak rentni zahtevek. Navedena ugotovitev izhaja iz vpogleda v tožbo v obravnavani zadevi ter v tožbo proti zavarovalnici pred sodiščem v Republiki Avstriji (tožba priloga B2). Obe sodišči tako obravnavata enak rentni zahtevek tožeče stranke iz istega škodnega dogodka, za presojo katerega pa bo pristojno sodišče v Republiki Avstriji moralo na podlagi 3. člena Haške konvencije o izbiri prava za čezmejne prometne nesreče uporabiti pravo države, na območju katere se je prometna nesreča zgodila, torej odškodninsko pravo Republike Slovenije.

6. Uredba EU št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (nadalje Uredba) v prvem odstavku 30. člena določa, da če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, lahko vsa sodišča, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, prekinejo postopek. V tretjem odstavku citiranega člena pa je določeno, da se šteje da so pravde sorodne, če so tako tesno povezane med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov. Sodišče Evropske unije je pojem sorodne pravde iz citirane določbe Uredbe že presojalo (odločbe sodišča EU C-406/02 C-39/02) in pri tem izpostavilo, da zadošča, da sta pravdi sorodni, če bi zaradi njunega ločenega obravnavanja in odločanja obstajala nevarnost nasprotujočih si odločb in ni potrebno, da bi obstajala nevarnost pravnih posledic, ki bi se medsebojno izključevale. Nevarnost nezdružljivih sodnih odločb obstaja tudi v primeru, če se odločbe lahko izvršijo ločeno in se njihove pravne posledice medsebojno ne izključujejo. Pojem nezdružljive sodne odločbe je potrebno razumeti v širšem pomenu nevarnosti nasprotujočih si sodnih odločb. Pojem nezdružljivih sodnih odločb v sorodnih pravdah je zaradi pravne varnosti potrebno razlagati široko.

7. V obravnavani zadevi pa pred avstrijskim in slovenskim sodiščem teče odškodninska pravda z enakim rentnim zahtevkom iz istega škodnega dogodka sicer zoper različna pravna subjekta (zavarovalnica, fizična oseba), ki pa sta medsebojno na podlagi zavarovalne pogodbe tesno povezana (fizična oseba je zavarovanec zavarovalnice - pri zavarovalnici ima sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti) in tožniku (oškodovancu) solidarno odgovorna za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, pri čemer zavarovalnica odgovarja do višine zavarovalne vsote. Zavarovalna vsota po zavarovalni polici znaša 1 milijon EUR za materialno škodo in 5 milijonov EUR za nematerialno škodo, kar predstavlja višji znesek, kot ga zahteva tožnik. Že navedene okoliščine izkazujejo sorodnost pravd kot ga opredeljuje določba prvega in tretjega odstavka 30. člena Uredbe. Zraven tega pa ni prezreti, da lahko tudi ob nespornem temelju slovensko in avstrijsko sodišče izdata nasprotujoči oziroma v precejšnji meri razhajajoči sodbi glede višine rente, kar pa pomeni nevarnost obstoja nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov in ki se lahko ločeno izvršijo. Navedeno pa je v nasprotju z interesi pravne varnosti na ravni članic Evropske unije.

8. Odločitev prvostopnega sodišča tudi ni v nasprotju z hitrostjo in ekonomičnostjo postopka kot to določa 11. člen ZPP in pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker lahko prvostopno sodišče po določbi drugega odstavka 34. člena Uredbe nadaljuje postopek, če meni, da postopek pred sodiščem tretje države verjetno ne bo končan v razumnem roku oziroma, če je nadaljevanje postopka potrebno zaradi ustreznega delovanja pravosodja.

9. Iz navedenih razlogov je prvostopno sodišče postopalo pravilno, ko je postopek prekinilo, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu s prvim odstavkom 366. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni odločilno prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta vsaka sami svoje pritožbene stroške.