Jedro

Verbalnih groženj ni mogoče šteti za preganjanje, ki se je kot pravni standard uveljavilo v upravno sodni praksi in kot izhaja iz Direktive Sveta Evropske unije št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.8.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2.alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba. Tožnik je kot razlog za odhod iz Kosova navedel ogroženost s strani sosedov, (družine G.), ki so pretepli njegovega brata, potem pa je on pretepel enega izmed članov te družine, ki se mu zato sedaj želijo maščevati in mu verbalno grozijo po telefonu ter ob srečanjih na ulici. Tudi po presoji prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za preganjanje v smislu ZAzil. Strinja se z razlago pojma preganjanja, kot ga v izpodbijani odločbi na podlagi ZAzil, mednarodnih pogodb in upravno-sodne prakse ter stališč pravne teorije, opredeljuje tožena stranka. Tožena stranka je primerjala tudi tožnikove navedbe o njegovi ogroženosti v domačem kraju oziroma jih ocenila z objektivnimi in relevantnimi podatki o stanju v občini Klina oziroma na Kosovu (kar je prvostopno sodišče povzelo v izpodbijani sodbi) in s tem, po presoji prvostopnega sodišča v zadostnem obsegu ugotovila vsa za odločitev v tem primeru bistvena dejstva. Utemeljeno je sklepanje tožene stranke, da je očitno, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje in da je izvorno državo zapustil zaradi zaposlitve v Republiki Sloveniji oziroma iz ekonomskih razlogov. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo tožniku izdano dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve v Republiki Sloveniji z veljavnostjo od 18.6.2-004 do 31.3.2005, za azil pa je zaprosil naslednji dan (1.4.2005), ko mu je potekla veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje. Če bi se tožnik resnično bal za svoje življenje in se čutil trajno preganjanega oziroma trpinčenega, bi za azil zaprosil že ob prihodu v Republiko Slovenijo v juniju 2004. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka pravilno takoj odločila o stvari in svojo odločitev pravilno oprla na določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ter skladno z 2. alineo 1. odstavka 34. člena ZAzil določila rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) zatrjuje, da so razlogi, ki jih je navedel v svoji prošnji za azil, takšni, da utemeljujejo oceno o njihovi upravičenosti v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil. Zatrjuje, da je v izvorni državi zaradi ogroženosti s strani sosedov v življenjski nevarnosti in bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi prošnji za azil ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP,št.9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pristojni upravni organ utemeljeno sklepal, kar je pravilno presodilo prvostopno sodišče, da je tožnikov prihod v Republiko Slovenijo v juniju 2004 povezan izključno z ekonomskimi razlogi, prošnjo za azil pa je podal (1.4.2005) zgolj z namenom podaljšanja svojega zakonitega bivanja v Republiki Sloveniji po tem, ko mu je poteklo dovoljenje za začasno prebivanje, ki mu je bilo izdano iz razlogov zaposlitve, z veljavnostjo do 31.3.2005. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da ekonomski razlogi ne predstavljajo razlogov, ki omogočajo pridobitev azila v Republiki Sloveniji, tožnik pa niti v prošnji za azil niti v tožbi ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi preganjan v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe gre v obravnavanem primeru za medsoseski spor zaradi fizičnega obračunavanja udeležencev pretepa ter za verbalne grožnje, ki se, kot sta pravilno ugotovila že tožena stranka in prvostopno sodišče, ne more šteti za preganjanje, ki se je kot pravni standard uveljavilo v upravno sodni praksi in kot izhaja tudi iz Direktive Sveta evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, da je v izvorni državi v življenjski nevarnosti in da bo v primeru vrnitve v izvorno državo ogrožena njegova varnost oziroma fizična integriteta ter da bi mu moral biti dodeljen azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je tožena stranka na podlagi poročil mednarodnih organizacij (ki so navedena v odločbi tožene stranke in izpodbijani sodbi), preverila tudi varnostni položaj v tožnikovi izvorni državi in ugotovila, da v občini K., od koder prihaja tožnik, delujejo številne varnostne sile, ki skrbijo za red in varnostno situacijo ter pomoč prebivalcem. Slednje pa je potrdil tudi tožnik, ko je izjavil, da je omenjeni spor obravnavala policija in sodišče. Utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi bi obstajal, ko bi se lahko upravičeno pričakovalo, da bo v primeru vrnitve vanjo, to imelo za tožnika resne posledice, ki jih državni organi niso sposobni preprečiti, kar pa v obravnavanem primeru ni mogoče z uspehom zatrjevati, na strani tožnika pa tudi ni takšnih osebnih okoliščin, ki bi pomenile, da so podani pogoji za dodelitev humanitarnega azila.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.