Jedro

Tožeča stranka je škodo, ki bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe, po presoji sodišča v zadostni meri izkazala že z zatrjevanjem, da po seznanitvi prosilke z zahtevanimi dokumenti, ne bo več mogoče sanirati stanja ob morebitnem uspehu v upravnem sporu in bo sodno varstvo zato neučinkovito.

Izrek

I. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev 1. točke izreka izpodbijane odločbe Informacijske pooblaščenke št. 07100-3/2021/9 z dne 7. 6. 2021 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

II. Odločitev o stroških postopka si sodišče pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

_Navedbe tožeče stranke_

1. Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu izpodbija 1. točko izreka odločbe št. 07100-3/2021/9 z dne 7. 6. 2021, s katero je Informacijska pooblaščenka delno ugodila pritožbi prosilke z dne 5. 1. 2021 zoper odločbo upravljavca s prejemnim žigom KSS Pergam z dne 23. 12. 2020 in odločila, da se odločba upravljavca odpravi ter se odloči: Upravljavec mora prosilki v 31 dneh od vročitve odločbe posredovati kopijo: - dokumenta „Opis dogodka z dne 19. 10. 2020“, in sicer besedilo od besed „Opis dogodka z dne 19. 10. 2020“ do vključno besed „priporočili NIJZ“ ter podpis osebe, ki je dokument pripravila; - e-pošte z dne 21. 10. 2020 ob 10:11, in sicer besedilo od besed „Od:“ do vključno „Študentske“ ter od „smo slišali“ do vključno „navedenega dne“.

2. V tožbi zatrjuje, da v predpisih ni podlage za posredovanje zahtevanih dokumentov z vsebovanimi osebnimi podatki pri njej zaposlenih delavcev, ki so dokumenta sestavili. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Skupaj s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero zahteva, da se izvršitev 1. točke izreka izpodbijane odločbe začasno zadrži, saj vložitev tožbe v upravnem sporu po zakonu nima za posledico zadržanja izpodbijane odločitve. Meni, da bi ji bila z izvršitvijo izpodbijane odločbe prizadejana težko popravljiva škoda, saj bi izvršitev zanjo pomenila izgubo pravnega interesa za tožbo, zaradi česar gre v obravnavani zadevi za situacijo, podobno tisti, ko v postopkih odločanja o dostopu do informacij javnega značaja izdajo začasne odredbe predlaga stranski udeleženec. Sklicuje se na sodno prakso v teh postopkih, v skladu s katero izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo sodišča o njeni pravilnosti in zakonitosti že po naravi stvari povzroči neučinkovitost sodnega varstva, kar predstavlja težko popravljivo škodo, zaradi česar v takšnih primerih učinkovito sodno varstvo tožniku zagotavlja le začasna odredba.

4. Nastanek težko popravljive škode tožeča stranka utemeljuje tudi s sklicevanjem na dolžnosti, ki jih ima kot delodajalec ter upravljavec osebnih podatkov. Z razkritjem zahtevanih dokumentov bi namreč kršila dolžnost varovanja dostojanstva in osebnih podatkov pri njej zaposlenih delavcev in dolžnost varovanja delavcev pred nadlegovanjem in trpinčenjem s strani sodelavcev. Razkritje podatkov bi pomenilo poseg v človekove pravice delavcev, kar bi posledično negativno vplivalo na razmerja, ki jih ima do zaposlenih. Meni, da je pri odločanju treba tudi upoštevati, da posamezniki, katerih osebni podatki bi se po izpodbijani odločbi razkrili, nimajo možnosti učinkovitega pravnega varstva, saj bi se z udeležbo v postopku prosilki sami razkrili.

5. Z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločitve javna korist ne bo prizadeta, ker je v javnem interesu, da se varujejo človekove pravice in da se vanje ne posega, dokler poseg ni utemeljen s pravnomočno sodno odločbo, prizadeta pa tudi ne bo korist nasprotnih strank. Izvršitev izpodbijane odločbe pred njeno pravnomočnostjo tudi ni v interesu tožene stranke, ki je nadzorni organ na področju varstva osebnih podatkov, zadržanje izvršitve odločbe pa tudi ne bo prizadelo prosilke, saj bo ta svoje upravičenje lahko uveljavila po zaključku upravnega spora.

6. V vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 26. 10. 2021, tožeča stranka ponavlja dosedanje navedbe v postopku. Navaja, da je med strankami v postopku sporno, ali dokumenta vsebujeta osebne podatke stranke z interesom, do katerih je ta po Uredbi št. 2016/679 upravičena. Glede očitka, da ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe ter zahteve za izdajo začasne odredbe, pa navaja, da je kot upravljavec osebnih podatkov, ki mu Uredba št. 2016/679 nalaga obveznosti v zvezi z varstvom osebnih podatkov posameznikov (tudi zaposlenih delavcev), aktivno legitimirana za izpodbijanje odločitve tožene stranke, za katero meni, da ni skladna z zahtevami uredbe. V postopku torej zasleduje svoj lastni pravni interes, ki se izraža v zagotavljanju s predpisi skladne obdelave osebnih podatkov. Z vidika interesa je položaj upravljavca osebnih podatkov primerljiv s položajem zavezanca po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: ZDIJZ), ki mu zakon zaradi njegove dolžnosti zagotavljanja prostega dostopa do informacij priznava pravni interes za izpodbijanje odločitev tožene stranke. Poudarja še, da pri njej zaposleni delavci, katerih dostojanstvo in osebne podatke je dolžna varovati, upravičeno pričakujejo zaupnost, četudi anonimnosti niso izrecno zahtevali.

_Navedbe tožene stranke_

7. V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne. Kot navaja, tožeča stranka izdajo začasne odredbe utemeljuje zgolj s sklicevanjem na sodno prakso ter s pavšalnimi navedbami o nastanku težko popravljive škode, za svoje trditve pa ne predlaga nobenega dokaza.

_Navedbe stranke z interesom_

8. Na zahtevo za izdajo začasne odredbe je odgovorila tudi A. A., ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijane točke 1 izreka odločbe v neposredno škodo. V odgovoru meni, da je pred presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe treba opraviti preizkus obstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe, ki zajema tudi preizkus obstoja pravnega interesa. Navedenega tožeči stranki po njenem mnenju v postopku ni uspelo izkazati, saj ni navedla, katero svojo pravico ali pravno korist zasleduje. Kot navaja, tožeča stranka kot delodajalec s tožbo v upravnem sporu ne more varovati javnega interesa in tudi ne interesov tretjih oseb. V podkrepitev svojih navedb se sklicuje na določbe 34. in 35. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1) ter na določbo 1. odstavka 78. člena Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov; v nadaljevanju: Uredba št. 2016/679), ki sodno varstvo priznavajo le posamezniku in ne tudi upravljavcu osebnih podatkov, ki v postopku nastopa kot prvostopni upravni organ, ki mu kljub dolžnosti, ki mu jo nalaga izpodbijana odločba, sodnega varstva ni mogoče priznati.

9. Glede sklicevanja tožeče stranke na sodno prakso v primerih dostopa do informacij javnega značaja pa navaja, da je v teh postopkih varovan drugačen interes kot v primeru dostopa do osebnih podatkov, ko lahko varstvo svojih interesov zahteva le prizadeti posameznik. Prav tako je po njenem mnenju neutemeljeno sklicevanje na sodno prakso v zadevah, v katerih so sodno varstvo zahtevale druge fizične in pravne osebe (in ne upravljavci podatkov), katerih interesi bi z objavo informacij javnega značaja bili lahko prizadeti. Položaj teh oseb je namreč drugačen od položaja tožeče stranke.

10. V nadaljevanju odgovora stranka z interesom pojasnjuje razlog svoje zahteve po dostopu do zahtevanih dokumentov (zaradi preveritve avtentičnosti povzetih podatkov) in pojasnjuje, zakaj meni, da tožeča stranka ni izkazala nastanka težko popravljive škode. Navaja, da je osebne podatke, tako njene kot tudi od tretjih oseb (z imeni in priimki), tožeča stranka razkrila že v opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ne razume, zakaj bi razkritje osebnih podatkov na originalnih dokumentih lahko komu povzročilo škodo. Meni, da obravnavani primer ni primerljiv primerom iz sodne prakse, na katero se sklicuje tožeča stranka, saj v teh primerih prosilci - za razliko od obravnavanega - niso imeli na voljo nobenih informacij. Po njenem mnenju tako ni ovire za to, da se ji razkrije vsaj del informacij.

11. Ob tem še dodaja, da opravlja funkcijo sindikalne zaupnice pri tožeči stranki, katere ravnanje pomeni po njenem mnenju poskus nedopustnega vplivanja nanjo, upravni spor pa predstavlja zlorabo pravic.

12. Sodišču zato predlaga, da zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrže, podredno pa predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povračilo nastalih stroškov postopka.

K točki 1 izreka:

13. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. II U 184/2021-12 z dne 13. 7. 2021 zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodilo in izvršitev izpodbijane 1. točke izreka odločbe odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Po pritožbi stranke z interesom je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. I Up 183/2021 z dne 15. 9. 2021 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Ugotovilo je namreč, da je bilo v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa kršeno načelo kontradiktornosti, ker zahteva za izdajo začasne odredbe stranki z interesom pred odločitvijo sodišča ni bila vročena v odgovor, v posledici česar se sodišče ni opredelilo do njenih ugovorov, med drugim glede neobstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe - še posebej v zvezi z (ne)obstojem pravnega interesa tožeče stranke.

14. V ponovljenem postopku je sodišče v skladu z napotilom pritožbenega sodišča zahtevo za izdajo začasne odredbe v odgovor vročilo tudi stranki z interesom in ji na ta način omogočilo, da se pred odločitvijo sodišča izjavi o navedbah tožeče in tožene stranke v zvezi z vloženo zahtevo.

15. V odgovoru stranka z interesom oporeka aktivni legitimaciji tožeče stranke za sprožitev upravnega spora. V zvezi z navedenim očitkom sodišče pojasnjuje, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi tako posameznikov kot tudi organizacij proti odločitvam državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (1. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1). V primeru, kakršen je obravnavani, ko sodišče presoja zakonitost dokončnega upravnega akta, je tožnik (pravna ali fizična oseba zasebnega, v določenih primerih pa tudi javnega prava1) v upravnem sporu tisti, ki je imel v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta status stranke ali stranskega udeleženca (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), v pravni položaj katerega se z izpodbijanim aktom posega (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).

16. Z izpodbijano odločbo je Informacijski pooblaščenec kot samostojen in neodvisen državni organ (prvi odstavek 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu; v nadaljevanju: ZInfP) odločil o pritožbi, ki jo je stranka z interesom (prosilka) vložila zoper odločitev tožeče stranke, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za posredovanje kopije dveh listin, ki naj bi vsebovali njene osebne podatke, zbrane v zvezi z opozorilom na izpolnjevanje delovnih obveznosti z možnostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Z izpodbijanim aktom, ki temelji na določbah Uredbe št. 2016/679, je Informacijski pooblaščenec pritožbi prosilke deloma ugodil in po odpravi odločbe tožeči stranki kot upravljavcu osebnih podatkov, na podlagi 15. člena Uredbe št. 2016/679 naložil, naj prosilki v določenem roku posreduje kopiji zahtevanih dokumentov, na katerih naj prikrije določene dele besedila (točka 1 izreka). V ostalem delu je pritožbo zavrnil (točka 2 izreka).

17. Z izpodbijano točko 1 izreka odločbe je torej Informacijski pooblaščenec tožeči stranki naložil obveznost posredovanja kopije osebnih podatkov stranke z interesom, ki jih je pridobil kot delodajalec v postopku na podlagi določb delovnopravne zakonodaje. Obveznost, ki je bila tožeči stranki naložena v izpodbijanem aktu, ima pravno podlago v določbi 15. člena Uredbe št. 2016/679, ki v 3. odstavku upravljavcu osebnih podatkov nalaga dolžnost, da posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotovi kopijo osebnih podatkov, ki jih obdeluje. Omenjena obveznost je odraz pravice posameznika, da dostopa do osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj (1. odstavek 15. člena Uredbe št. 2016/679).

18. Glede na navedeno je treba zoper odločitve Informacijskega pooblaščenca, ki po omenjeni uredbi opravlja naloge nadzornega organa,2 učinkovito sodno varstvo iz prvega odstavka 23. člena3 zagotoviti ne le posamezniku, na katerega se osebni podatki nanašajo, pač pa tudi upravljavcu4 teh podatkov, ki mu je bila z izpodbijano odločbo v upravnem postopku neposredno, na podlagi določb evropske uredbe, naložena obveznost s področja upravnega prava. Navedeno smiselno izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 78. člena Uredbe št. 2016/679, po kateri ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper pravno zavezujočo odločitev nadzornega organa v zvezi z njo. Odločitev informacijskega pooblaščenca, ki upravljavcu nalaga obveznost posredovanja osebnih podatkov, za upravljavca predstavlja pravno zavezujočo odločitev, ki se nanaša nanj v smislu 1. odstavka 78. člena Uredbe št. 2016/679. 19. V slovenskem pravnem redu je strankam in stranskim udeležencem v upravnem postopku sodno varstvo zoper oblastne odločitve upravnih organov na podlagi 157. člena Ustave RS zagotovljeno pred upravnim sodiščem v upravnem sporu,5 v katerem ima tožnik v okviru učinkovitega sodnega varstva na voljo tudi možnost zahtevati izdajo začasne odredbe, če so za to izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji.

20. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Pogoje za izdajo t.i. odložitvene začasne odredbe v upravnem sporu določa ZUS-1 v drugem odstavku 32. člena, po katerem sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, v skladu z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

21. V obravnavanem primeru tožba, vložena zoper 1. točko izpodbijane odločbe, s katero je Informacijski pooblaščenec tožeči stranki kot upravljavcu osebnih podatkov, neposredno na podlagi Uredbe št. 2016/679, odredil razkritje dokumentov z vsebovanimi osebnimi podatki, po zakonu ne zadrži njene izvršitve. Učinek zadržanja izvršitve je tako mogoče doseči le na podlagi vložene zahteve za izdajo začasne odredbe, če tožnik izkaže izpolnjevanje pogojev po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. 22. Pri presoji izpolnjevanja pogoja nastanka težko popravljive škode kot posledice izvršitve izpodbijane odločbe je sodišče izhajalo iz stališča, ki se je v sodni praksi ustalilo v postopkih odločanja o dostopu do informacij javnega značaja.6 Po tem stališču je pogoj težko popravljive škode izpolnjen, če bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe (to je z razkritjem zahtevanih podatkov) upravni spor izgubil svoj smisel. Ko so zahtevani podatki prosilcu razkriti, namreč vrnitev v prejšnje stanje že po naravi stvari ni več mogoča. Tudi če bi v upravnem sporu tožeča stranka uspela in bi bila odločba odpravljena ter zadeva vrnjena Informacijskemu pooblaščencu v ponovno odločanje, si s tem stranka svojega položaja ne bi mogla več izboljšati, ker bi bili zahtevani podatki že razkriti, sodno varstvo pa bi bilo brez pomena, s čemer bi bila kršena pravica tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave RS.

23. Tožeča stranka je škodo, ki bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe, po presoji sodišča v zadostni meri izkazala že z zatrjevanjem, da po seznanitvi prosilke z zahtevanimi dokumenti, ne bo več mogoče sanirati stanja ob morebitnem uspehu v upravnem sporu in bo sodno varstvo zato neučinkovito. Dodatno pa je grožnjo nastanka nepopravljive škode utemeljila še s sklicevanjem na dolžnost varovanja dostojanstva ter osebnih podatkov svojih zaposlenih in z zatrjevanjem, da bi lahko opustitev te dolžnosti negativno vplivala na njeno razmerje do zaposlenih. Pri uresničevanju pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, ki ni absolutna, je namreč treba upoštevati tudi interese drugih oseb (tudi drugih zaposlenih), ki jih je tožeča stranka dolžna kot upravljavec osebnih podatkov, na podlagi Uredbe št. 2016/679, prav tako varovati. Navedeno izhaja tako iz 4. uvode izjave Uredbe št. 2016/679 kot tudi iz 4. odstavka 15. člena Uredbe št. 2016/679, po katerem pravica do pridobitve kopije iz odstavka 3 ne sme negativno vplivati na pravice in svoboščine drugih.

24. Odložitev izvršitve izpodbijanega akta po presoji sodišča tudi ne nasprotuje javni koristi ter koristim drugih strank v postopku, saj bi v primeru, če bi se izkazalo, da tožba ni utemeljena, zahtevani podatek postal dostopen po pravnomočnosti odločbe.

25. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka izkazala pogoje, določene v drugem odstavku 32. člena ZUS-1, zaradi česar je sodišče njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

K točki 2 izreka:

26. Sodišče bo o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.

1 Glej sodbo in sklep Upravnega sodišča RS opr. št. U 965/2004 z dne 30. 3. 2005. 2 Člen 77. Uredbe št. 2016/679 določa, da je nadzorni organ pristojen za odločanje o pritožbah posameznikov v primeru kršitev uredbe. 3 Po prvem odstavku 23. člena Ustave RS ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. 4 Po 7. odstavku 4. člena Uredbe je upravljavec fizična ali pravna osebo, javni organ, agencija ali drugo telo, ki samo ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov. 5 O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča po prvem odstavku 157. člena Ustave RS v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. 6 Glej sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-201/14, U-I-202/14 z dne 2. 10. 2014 ter sklepe Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 312/2015 z dne 29. 10. 2015, opr. št. I Up 72/2016 z dne 30. 3. 2016, opr. št. I Up 216/2019 z dne 18. 12. 2019, opr. št. I Up 18/2020 z dne 19. 2. 2020 in opr. št. I Up 88/2020 z dne 5. 8. 2020.