Jedro

Ni podana pravno relevantna vzročna zveza med ravnanjem toženke in škodnim dogodkom oziroma poškodbo tožnika. Vzročna zveza kot ena izmed predpostavk odškodninske obveznosti mora biti ugotovljena s stopnjo zadostne verjetnosti, kar pomeni, da je treba ugotoviti, da je verjetneje, da je škoda nastala zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja povzročitelja škode, kot da ni. Zaključek izvedencev, da bi lahko kršitve bile v vzročni zvezi s poškodbo, pomeni le, da možnosti nastanka poškodbe ni mogoče izključiti; to pa še ne pomeni, da je v tem sporu z zadostno stopnjo zanesljivosti dokazano, da je poškodba posledica opustitev toženke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že enkrat odločilo. S sklepom Pdp 541/2023 z dne 8. 5. 2024 je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, naj dopolni dokazni postopek. Ugotovilo je, da se sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni opredelilo do vseh relevantnih navedb glede zatrjevane krivdne odškodninske odgovornosti toženke. V napotilu mu je naložilo, da v primeru ugotovljene protipravnosti razišče tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 64.773,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2020 dalje in plačevati rento v višini 731,70 EUR mesečno od 9. 5. 2019 dalje, in sicer do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto zneske rente z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačati v imenu in na račun tožnika prispevke za invalidsko in pokojninsko zavarovanje v višini 180,71 EUR mesečno od 9. 5. 2019 dalje na račun Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije pri FURS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 9.550,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

3.Zoper sodbo se pritožuje tožnik sam in po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi, ki jo je vložila pooblaščenka, navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanosti protipravnega ravnanja in vzročne zveze med protipravnostjo in škodnim dogodkom posledica selektivne dokazne ocene izvedenskih mnenj. Sodišče je iz obeh izvedenskih mnenj izpostavilo zgolj tiste zaključke izvedencev, ki so tožniku v škodo. Sodišče bi moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo. S tem je kršilo 8. člen ZPP. Opozarja na ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu, da toženka ni usposobila tožnika za varno delo s premeščanjem bremen in da kršitev toženke ni mogoče označiti za manjše nepravilnosti. Ni šlo zgolj za prelaganje fasciklov, kot je zapisalo sodišče, ampak za strokovno delo, povezano z arhivskim gradivom. Vzročno zvezo oziroma protipravnost bi se moralo presojati po predpisih varnosti in zdravja pri delu, zato ni pravilna argumentacija, da izvedenec ni potrdil, katera kršitev je vzrok za tožnikovo poškodbo. Tudi navodila za delo v arhivu ni bilo, s čimer so bile kršene določbe 5., 7., 17., 19. in 37. člena ZVZD-1, do česar se sodišče ni opredelilo. Izvedenec za varstvo pri delu je ugotovil, da je toženka nedvomno kršila določbe Pravilnika o zagotavljanju varstva in zdravja pri ročnem premeščanju bremen in da toženka ni izpolnila določbe 8. člena Pravilnika s tem, ko tožnika ni poučila o značilnostih bremen in drugih dejavnikih, ki vplivajo na varno delo. Glede na to toženka ni uspela dokazati, da je tožnika poučila in usposobila za tak način dela pri ročnem premeščanju bremen, da bi se izognil poškodbam hrbta. Izvedenec je prav tako ugotovil, da toženka ni izdala navodila za ročno premeščanje bremen. Upoštevaje tudi ugotovitve izvedenke medicine dela je s tem po oceni tožnika dokazano protipravno ravnanje toženke, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in konkretno škodo. Izvedenec za varstvo pri delu je ugotovil, da zdravstvena ocena tveganja ni bila celovita v delu, ko so se navajale fizične obremenitve, in te kršitve bi lahko bile v vzročni zvezi s tožnikovo poškodbo, kar je potrdila tudi izvedenka medicine dela. Toženka ni sprejela primernih organizacijskih in tehničnih ukrepov ter ni poskrbela za pravilen način dela, da bi zmanjšala nevarnost, povezano z ročnim premeščanjem bremen, ni ocenila varnostnih in zdravstvenih razmer pri delu ter ni sprejela ustreznih ukrepov, da bi se delavci izognili tveganju poškodbe hrbta, zato je dokazna ocena sodišča napačna ter selektivna in ni utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti. Odločitev je tudi materialnopravno napačna. Za razliko od prvega sojenja je sodišče sledilo izvedencu za varstvo pri delu in zaključilo, da tožnik ni dokazal, kako je ravnal 11. 11. 2015 (tj. ali se je samo sklonil, da bi na tleh pobral dokumentarno gradivo, ali pa ga je že dvignil). Ni pojasnilo, zakaj je zaključek drugačen od prvega sojenja. V tem delu uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj v ponovnem sojenju ni sledilo verodostojni izpovedi tožnika. Skrbna analiza dokazov pokaže, da je tožnik pri dvigu fascikla začutil ostro bolečino v hrbtu, kar izhaja iz prijave poškodbe pri delu. V nasprotju s to listino je ugotovitev sodišča, da zaradi razlik v tožnikovi izpovedi in medicinski dokumentaciji ni moglo ugotoviti, ali se je tožnik samo sklonil, da bi pobral gradivo, ali pa ga je že dvignil. Dokazna ocena je v tem delu površna. Sodišče ne bi smelo graditi na oceni izvedenca za varstvo pri delu, da tak način ni običajen in da tudi izvedenec ne verjame, da je tožnik dvignil breme na tak način. Ta zaključek je v nasprotju z obrazložitvijo sodišča, da je tožnik dokazal, da je poškodba v vzročni zvezi s tožnikovim načinom premeščanja bremen. Vztraja, da je ravnanje toženke protipravno, kar se kaže predvsem v tem, da ni poskrbela za varno delo, ni sprejela navodil za delo v arhivu in tožnika ni poučila o pravilnem in varnem premeščanju bremen. Gre za sklop kršitev, ki je v neposredni vzročni zvezi z nastankom škode. Sodišče je vprašanje vzročne zveze, ki je predmet dokazne ocene sodišča, preložilo na izvedenca. Poleg tega je tožnikovo delo primerjalo z običajnim opravilom premeščanja v domačem okolju, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Številne kršitve varstvenih predpisov so privedle do poškodbe tožnika, ker je na nepravilen način dvigoval bremena. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo odločitve o stroških postopka, tj. ni navedlo katere priglašene stroške je priznalo toženki in v kakšni višini. Priglaša stroške pritožbe.

4.Tožnik je tudi sam vložil pritožbo in navedel, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni vzročne zveze med ugotovljenimi nepravilnostmi toženke in poškodbo. Pri tem ni ustrezno ovrednotilo mnenja izvedenca za varstvo pri delu, da so prav opustitve toženke povečale tveganje za poškodbo. Že sama opustitev ustreznega usposabljanja pomeni zadostno podlago za ugotovitev krivdne odgovornosti delodajalca. Navaja osebne ugotovitve v zvezi z višino plačnega razreda, vsebino neformalnih razgovorov s sedanjo in predhodno direktorico občinske uprave ter dogajanju na zadnjem naroku za glavno obravnavo (opravičilu sodnici). Sodišče ni zmoglo ugotoviti več kot očitne vzročne zveze tožnikove poškodbe pri delu. V zvezi s tem se sklicuje na zapisnik o izpovedi tožnika v socialnem sporu v zadevi IX Ps 565/2018 z dne 10. 9. 2018, ki bi ga moralo sodišče upoštevati v tem sporu, izvid UKC A. z dne 11. 11. 2015, obrazec - prijavo poškodbe pri delu z dne 18. 11. 2015 kot odločilen dokaz v tem sporu, na ustno mnenje izvedenke medicine dela in dodatno zaslišanje tožnika v drugem sojenju. Dodatno prilaga fotografije o nepravilnem premeščanju fascikla z dokumentarnim gradivom.

5.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

8.Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu dne 11. 11. 2015 nastala zaradi poškodbe pri prenašanju fasciklov z arhivskim in dokumentarnim gradivom. Tožbo utemeljuje s krivdno odgovornostjo toženke, ki je imela v času nastanka škode svojo civilno odgovornost zavarovano pri stranski intervenientki. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka ni krivdno odgovorna, ker tožnik ni dokazal protipravnosti in vzročne zveze med ravnanjem toženke in škodnim dogodkom.

9.Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, češ da je sodišče prve stopnje selektivno obravnavalo dokaze (oziroma je dokaze napačno interpretiralo le v škodo tožniku). Sodišče prve stopnje je korektno dokazno ovrednotilo tako izvedenski mnenji s področja varstva pri delu in medicine dela (z možnimi vzroki, ki bi lahko pri tožniku povzročili poškodbo) kot izpoved tožnika. Opredelilo se je do vsakega od navedenih dokazov, nato pa na podlagi celotnega dokaznega postopka zaključilo, da tožnik ni dokazal, da so ugotovljene nepravilnosti toženke vzrok škodnega dogodka. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakega zaključka glede te predpostavke odškodninske obveznosti kot tožnik v pritožbi, ne pomeni, da je površno ocenilo dokaze.

10.Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje drugače kot v prvem sojenju sledilo izvedencu za varstvo pri delu in zaključilo, da tožnik ni dokazal, kako je ravnal 11. 11. 2015 (tj. ali se je samo sklonil, da bi na tleh pobral dokumentarno gradivo, ali pa ga je že dvignil) oziroma da ni pojasnilo, zakaj je sprejelo drugačen zaključek kot v prvem sojenju. V zvezi s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba glede poteka škodnega dogodka oziroma mehanizma poškodovanja vsebuje ustrezne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in med seboj v nasprotju, ter omogočajo pritožbeni preizkus. V drugem sojenju se je sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve izvedenke medicine dela, da je pri tožniku pri posamičnem dvigu fascikla s tal prišlo do nenadne akutne zdravstvene okvare, osredotočilo na razčiščevanje konkretnih okoliščin škodnega dogodka (giba, položaja tožnikovega telesa pri ročnem premeščanju bremena dne 11. 11. 2015). Ker te okoliščine v prvotnem postopku niso bile relevantne in jih posledično ni ugotavljalo (ugotovilo je le, da je prišlo do poškodbe med opravljanjem dela), sodišče prve stopnje v drugem sojenju ni sprejelo drugačnega dejanskega zaključka. V 35. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je povzelo spreminjajočo se izpoved tožnika v prvotnem in novem postopku, na podlagi katere je utemeljeno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, kako je tožnik ravnal 11. 11. 2015, tj. ali se je tožnik samo sklonil, da bi dvignil fascikel z dokumentarnim gradivom, ali pa ga je že dvignil na nepravilen način (v predklonu, brez pokrčenih kolen). Nedosledna izpoved tožnika glede poteka škodnega dogodka ne utemeljuje stališča pritožbe o verodostojnosti tožnikove izpovedi.

11.V zvezi s tem pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo graditi dokaznega zaključka na oceni izvedenca za varstvo pri delu, da način nastanka poškodbe, kot ga je tožnik opisal ob dodatnem zaslišanju v ponovnem postopku (skoraj 10 let po poškodbi), ni običajen in da izvedenec ne verjame tožniku, da je dvignil breme v predklonu, brez pokrčenih kolen. Izvedenca je namreč kot strokovnega pomočnika sodišča ustrezno uporabilo za podajo odgovorov na strokovna vprašanja, o katerih samo ni imelo ustreznega znanja. Pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in zaslišanje izvedenca je nadalje celovito dokazno ocenilo in na tej podlagi oblikovalo razloge o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče dokazno oceno prvostopenjskega sodišča sprejema, pritožba pa ne navaja ničesar takega, kar bi jo lahko izpodbilo.

12.Za tožnikov uspeh v sporu ne zadošča pritožbeno poudarjanje zaključkov sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval dne 11. 11. 2015, da je poškodba v vzročni zvezi z njegovim načinom premeščanja bremen in da je škoda, ki jo je utrpel, v polovičnem deležu posledica poškodbe pri delu 11. 11. 2015. Na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je delodajalec dolžan povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. To pa pomeni, da morajo biti tudi za obstoj delodajalčeve odgovornosti kumulativno izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta: škoda, protipravnost ravnanja povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo (pri čemer je treba razlikovati dva sklopa vzročnih zvez, in sicer 1) vzročno zvezo med dejanjem in škodnim dogodkom in 2) vzročno zvezo med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode) ter krivda povzročitelja škode. Zgolj dejstvo, da je prišlo do poškodbe tožnika pri delu oziroma v zvezi z delovnimi nalogami, namreč ne zadostuje za zaključek o odškodninski odgovornosti delodajalca. Zato tudi ni podano v pritožbi zatrjevano nasprotje med zaključkom sodišča prve stopnje, da ni mogoče ugotoviti, ali se je tožnik samo sklonil, da bi dvignil fascikel z dokumentarnim gradivom, in zaključkom, da je tožnik dokazal, da je poškodba v vzročni oziroma vsebinski zvezi s premeščanjem bremen na delovnem mestu. Upoštevaje navedeno pravno podlago ne drži niti pritožbena trditev, da že sama opustitev ustreznega usposabljanja pomeni zadostno podlago za ugotovitev krivdne odgovornosti toženke.

13.Protipravno ravnanje, ki je predpostavka krivdne odškodninske odgovornosti, je tudi ravnanje v nasprotju s tistim, kar posamezni osebi nalagajo pozitivni predpisi (kar je s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano - prim. npr. zadevi VS RS II Ips 129/2015 in II Ips 46/2016). Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu obrazložilo, da konkretnih ugotovljenih kršitev Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) in Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen ni mogoče označiti za manjše nepravilnosti. Poleg tega je izvedenec za varstvo pri delu v pisni dopolnitvi mnenja nanizal ugotovitve o opustitvah toženke oziroma kršitvah navedenih predpisov, ki jih je sodišče povzelo v 31. točki obrazložitve. Glede na navedeno drži pritožbena trditev, da je toženka ravnala protipravno. Kljub napačnemu stališču sodišča prve stopnje pa bi moral tožnik dokazati tudi druge potrebne elemente odškodninske obveznosti. To pa mu ni uspelo, saj (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe) svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil tako glede samega poteka škodnega dogodka kot obstoja vzročne zveze med ravnanjem toženke in škodnim dogodkom.

14.Tožnik neutemeljeno nasprotuje neupoštevanju dokaznega predloga - zapisnika o izpovedi tožnika v socialnem sporu v zadevi IX Ps 565/2018 z dne 10. 9. 2018. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje navedlo v peti točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot je obrazložilo, je tožnik z navedeno listino razpolagal že v prvotnem postopku in bi jo lahko predložil. Te prvostopenjske ugotovitve tožnik v pritožbi ne izpodbija. Glede na takšno neprerekano ugotovitev sodišča prve stopnje, ki utemeljuje neupoštevanje dokaznega predloga kot prepoznega, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče upoštevati navedeno listino.

15.Po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Tožnik je fotografije v zvezi z načinom dvigovanja fasciklov predložil šele v pritožbi, ne da bi navedel, zakaj tega ni mogel storiti že prej. Ker pogoj nekrivde ni izpolnjen, novih dokazov v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

16.Zmotno je stališče pritožbe, da je do poškodbe prišlo zaradi nepravilnega dvigovanja bremena tako, kot je navedeno v izvidu UKC A. z dne 11. 11. 2015 in prijavi poškodbe pri delu z dne 18. 11. 2015. Navedbe o nastanku poškodbe v zdravstveni dokumentaciji dejansko predstavljajo anamnezo, torej tisto, kar je zdravniku povedal bolnik, to je tožnik. Podatki o anamnezi, ki so vsebovani v zdravstvenem izvidu z dne 11. 11. 2015, potrjujejo zgolj to, da je tožnik zdravniku v resnici izjavil, da se je poškodoval pri prenašanju dokumentarnega gradiva. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je resničnost s strani tožnika zatrjevanega načina nastanka poškodbe dokazana že s tem, da je v zdravniškem izvidu povzeta izjava tožnika o tem, da ga je nenadoma ob dvigu bremena (in ne po dvigu, kot se zavzema v pritožbi) zabolelo v križu. Tudi vsebina obrazca - prijava poškodbe pri delu (da je tožnik pri dvigu fascikla začutil ostro bolečino v hrbtu) sama po sebi ne dokazuje odškodninske odgovornosti toženke. Ta listina, čeprav jo je podpisala toženka, ni odločilni dokaz oziroma javna listina, za katero bi veljalo dokazno pravilo iz 224. člena ZPP (prim. zadevo VS RS VIII Ips 193/2015) in sama po sebi še ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost toženke.

17.Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med ravnanjem toženke in škodnim dogodkom oziroma poškodbo tožnika. Vzročna zveza kot ena izmed predpostavk odškodninske obveznosti mora biti ugotovljena s stopnjo zadostne verjetnosti, kar pomeni, da je treba ugotoviti, da je verjetneje, da je škoda nastala zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja povzročitelja škode, kot da ni (prim. npr. zadevi VS RS VIII Ips 19/2012 in II Ips 113/2019). Zaključek izvedencev, da bi lahko kršitve bile v vzročni zvezi s poškodbo, pomeni le, da možnosti nastanka poškodbe ni mogoče izključiti; to pa še ne pomeni, da je v tem sporu z zadostno stopnjo zanesljivosti dokazano, da je poškodba posledica opustitev toženke. Odločilno je pojasnilo izvedenca za varstvo pri delu - da lahko do tovrstne poškodbe pride tudi, če je/bi tožnik delal oziroma naredil vse prav. Poleg tega ni jasno, ali je tožnik poskušal dvigniti gradivo na pravilen način, niti ali je poškodbe prišlo, ko se je sklonil (potem poškodba ni v posledici dvigovanja bremen), ali med tem, ko je že dvigoval gradivo. Glede na navedeno je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da ni pravno relevantne vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženke in škodno posledico. Vzročna zveza je v temelju pravno vprašanje, saj mora sodišče po lastni materialnopravni presoji ovrednotiti, ali je vzročna zveza v pravnem smislu kot predpostavka odškodninske odgovornosti podana ali ne. Zato je zmoten pritožbeni očitek, da je sodišče vprašanje vzročne zveze, ki je predmet dokazne ocene, preložilo na izvedenca.

18.Glede na vse obrazloženo je neutemeljeno zavzemanje pritožbe za toženkino krivdno odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Neutemeljena je pritožbena trditev, da odločitev o stroških postopka ni ustrezno obrazložena. Skladno z ustaljeno sodno prakso za odločitev o stroških zadostuje kratka in strnjena obrazložitev in ni treba obširno navajati razlogov za odločitev, če se da na podlagi podatkov v spisu preizkusiti pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločitvi navedlo, da je o stroških odločilo po stroškovniku pooblaščenke toženke, na katerem je jasno označilo, katere stroške ji je priznalo in v kakšni višini, v sami odločitvi pa je navedlo, katerih stroškov ni priznalo. Taka obrazložitev zadostuje za to, da je odločitev o stroških mogoče preizkusiti, kar pomeni, da zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

19.Upoštevajoč pravno podlago tega spora so nerelevantne pritožbene navedbe (osebne ugotovitve tožnika) o višini tožnikovega plačnega razreda, vsebini neformalnih razgovorov s sedanjo in predhodno direktorico občinske uprave, dogajanju na zadnjem naroku za glavno obravnavo (opravičilu sodnici) in neustrezni primerjavi tožnikovega dela z običajnim opravilom dvigovanja bremen doma, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20.Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP). Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, toženka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek.

Zveza: