Jedro

Zakonca lahko s skupnim premoženjem razpolagata in upravljata le skupaj in sporazumno, iz česar izhaja tudi zakonita nujnost, da lahko zakonca le skupaj tožita oziroma sta tožena. Vendar bi vztrajanje pri procesni skupnosti tudi v primerih, ko se interesi zakoncev razhajajo, pripeljalo do tega, da bi bila enemu od zakoncev odvzeta pravica do sodnega varstva glede kolektivne terjatve. Zato je treba v primeru kolizije interesov med zakoncema, kljub kolektivni pravni naravi vtoževane terjatve, omogočiti, da eden od zakoncev varuje premoženje nujne kolektivne skupnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, da drugi toženec in tretja toženka nista dolžna tožnici solidarno plačati zneska 76.000,00 EUR s pp, razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica in prvi toženec sta v času zakonske zveze dozidala in adaptirala staro stanovanjsko hišo, ki je bila v lasti staršev prvega toženca (drugo in tretje tožene stranke). Zato je tožnica v tej pravdi med drugim zahtevala plačilo svojega dela terjatve iz naslova skupnih vlaganj. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo denarne terjatve, ki je bila posledica skupnih vlaganj tožnice in prvega toženca v nepremičnino staršev prvega toženca, ugodilo. S pomočjo izvedenca je ugotovilo, da se je vrednost nepremičnine drugega toženca in tretje toženke zaradi vlaganj tožnice in prvega toženca povečala za 152.000 EUR. Ker je ugotovilo, da je delež tožnice na skupnem premoženju polovičen, je drugemu tožencu in tretji toženki naložilo solidarno plačilo 76.000 EUR. Zahtevek zoper prvega toženca je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije (ker ni bil lastnik nepremičnine) zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je odločitev v tem delu spremenilo in zahtevek zaradi neustrezne oblike oziroma zaradi odsotnosti pravnomočne odločitve o tem, da terjatev spada v skupno premoženje in o deležu na tej terjatvi, v celoti zavrnilo.

3. Revizijo vlaga tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencem. Odgovor na revizijo je vložil prvi toženec.

5. Revizija je utemeljena.

Glede ustreznosti tožničinega zahtevka

6. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da bi morala tožbo vložiti oba zakonca (tožnica in prvi toženec) skupaj, ker ima vtoževana terjatev kolektivno naravo, vendar je zaradi nasprotja interesov med tožnico in prvim tožencem dopustilo, da tožnica samostojno zahteva plačilo svojega dela denarne terjatve. Zahtevek je nato vseeno zavrnilo zaradi neustrezne oblike oziroma zaradi odsotnosti pravnomočne odločitve o tem, da terjatev spada v skupno premoženje in o deležu na tej terjatvi.

7. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravilno opredelilo tako vsebino skupnega premoženja (da v skupno premoženje spada terjatev v višini povečanja vrednosti nepremičnine, ki je nastala z obravnavanimi vlaganji, drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), kot tudi, da ima terjatev pravno naravo kolektivne terjatve. Pravilen je tudi zaključek, da kljub kolektivni pravni naravi vtoževane terjatve v primeru kolizije interesov med zakoncema ni mogoče vztrajati pri nujnem sosporništvu na aktivni strani in je treba omogočiti, da eden od zakoncev varuje premoženje njune kolektivne skupnosti. Zakonca lahko sicer s skupnim premoženjem razpolagata in upravljata le skupaj in sporazumno (prvi odstavek 52. člena ZZZDR), iz česar izhaja tudi zakonita nujnost, da lahko zakonca le skupaj tožita oziroma sta tožena. Vendar bi vztrajanje pri procesni skupnosti tudi v primerih, ko se interesi zakoncev razhajajo, pripeljalo do tega, da bi bila enemu od zakoncev odvzeta pravica do sodnega varstva glede kolektivne terjatve (smiselno enako velja tudi za skupnost dedičev). Tudi po ustaljenem stališču sodne prakse ni mogoče odreči pravnega varstva enemu izmed udeležencev materialnopravnega razmerja, ki nastopa v pravdi na aktivni strani, če so drugi udeleženci pasivni.(1)

8. Tožnica s tem, ko zahteva plačilo terjatve, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmerno z višino njenega deleža na skupnem premoženju, zahteva že delitev skupnega premoženja (skupne terjatve do premoženja drugega toženca in tretje toženke) v pravdi. Če se opravlja delitev skupnega premoženja, pa mora imeti drugi zakonec možnost sodelovanja v tej pravdi, saj se z delitvijo dela skupnega premoženja ukinja del premoženjskega režima med zakoncema. Zato je pravilno izhodišče sodišča druge stopnje, da je treba prvemu tožencu omogočiti sodelovanje v taki pravdi, zmotno pa je nadaljnje stališče, da je to mogoče v obravnavani zadevi zagotoviti le z ustreznimi ugotovitvenimi zahtevki (zahtevkom na ugotovitev, da terjatev spada v skupno premoženje in o deležu na tej terjatvi).

9. Treba je namreč upoštevati, da je tožnica med drugim tožila prvega toženca (bivšega zakonca) tudi na ugotovitev, da določene premičnine spadajo v skupno premoženje in da je solastniški delež tožnice in prvega toženca na tem premoženju enak. Tožnica je s takšno kombinacijo zahtevkov prvemu tožencu dejansko omogočila sodelovanje pri odločitvi tudi glede vprašanj, ki so v razmerju do odločitve o dajatvenem (denarnem) zahtevku predhodna. Kot pravilno opozarja tožnica v reviziji, je delež na skupnem premoženju le eden in je torej sodišče s tem, ko je ugotovilo delež na premičninah, kjer je prvi toženec lahko sodeloval, ugotovilo tudi delež na sporni terjatvi.

10. Kljub zmotnemu izhodišču sodišča druge stopnje, da bi morala tožnica postaviti še posebne ugotovitvene zahtevke, pa revizijsko sodišče o zadevi ne more vsebinsko odločiti. Čeprav se je sodišče druge stopnje v obrazložitvi strinjalo s presojo prvostopenjskega sodišča, da so deleži na skupnem premoženju enaki, je s tem, ko je razveljavilo odločitev o solastniških deležih na premičninah, dejansko razveljavilo tudi odločitev o višini deležev na skupnem premoženju, s tem pa je sodišču prve stopnje omogočilo ponovno odločanje o višini deležev na skupnem premoženju. Ker je lahko delež na skupnem premoženju le eden, je moralo revizijsko sodišče ob upoštevanju določbe 359. člena ZPP v zvezi z 383. členom ZPP razveljaviti sodbo sodišča druge stopnje glede odločitve o denarni terjatvi in vrniti zadevo temu sodišču v novo sojenje. Revizijsko sodišče opozarja še na specifičnost obravnavane zadeve, ki jo bo moralo sodišče druge stopnje ustrezno upoštevati ob ponovnem odločanju o pritožbi tožene stranke. Zaradi odločitve sodišča druge stopnje, ki je z delno razveljavitvijo povzročilo ločeno obravnavanje zahtevka za plačilo dela denarne terjatve iz naslova skupnih vlaganj v premoženje tretje osebe in zahtevka glede premičnin in deležu na skupnem premoženju, je prišlo v revizijskem postopku do specifične situacije, ko prvi toženec, ki mu je bilo v dosedanjem postopku omogočeno sodelovanje glede delitve denarne terjatve (glej 9. točko obrazložitve), ni več stranka postopka glede denarnega zahtevka, čeprav ima očiten interes, da sodeluje tudi pri odločitvi o tem zahtevku. Zato bo sodišče druge stopnje moralo upoštevati, da se morajo ti zahtevki - zaradi možnosti sodelovanja prvega toženca v pravdi glede plačila denarne terjatve - obravnavati skupaj in da je odločitev sodišča prve stopnje o deležu na skupnem premoženju že razveljavilo.

Glede delitve skupnega premoženja (denarne terjatve) v pravdi

11. Revizijsko sodišče pa se zaradi nadaljnjega postopka opredeljuje še do ugovora prvega toženca glede možnosti delitve skupnega premoženja v pravdi. Ta ugovor je prvi toženec uveljavljal ne samo glede odločitve o premičninah, temveč tudi glede zahtevka za plačilo denarne terjatve. Tudi v odgovoru na revizijo poudarja, da tožnica z dajatvenim zahtevkom zahteva že delitev tega dela skupnega premoženja. Ker prvi toženec delitvi skupnega premoženja v tej pravdi nasprotuje, bi po njegovem mnenju lahko sodišče ugodilo le morebitnemu ugotovitvenemu zahtevku, da skupna terjatev spada v skupno premoženje. Takšnega zahtevka pa tožnica ni postavila.

12. Stališče prvega toženca, da tožnica ne bi smela zahtevati plačila svojega dela terjatve iz naslova skupnih vlaganj, je zmotno. Kljub jasni določbi 118. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), da se v pravdi presojajo le obseg in deleži zakoncev na skupnem premoženju, nato pa se to premoženje razdeli v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja (128. do 130. člen ZNP; 60. člen ZZZDR), sodna praksa ves čas omogoča, da bivši zakonec z zahtevkom na ugotovitev obstoja solastninske pravice oziroma z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, z zahtevkom na izročitev stvari ali z obligacijskim zahtevkom za izplačilo protivrednosti svojega deleža na stvari doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku. Praviloma sodišča to dopuščajo, če obstajajo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu; otežen postopek za ugotavljanje deleža zakonca na nepremičnini; nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem).(2)

13. Posebna okoliščina je podana tudi v obravnavani zadevi. Prvi toženec je po nasprotni tožbi od tožnice zahteval plačilo dela kupnine, ki naj bi jo tožnica pridobila s prodajo skupnega vozila. S tem, ko je zahteval plačilo dela kupnine (3.866,47 EUR), ki ustreza njegovemu deležu na skupnem premoženju, je tudi sam zahteval delno delitev skupnega premoženja - kupnine, pridobljene s prodajo stvari. V skladu z načelom realne subrogacije spada namreč kupnina, pridobljena s prodajo skupne stvari, v skupno premoženje.

14. V situaciji, ko je prvi toženec z nasprotno tožbo tudi sam zahteval delitev dela skupnega premoženja, ne more hkrati nasprotovati delitvi drugega dela skupnega premoženja - skupne terjatve iz naslova skupnih vlaganj.(3) Če se opravlja delitev skupnega premoženja v pravdi, potem si moramo prizadevati, da se opravi delitev celotnega skupnega premoženja, ki je predmet pravde. Zgolj delna delitev skupnega premoženja namreč ne predstavlja pravega pristopa za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakoncema, saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem premoženju.(4) Tako je zmotno stališče prvega toženca v odgovoru na revizijo, da tožnica ne bi smela zahtevati plačila svojega dela terjatve iz naslova skupnih vlaganj.

15. Glede na obrazloženo je moralo revizijsko sodišče odločitev drugostopenjskega sodišča razveljaviti in vrniti zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Prim. N. Betetto v L. Ude in ostali, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, druga knjiga: 151. do 305. člen, GV Založba in Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 256-257. Op. št. (2): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 22/98 z dne 11. 3. 1999, II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010 in II Ips 876/2006 z dne 11. 12. 2008. Op. št. (3): Prim. odločbo VS RS II Ips 217/2011 z dne 14. 7. 2011. Op. št. (4): Prim. Z. Strajnar: Nekateri problemi v zvezi z uveljavljanjem deleža na skupnem premoženju, Pravosodni bilten, 25 (2004) 1, str. 51.