Jedro

Kadar je v primeru dvojne prodaje nepremičnine izkazana dobroverna posest prvega kupca in slaba vera vknjiženega drugega kupca, ima prvi kupec zoper nedobrovernega drugega kupca zahtevek, da mu izroči zemljiškoknjižno listino, ki mu bo omogočila vknjižbo lastninske pravice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se pri vl. št. 101 k.o. ... vknjiži izbris vknjižbe lastninske pravice na parcelah št. 1030/3, 1037/1 in 1039/1, vpisane na ime J. K., zavrne, v III. točki izreka pa tako, da se znesek 929,16 EUR nadomesti z zneskom 464,58 EUR; sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je veljaven aneks z dne 26.3.1987, sklenjen h kupoprodajni pogodbi z dne 25.6.1980, med toženo stranko kot prodajalcem in tožečo stranko kot kupcem, za v izreku navedene nepremičnine, vpisane v vl. št. 101 k.o. ... in v vl. št. 7 iste k.o. (I. točka izreka); da se pri vl. št. 101 k.o. ... vknjiži izbris vknjižbe lastninske pravice na parcelah št. 1030/3, 1037/1 in 1039/1, vpisane na ime J. K. (II. točka izreka) in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 929,16 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Proti sodbi se toženec pravočasno pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče svojo odločitev o veljavnosti aneksa oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenca B.. Ta pa, zaslišan na sodišču ni govoril resnice. Trdil je, da je sodišče v Celju zaprosil za fotokopije aneksa, to sodišče pa je na dopis pooblaščenca toženca odgovorilo, da ne razpolagajo z informacijo, da bi Okrajno sodišče v Celju izvedencu B. v spornem obdobju posredovalo kopijo overitve. Izvedenec tudi ni znal odgovoriti ali je in kje je videl izvirnik spornega aneksa. Upoštevaje vse povedano, je mogoče zaključiti, da izvedenec mnenja ni izdelal po pravilih stroke, ker očitno ni imel na razpolago izvirnika, njegova izjava, da je fotokopijo aneksa pridobil od sodišča, pa je neresnična. Njegovo mnenje je zato mogoče šteti za neverodostojno. Priče, ki so potrjevale navedbe tožnice v tej smeri, so v prijateljskih odnosih s tožnico ali pa so sorodstveno povezane in tako zainteresirane za izid pravde. Izpovedbi priče Č. in toženca, sta verjetnejši, čeprav je sodišče podvomilo v verodostojnost njunih izpovedb. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali je bil davek v zvezi s prenosom lastninske pravice na nepremičninah, ki so navedene v aneksu, plačan in tudi ni obrazložilo, zakaj tega dokaznega predloga ni upoštevalo. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje za zaključek, da je aneks z dne 26.3.1987, sklenjen med pravdnima strankama h kupoprodajni pogodbi z dne 25.6.1980, ki se nanaša na prodajo parcel št. 1030/3, 1037/1, 1039/1 in 1036/1 vse k.o. ... (priloga A8), veljaven. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem obsegu prepričljiva in v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Oceno o tem, katera dejstva šteje za dokazana, je sodišče napravilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Upravičeno je sodišče prve stopnje pričanje A. R., M. D. in J. M., ocenilo kot verodostojno, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na mnenje sodnega izvedenca za grafologijo in preiskave dokumentov, V. B.. Ta je zaključil, da je podpis na spornem aneksu nedvomno podpis toženca. Pojasnil je tudi, da je za takšno ugotovitev zadoščala že fotokopija aneksa, ki je v spisu. Res izvedenec torej ni imel na voljo originala aneksa, je pa dovolj prepričljivo pojasnil, zakaj to na njegov zaključek ni vplivalo (glej 4. odstavek stran 2 zapisnika o glavni obravnavi, list. št. 154). Končno toženec tudi ne zatrjuje, da bi bil podpis na originalu kakorkoli drugačen od podpisa na fotokopiji aneksa. Ker je bilo torej mnenje izvedenca dovolj jasno in popolno, tudi za pritožbeno sodišče brez nejasnosti, ga je sodišče prve stopnje, kot rečeno, upravičeno sprejelo (2. odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o tem, ali je bil sporni aneks prijavljen na davčno upravo. Davčni urad Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik, je dne 12.6.2007 sporočil, da je bil aneks prijavljen na davčno upravo dne 23.4.1987 (to je sicer vidno tudi iz kopije aneksa, ki je v spisu). Tega dopisa sodišče strankam ni posredovalo, se pa nahaja v spisu (list. št. 95), spis pa si stranke lahko vsak čas vpogledajo (1. odstavek 150. člena ZPP). Tudi sicer sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. Plačilo davka oziroma prijava pogodbe za odmero davka, v konkretnem primeru ne vpliva na veljavnost aneksa. Morebitno neplačilo davka bi imelo lahko posledice le na upravnopravnem področju, ne bi pa šlo za takšno kršitev, ki bi zahtevala posledice tudi na civilnopravnem področju v obliki neveljavnosti posla. Sodišče prve stopnje je torej tožbenemu zahtevku na ugotovitev veljavnosti aneksa pravilno in zakonito ugodilo (I. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile nepremičnine, ki so bile s kupoprodajno pogodbo z dne 25.6.1980 v zvezi z aneksom z dne 26.3.1987, prodane tožnici, tej tudi izročene v posest, ni pa se prodajna pogodba vknjižila v zemljiški knjigi. To je toženec izkoristil in nepremičnino ponovno prodal, tokrat J. K. (glej pogodbo z dne 27.3.2000, priloga B1), ki pa je poskrbel za vpis v zemljiško knjigo in je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v odločbi z dne 8.3.2006, gre v konkretnem primeru torej za situacijo, v zvezi s katero je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo stališče, in sicer že v odločbi iz leta 1986, ki ga je sprejela tudi sodna praksa. Kolikor se v takšni situaciji izkaže, da je bil drugi kupec nedobroveren, ima prvi kupec (v konkretnem primeru tožnica) zoper takšnega kupca (v konkretnem primeru J. K. oziroma njegove pravne naslednike) zahtevek, da mu izroči zemljiškoknjižno listino, ki mu bo omogočila vknjižbo lastninske pravice. Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine (in tudi zahtevek, da se pri spornih nepremičninah vknjiži izbris lastninske pravice na ime J. K., kot ga je postavila tožnica), torej ne more biti naperjen zoper toženca J. H., ki ni (več) zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. S tem, ko je tožnica tožbeni zahtevek zoper J. K. oz. njegove pravne naslednike (J. K. je med postopkom umrl) umaknila (ti pa so v umik privolili), si je onemogočila v tej pravdi uspešno uveljavljati zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, pa tudi zahtevek na ugotovitev izbrisa lastninske pravice vpisane na ime J. K.. Glede na to, da J. K. in ne njegovi pravni nasledniki niso (več) pravdna stranka tega postopka, je postala tožba v tem obsegu nesklepčna. Iz trditev o dejstvih, ki se nanašajo na (nedobrovernega) drugega kupca, J. K., ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka zoper prodajalca, toženca J. H.. (prim. 3. točko 1. odstavka 318. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti, pazeč na pravilno uporabo materialnega prava, pritožbi ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na izbris vknjižbe lastninske pravice pri spornih nepremičninah, na ime J. K., zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Ocenilo je, da se na toženca J. H. nanaša polovica tožnici prisojenih pravdnih stroškov, zato je ta del odločitve spremenilo tako, da je toženec dolžan tožnici povrniti 464,58 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. S pritožbo je toženec le delno uspel, v delu, v katerega je pritožbeno sodišče poseglo po uradni dolžnosti (2. odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi tožnica nosi sama (1. odstavek 155. člena ZPP).