Jedro

Preživninski upravičenec mora najprej sam poskrbeti za svoje preživljanje oziroma izčrpati vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden pridobi pravico zahtevati preživljanje od razvezanega zakonca.

Za postopek odločanja o zahtevku za preživljanje zakonca veljajo pravila rednega postopka, ki stroškovno odločitev vežejo na strankin uspeh v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških spremeni tako, da je toženka dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku stroške postopka v znesku 927,90 EUR.

V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 151,65 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo dne ... 2011 v ... sklenili pravdni stranki. Hkrati je zavrnilo toženkin nasprotni tožbeni zahtevek, da naj ji toženec od 1. 4. 2015 dalje plačuje mesečno preživnino v višini 110 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik je vložil pritožbo proti stroškovni odločitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navedel je, da sodišče ni konkretiziralo okoliščin, ki bi utemeljevale odločitev, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Navedel je še, da je toženka zakrivila razvezo zakonske zveze, ko je zapustila tožnika po tem, ko ga je finančno izčrpala, njen zahtevek za plačilo preživnine pa je sodišče zavrnilo. Meni, da bi moralo sodišče odločiti, da mu toženka povrne stroške postopka.

3. Toženka s pravočasno pritožbo izpodbija odločitev o zavrnitvi njenega preživninskega zahtevka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju njene pridobitne sposobnosti upoštevalo samo del njene izpovedi. Izpovedala je tudi, da ima težave zaradi močnega popuščanja srca, gospodinjskih del pa niti zase ne more opravljati, ker ima težave z rokama. Nima oprijema v rokah, zato ji predmeti padajo iz rok, iz tega razloga pa si je tudi morala kupiti pomivalni stroj. Sodišče navaja dohodek v mesecu juliju v znesku 586,46 EUR, ki predstavlja izplačan regres, prejemka v mesecu avgustu 420 EUR in septembru 352 EUR pa predstavljata izplačilo Karitasa za prevozne stroške. Sodišče prve stopnje nima nobenega podatka za zaključek, da ima toženka dohodke, ki niso uradni. Sodišče na to sklepa iz okoliščine, da ima toženka višje izdatke od sredstev, ki jih prejema na bančni račun. Pojasnila je, da je na CSD zaprosila za enkratno denarno socialno pomoč, denar pa si tudi izposoja. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik na željo toženke za osebno potrošnjo najel dve posojili po posojilnih pogodbah. Iz posojila po posojilni pogodbi s 6. 3. 2013 je tožnik plačal stroške odobritve posojila, poplačal dva kredita, tako da je dokončno poplačilo kredita ter stroškov predstavljal znesek 21.728,98 EUR. Tako je tožnik plačal več, kot je iz naslova kredita prejel na svoj račun. To dokazuje, da ni najel posojila na prigovarjanje toženke za namen osebne potrošnje, ampak za poplačilo prejšnjih posojil. Odplačila posojila tako ni mogoče šteti kot skupno obveznost. Tudi če bi sodišče štelo, da gre za skupno obveznost, tožniku še vedno ostane 233 EUR, kar pomeni, da toženki lahko plačuje zahtevano preživnino. Tožnik zmore plačevati zahtevano preživnino zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu preživninskemu zahtevku ugodi.

4. Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

5. Materialnopravna podlaga odločitve o določitvi preživnine razvezanemu zakoncu je v določbah 8. poglavja drugega dela Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), z naslovom Razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze. Preživninska obveznost med razvezanima zakoncema izvira iz njunega razmerja pred razvezo zakonske zveze. Po določilu 44. člena ZZZDR sta se zakonca dolžna vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati. Po določbi 50. člena ZZZDR pa ima zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Preživljanje po drugem zakoncu, ki izhaja iz medsebojne solidarnosti zakoncev, je po svoji naravi subsidiarno. Preživninski upravičenec mora najprej sam poskrbeti za svoje preživljanje. To pomeni, da mora izčrpati vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden je lahko upravičen do preživljanja po zakoncu. V luči navedenega stališča sodne prakse,1 je treba presojati tudi določbo 81. člena ZZZDR, po kateri ima zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. Tudi če gre za nepreskrbljenega zakonca, lahko sodišče zavrne zahtevek za preživnino, če bi bilo plačilo preživnine glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca (tretji odstavek 81. a člena ZZZDR), ali pa, če bi bilo s plačilom preživnine ogroženo njegovo lastno preživljanje (82. c člen ZZZDR).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka (tožnica po nasprotni tožbi za plačilo preživnine zakoncu) zmožna lastnega preživljanja. Od leta 1998, ko je šlo podjetje, v katerem je bila zaposlena, v stečaj, je opravljala plačljiva priložnostna dela (dela na domu, čiščenje, oskrba starejših oseb). Tako je sprejela tudi delo osebne negovalke tožnikove žene in gospodinjske pomočnice. Istočasno (od leta 2009 do 2013) je za plačilo oskrbovala še eno starejšo osebo, torej tudi v času trajanja zakonske zveze s tožnikom2. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da toženka sicer ima določene zdravstvene težave, ki po vrsti in naravi niso neobičajne za njeno starost (58 let), ki pa bistveno ne vplivajo na njeno sposobnost za delo. Toženka je zaslišana kot stranka sama izpovedovala o svoji aktivni udeleženosti pri delu na terenu z begunci v A., kamor se je kot prostovoljka in koordinatorka za delo na terenu vsakodnevno sama vozila in za svoje delo tudi dobila veliko pohval in priznanj. Poleg tega ima v C. nepremičnine, ki jih je treba, kot je sama izpovedala, urejati, kositi, tam pa ima nastanjeni tudi dve kozi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je za navedena opravila potrebna fizična in psihična sposobnost, ki jo toženka očitno zmore v taki meri, da je glede na prejete pohvale in priznanja za delo pri beguncih, uspešna. Če je tako, si je sposobna zagotoviti tudi sredstva za lastno preživljanje na način, na kakršen jih je pridobivala pred sklenitvijo kratkotrajne zakonske zveze s tožnikom (štiri leta) in tekom nje.

7. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka poleg sredstev pokojnine (362,92 EUR, v mesecih julij, avgust in september 2014 pa je prejela višje zneske in sicer 586,46 EUR, 420 EUR in 382,09 EUR). Ima tudi dohodke, ki ne izhajajo iz uradnih evidenc. Iz njene specifikacije mesečnih izdatkov namreč izhaja, da so ti najmanj enkrat, če ne večkrat (do 4 krat) višji od prejemkov, ki jih prejema na bančni račun. Pri tem toženka ni uspela dokazati, da si razliko v potrošenih sredstvih sposoja. Glede na navedeno materialnopravno izhodišče o subsidiarni naravi preživljanja zakonca po drugem zakoncu, po kateri mora preživninski upravičenec najprej sam poskrbeti za svoje preživljanje oziroma izčrpati vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden pridobi pravico zahtevati preživljanje od razvezanega zakonca, je glede na navedene dejanske okoliščine pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso izpolnjene predpostavke za toženkino pravico od tožnika zahtevati preživnino iz 81. člena ZZZDR.

8. Tudi ob drugačnem materialnopravnem zaključku sodišča prve stopnje bi bilo treba toženkin zahtevek za preživnino zavrniti, saj so podane okoliščine iz tretjega odstavka 81. a člena ZZZDR. Tožnik je kot razlog za nevzdržnost zakonske zveze navajal toženkino grobo ravnanje z njim in fizično obračunavanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se to nanaša na čas pred sklenitvijo zakonske zveze med pravdnima strankama. Kot razlog za nevzdržnost njune zakonske zveze je ugotovilo neobstoj skupnega življenja in čustvene povezanosti. Toženka se je konec leta 2014 odselila od tožnika, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da razlog toženkine odselitve ni bil v ravnanju tožnika. Ta se je takoj po toženkini odselitvi zaradi starosti in sladkorne bolezni, ki je pogojevala redno prehrano, nastanil v domu starejših občanov. Takoj po tožnikovem odhodu se je toženka ponovno vselila v nekdanje skupno bivališče pravdnih strank. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da bi bilo glede na takšno toženkino ravnanje krivično do tožnika, da toženki plačuje preživnino.

9. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da ima tožnik res višjo pokojnino od toženke, vendar pa mora od te (zaradi toženkinega postopanja) plačevati oskrbnino v domu starejših občanov v približnem znesku 660 EUR ter zneske kreditov v skupnem znesku 376,80 EUR. Obe kreditni pogodbi, iz katerih izhaja omenjeni skupni znesek anuitet, sta bili sklenjeni v času zakonske zveze med pravdnima strankama, in sicer, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, za namen njune osebne potrošnje.3 Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožniku kljub omenjenim izdatkom še vedno ostane 233 EUR, od tega zneska pa bi ji lahko plačeval preživnino. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da ima tožnik tudi druge stroške povezane z njegovim bivanjem v domu ostarelih in so povezani z varovanjem njegovega zdravja in higiene (slušni aparat, plenice, zdravila), zato je tudi zaključilo, da tožnikova pokojnina ne bi zadoščala za določitev preživninske obveznosti. Takšen dejanski položaj bi pogojeval tistega, ki ga predvideva abstraktno pravilo 82. c člena ZZZDR, po katerem zakonec ni dolžan preživljati drugega zakonca, če bi bilo s tem ogroženo njegovo lastno preživljanje. Tega prvostopenjsko sodišče ni presojalo, saj je toženkin preživninski zahtevek neutemeljen že iz drugih, zgoraj navedenih razlogov.

10. Toženkina pritožba je glede na navedeno neutemeljena, zato je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

11. Tožnik utemeljeno izpodbija stroškovni sklep, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo preživnine. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške temeljila na določbi 413. člena ZPP, po kateri sodišče v postopku o zakonskih sporih odloči o stroških postopka po prostem preudarku. To pomeni, da mora upoštevati vse okoliščine posameznega primera in jih pravično ovrednotiti. Navedeno pravilo velja za pravdo o razvezi zakonske zveze, za postopek odločanja o zahtevku za preživljanje zakonca pa navedeno posebno pravilo ne velja. Veljajo pravila rednega postopka, ki stroškovno odločitev vežejo na strankin uspeh v pravdi (154. člena ZPP). Glede stroškov nastalih v zvezi s tožbo na razvezo zakonske zveze je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške. Za razvezo zakonske zveze je bila namreč potrebna konstitutivna sodna odločba, ki je v interesu obeh. S preživninskim zahtevkom pa je toženka v celoti propadla, zato je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, ki so mu nastali v zvezi s preživninsko pravdo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 927,90 EUR (stroški zastopanja 1.700 točk, kilometrina D. - E. - D. 132 EUR in materialni stroški 2 %.).

12. Tožnik samo s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe ni uspel, zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški. Toženka mu je zato dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, ki predstavljajo strošek sestave pritožbe v znesku 114,75 EUR in takse za pritožbo v znesku 36,90 EUR (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 210/2016, II Ips 358/2011 in II Ips 157/2012. 2 Toženka je po smrti tožnikove žene z njim (... 2011) sklenila zakonsko zvezo. 3 Toženka ni uspela dokazati, da naj ne bi šlo za terjatve njunega skupnega premoženja. Prvostopenjsko sodišče je o tem podalo logično in izčrpno dokazno oceno (t. č. 33 in 34 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.