21. 9. 2020

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Stanislav Osenjak, Ptuj, ki ga zastopa Eva Janc, odvetnica na Ptuju, na seji 21. septembra 2020

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 28904/2015 z dne 17. 3. 2016 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju št. I K 28904/2015 z dne 7. 3. 2016 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče na Ptuju je v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20 – KZ-1) s sklepom z dne 15. 12. 2015 pritožniku odredilo pripor. Po ugotovitvah sodišča je pritožnik kršil predhodno izrečeni milejši ukrep – prepoved približevanja oškodovanki. Pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 18. 12. 2015 pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora zavrnilo. Dne 13. 1. 2016 je sodišče prve stopnje pritožniku pripor podaljšalo. Pritožbeno sodišče je sklep o podaljšanju pripora razveljavilo, nakar je sodišče prve stopnje 27. 1. 2016 ponovno izdalo sklep o podaljšanju pripora, ki ga je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 5. 2. 2016 potrdilo. Dne 2. 2. 2016 je sodišče prve stopnje v zadevi izdalo obsodilno sodbo, s katero je pritožniku izreklo kazen eno leto zapora, in pripor podaljšalo. Pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 12. 2. 2016 pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora ob izreku sodbe zavrnilo.

2.Pritožnik je vložil več predlogov za odpravo pripora. Ustavna pritožba je vložena zoper pravnomočni sklep, s katerim je sodišče zavrnilo pritožnikov predlog za odpravo pripora z dne 23. 2. 2016.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v predlogu za odpravo pripora, s katerimi je utemeljeval, da je v priporu že nesorazmerno dolgo, da ustavni in zakonski kriteriji za pripor niso izpolnjeni in da bi mu sodišče namesto pripora lahko odredilo hišni pripor. Do navedb pritožnika naj se ne bi opredelilo niti pritožbeno sodišče. S tem naj bi sodišči kršili pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave ter pravico do poštenega postopka iz 29. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnik uveljavlja tudi, da je pred vložitvijo predloga za odpravo pripora z dne 23. 2. 2016 vložil že štiri predloge za odpravo pripora. V predlogih naj bi opozarjal na spremenjene okoliščine glede obstoja ponovitvene nevarnosti, in sicer na svoj alibi za dogodek z dne 13. 12. 2015, ko naj bi kršil prepoved približevanja. Sodišče naj o teh predlogih sploh ne bi odločilo, o zadnjem predlogu z dne 23. 2. 2016 pa naj bi odločilo prepozno, tj. šele po trinajstih dneh, s čimer naj bi bile kršene pritožnikove pravice iz 20., 23. in 29. člena Ustave ter četrtega odstavka 5. člena EKČP. Po stališču pritožnika mora sodišče o vsakem predlogu za odpravo pripora meritorno odločiti in to v najkrajšem možnem času. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Rehbock proti Sloveniji z dne 28. 11. 2000. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče najkasneje pri odločanju o zadnjem predlogu za odpravo pripora odgovoriti tudi na njegove navedbe iz vseh predhodnih predlogov. Ker tega naj ne bi storilo, naj bi z izpodbijanim sklepom tudi iz tega razloga kršilo njegovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

4.Ustavno sodišče je pridobilo in pogledalo spis Okrajnega sodišča na Ptuju št. I K 28904/2015.

B.

5.Po vložitvi ustavne pritožbe je Vrhovno sodišče s sklepom z dne 2. 6. 2016 pritožniku pripor odpravilo. Z vidika pravnega interesa za odločanje o ustavni pritožbi je s tem nastopil položaj, ki je analogen položaju, ko je sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora v celoti izvršen in nima več pravnih učinkov. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2, 22. in 23. točka obrazložitve) sprejelo stališče, da se v takem primeru ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če izpostavlja pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja drugega odstavka 55.b člena Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS)).

6.V zvezi z očitkom pritožnika, da sodišče ni odločilo o štirih predhodnih predlogih za odpravo pripora, Ustavno sodišče ugotavlja, da je pritožnik prvi predlog za odpravo pripora vložil 28. 12. 2015. V predlogu je navajal, da so policisti po odreditvi pripora pridobili izjave prič, iz katerih izhaja, da je bil pritožnik 13. 12. 2015 v času, ko naj bi kršil prepoved približevanja, s pričami v lokalu Amfora na Ptuju. Oškodovankine trditve naj se ne bi skladale z izjavami prič tudi glede drugih dogodkov. V predlogu je poleg tega opozoril, da so policisti opravili pregled kamer navedenega lokala in da je pri pregledu sodelovala pritožnikova hči, ki je zatrdila, da je pritožnik v času, ko naj bi kršil prepoved približevanja, viden na posnetkih. To naj bi potrjevalo, da je bila oškodovankina prijava kršitve prepovedi približevanja lažna. Dne 8. 1. 2016 je pritožnik predlog za odpravo pripora dopolnil. Trdil je, da so izjave prič nova okoliščina, s katero sodišče pri odreditvi pripora še ni bilo seznanjeno. Menil je tudi, da je oškodovanka krivo prijavo podala zato, da bi pritožniku preprečila potovanje, ki ga je načrtoval v januarju.

7.Sodišče o tem predlogu in njegovi dopolnitvi ni odločilo s posebnim sklepom, se je pa do teh navedb opredelilo v sklepu o podaljšanju pripora z dne 13. 1. 2016. V 4. točki obrazložitve tega sklepa je izrecno navedlo, da se opredeljuje tudi do tega predloga in njegove dopolnitve, ter pojasnilo svojo presojo uradnih zaznamkov o izjavah prič.

8.Dne 21. 1. 2016 je pritožnik podal nov predlog za odpravo pripora, v katerem je navajal, da je državno tožilstvo v spis vložilo videoposnetek in fotografije nadzornih kamer v lokalu Amfora, ki še dodatno potrjujejo pritožnikov alibi. Sodišče tudi o tem predlogu ni odločilo s posebnim sklepom, vendar pa se je do teh navedb opredelilo že Višje sodišče v sklepu z dne 22. 1. 2016, s katerim je odločilo o pritožnikovi pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 13. 1. 2016. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in sklep o podaljšanju pripora razveljavilo prav zato, ker je ocenilo, da navedeni videoposnetek in izjave prič porajajo precejšen dvom, da je pritožnik 13. 12. 2015 kršil prepoved približevanja. Sodišče prve stopnje je nato na naroku za glavno obravnavo 26. 1. 2016 v navzočnosti pritožnika in njegovih zagovornikov videoposnetek pogledalo ter 27. 1. 2016 izdalo sklep, s katerim je pripor ponovno podaljšalo. V sklepu je navedlo, da videoposnetek potrjuje pritožnikov alibi med 2.15 in 3.02 uro, a da ta dokaz možnosti kršitve ukrepa ne ovrže, saj oškodovanka kršitve prepovedi približevanja ni točno časovno opredelila. Poleg tega po navedbah sodišča to ni bila edina kršitev prepovedi približevanja, ki jo je oškodovanka prijavila. Pritožbeno sodišče je tem razlogom sledilo in s sklepom z dne 5. 2. 2016 pritožnikovo pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo.

9.Dne 29. 1. 2016 je pritožnik podal še en predlog za odpravo pripora, v katerem je nasprotoval argumentaciji sodišča v sklepu z dne 27. 1. 2016. Vsebina tega predloga je v bistvenem identična pritožbi, o kateri je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom z dne 5. 2. 2016.

10.Iz navedenega izhaja, da sta se sodišči z vprašanjem resničnosti oškodovankine prijave kršitve milejšega ukrepa, ki ga je pritožnik izpostavil v predhodnih predlogih za odpravo pripora, ukvarjali in se do njega opredelili v sklepih o podaljšanju pripora. S tem je bilo pritožnikovi pravici iz 22. člena Ustave, ki od sodišča zahteva, da se z navedbami strank seznani ter se do njih (če dopustne in za odločitev pomembne) v obrazložitvi sodne odločbe opredeli,[1] zadoščeno. Ni torej mogoče pritrditi pritožniku, da o predhodnih predlogih ni bilo odločeno oziroma da bi moralo sodišče o njih odločiti z izpodbijanim sklepom. V tem pogledu je obravnavana zadeva drugačna od zadeve Rehbock proti Sloveniji, na katero se sklicuje pritožnik, saj se v zadevi Rehbock sodišče do navedb v predlogu za odpravo pripora v vmesnem sklepu o podaljšanju pripora ni opredelilo.[2] Če pa pritožnik meni, da na kakšno specifično navedbo predhodnih predlogov vendarle ni bilo odgovorjeno, bi moral tako navedbo v ustavni pritožbi izpostaviti.

11.Prav tako neutemeljen je očitek pritožnika, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na navedbe v predlogu za odpravo pripora z dne 23. 2. 2016. Pritožnik je v tem predlogu trdil, da je pripor v skrajšanjem postopku dovoljeno odrediti le izjemoma, da je večino dejanj, za katera je bil obsojen, mogoče opredeliti največ kot prekršek, da predhodno še ni bil kaznovan za kaznivo dejanje s prvinami nasilja ter da ima urejeno eksistenco in službo ter vzorne odnose z družinskimi člani. Ponovno je trdil, da si je oškodovanka kršitev prepovedi približevanja izmislila, da bi pritožniku preprečila potovanje. Navedel je tudi, da je dotedanje trajanje pripora sicer sorazmerno izrečeni kazni (eno leto zapora), a da je ta kazen previsoka in da bo sodba predmet pritožbe; trajanje pripora naj bi torej bilo nesorazmerno glede na kazen, ki bi v primeru pravnomočne obsodbe pritožniku lahko bila odmerjena. Pritožnik je trdil tudi, da bi mu sodišče namesto pripora lahko odredilo hišni pripor, saj že dolgo nima več skupnega prebivališča z oškodovanko.

12.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da se okoliščine od zadnjega podaljšanja pripora niso spremenile v pritožnikovo korist in da še zmeraj obstaja resna nevarnost za oškodovanko, sploh ker je bil predhodno že sprejet milejši ukrep, a se je izkazal za neučinkovitega. Glede navedbe pritožnika, da z oškodovanko nima skupnega prebivališča, pa je sodišče pojasnilo, da je bila ta okoliščina sodišču znana že v času odločanja o odreditvi pripora, zato ne more imeti vpliva na drugačno kasnejšo odločitev. Sodišče prve stopnje se sicer ni izrecno opredelilo do sorazmernosti trajanja pripora, vendar pa je pritožnik v predlogu za odpravo pripora trajanje pripora problematiziral zgolj z vidika izrečene kazni, ki je po oceni pritožnika previsoka. Sodišče prve stopnje je na ta očitek odgovorilo s pojasnilom, da pritožnik v pretežnem delu predloga navaja razloge, ki so predmet pritožbenega preizkusa sprejete odločitve o glavni stvari. Pritožnik se je na nesorazmernost trajanja pripora obsežneje skliceval v pritožbi, kjer je opozoril na sodbo ESČP v zadevi Neumeister proti Avstriji z dne 27. 6. 1968. Glede na to, da je bil pritožnik v času odločanja pritožbenega sodišča v priporu tri mesece, je pritožbeno sodišče na ta očitek zadostno odgovorilo z navedbo, da glede na obseg kriminalne dejavnosti, višino izrečene zaporne kazni (eno leto zapora) in višino zagrožene zaporne kazni (do treh let zapora) načelo sorazmernosti trajanja pripora ni bilo kršeno.

13.Drži sicer navedba pritožnika, da se sodišči v izpodbijanih sklepih nista opredelili do pritožnikovih zatrjevanj glede lažne prijave kršitve prepovedi približevanja. Ker pa sta se sodišči s tem vprašanjem že ukvarjali pri odločanju o podaljšanju pripora (glej 6.–10. točko obrazložitve tega sklepa) in ker pritožnik v zvezi s tem v predlogu z dne 23. 2. 2016 ni navajal novih okoliščin, se sodišči do tega vprašanja nista bili dolžni ponovno opredeljevati. Zatrjevana kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave zato ni podana.

14.Neutemeljen pa je tudi očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje o predlogu z dne 23. 2. 2016 odločilo prepozno. Sodišče je ta predlog prejelo 24. 2. 2016, o njem pa je odločilo 7. 3. 2016, tj. dvanajst dni po prejemu predloga. Glede na to, da je bil predlog vložen po izdaji prvostopenjske obsodilne sodbe, s katero je bila pritožniku že izrečena kazen enega leta zapora, ter da pritožnik v predlogu ni navajal novih dejstev, tak čas odločanja ni mogel kršiti pritožnikove pravice iz četrtega odstavka 5. člena EKČP.[3] Časa odločanja pritožbenega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep Ustavno sodišče ni presojalo, saj ga pritožnik ne postavlja pod vprašaj. Prav tako ni presojalo časa odločanja o predhodnih predlogih za odpravo pripora. Ustavno sodišče namreč v zadevi, v kateri je izpodbijan sklep glede predloga z dne 23. 2. 2016, ne more presojati odločitve, ki je bila sprejeta s predhodnimi sklepi o podaljšanju pripora. Pritožnik bi moral ta očitek uveljavljati v ustavni pritožbi zoper sklepe o podaljšanju pripora, v katerih je bilo odgovorjeno na predhodne predloge za odpravo pripora.

15.Ker pogoji iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS niso izpolnjeni, senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

16.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata Marko Šorli ter člana DDr. Klemen Jaklič in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

Marko Šorli

Predsednik senata

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-211/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06, in OdlUS XV, 40), 5. točka obrazložitve.

[2]Glej 87. točko obrazložitve navedene sodbe.

[3]Prim. sodbi ESČP v zadevi Yudayev proti Rusiji z dne 15. 1. 2009 (86. točka obrazložitve) in Khodorkovskiy proti Rusiji z dne 31. 5. 2011 (247. točka obrazložitve).