Jedro

Že sodišče prve stopnje je tožnici pojasnilo, da ima na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec (v konkretnem primeru toženka), če je poškodba zavarovane osebe (v konkretnem primeru poškodovanega delavca) posledica tega, ker niso bili izvedeni ukrepi iz varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi ter predpisi, ki urejajo materijo varnosti in zdravja pri delu. Tožnica je tista, ki je morala v konkretni pravdi (konkretno) zatrjevati in izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti z izjemo krivde, katere obstoj se domneva. Gre za protipravno ravnanje toženke v smislu zgoraj izpostavljenih kršitev, vzročno zvezo in posledično škodo.

Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje je v tem, da tudi z ustreznim čiščenjem, ki ga je poškodovani delavec izvedel, površine, na kateri je padel, ni mogoče narediti popolnoma nedrseče. Četudi torej obstaja neposredna vzročna zveza med (zaradi izvedenega čiščenja manj) drsečo površino in konkretnim padcem, toženka za posledični padec ne more odgovarjati, saj ni razvidno, kaj bi v zvezi s čiščenjem še lahko storila. Gre za tveganje, ki ga tudi z ustreznim čiščenjem (op. z razmaščevanjem) ni mogoče povsem odpraviti, in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno.

Nizanje morebitnih toženkinih kršitev delovnopravnih obveznosti tožnici v tej pravdi lahko koristi le v primeru, če so kršitve vzročno povezane z nastalo delovno nesrečo. Če vzročne zveze ni, gre lahko le za pravno nerelevantne kršitve. Hkrati je bil delavec ustrezno ustno oziroma praktično (praktični preizkus iz varstva pri delu) poučen glede čiščenja, ki ga je tudi izvajal. Zavzemanje toženke, da je nekakšna pisnost (izdelava natančnih pisnih navodil za čiščenje in revizija pisne ocene tveganja) odločujoča, je neutemeljeno in nepojasnjeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 1.023,89 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 76.410,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2018 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki (toženki) plačati 7.272,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Med postopkom je sodišče prve stopnje 15.5.2020 izdalo sklep I Pg 309/2018, s katerim je (op. drugič) popravilo prepis zvočnega posnetka zaslišanja izvedenca na naroku z dne 20.1.2020, in sicer tako, da je na 3. strani zapisnika pri izpovedbi izvedenca v 18. vrstici od spodaj navzgor zapisalo besedo ″ostalo″ (op. pri prvi popravi zapisnika je besedo ″ostalo″ popravilo v ″izostalo″) in da je na 7. strani zapisnika v 7. vrstici od zgoraj navzdol pri izpovedbi izvedenca izbrisalo vejico v navedbi ″a ne (,) za konkretno delovno mesto″ (op. pri prvi popravi zapisnika je predmetno vejico pripisalo).

2. Zoper predmetno sodbo (″in popravni sklep″)1 je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se sodba spremeni tako, da se zahtevku zoper toženko v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Obširno izpodbija dokazno oceno in dejanske zaključke sodišča prve stopnje ter meni, da je podana zmotna uporaba materialnega prava. Upoštevaje nezagotovitev ustrezne pohodne površine, več padcev pri toženki, neustrezna pisna navodila za čiščenje, nerevidirano oceno tveganja, pomanjkljiv nadzor, neustrezno delovanje stroja in neporobkanje obdelovanca ter neustrezne čevlje je podana vzročna zveza med neustreznimi ravnanji toženke in delovno nesrečo. Pritožbeno sodišče naj popravi tudi zgoraj omenjeni zapisnik o zvočnem posnetku naroka, in sicer naj besedo ″ostalo″ nadomesti z besedo ″izostalo″ ter doda vejico v zapisu ″a ne (,) za konkretno delovno mesto″. Navedeno je bistveno, saj je izvedenec tako izpovedal, in odločujoče za konkretno zadevo, ker toženka ni imela izdelanega postopka čiščenja in ker je obstajala potreba po reviziji ocene tveganja. Podani sta omenjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pravdnih stroškov. V odgovoru pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, odgovarja na pritožbene navedbe in med drugim navaja, da so navedbe o pisnosti navodil in reviziji ocene tveganja nedopustne pritožbene novote in da (morebitne) napake pri prepisu zaslišanja izvedenca nimajo vpliva na odločanje v konkretni zadevi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da je že sodišče prve stopnje tožnici pojasnilo, da ima na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec (v konkretnem primeru toženka), če je poškodba zavarovane osebe (v konkretnem primeru poškodovanega delavca) posledica tega, ker niso bili izvedeni ukrepi iz varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi ter predpisi, ki urejajo materijo varnosti in zdravja pri delu. Tožnica je tista, ki je morala v konkretni pravdi (konkretno) zatrjevati in izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti z izjemo krivde, katere obstoj se domneva. Gre za protipravno ravnanje toženke v smislu zgoraj izpostavljenih kršitev, vzročno zvezo in posledično škodo. Vse predpostavke tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane in je presoja sodišča prve stopnje, da je tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen pravilna.

6. Pritožbeno sodišče relevantnih dejanskih okoliščin na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, saj so le-te razvidne že iz izpodbijane sodbe. Se pa bo v nadaljevanju opredelilo do pritožbenih očitkov, s katerimi tožnica ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotuje.

7. Neutemeljeno, nepojasnjeno in lastno je zavzemanje tožnice, da toženka ni zagotovila ustrezne pohodne površine oziroma da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je zagotovila ustrezno pohodno površino. Gre le za nekakšno lastno dokazno oceno oziroma za selektivno in neutemeljeno tožničino povzemanje ter razumevanje razlogov v izpodbijani sodbi. Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje je namreč v tem, da tudi z ustreznim čiščenjem, ki ga je poškodovani delavec izvedel, površine, na kateri je padel, ni mogoče narediti popolnoma nedrseče. Četudi torej obstaja neposredna vzročna zveza med (zaradi izvedenega čiščenja manj) drsečo površino in konkretnim padcem, toženka za posledični padec ne more odgovarjati, saj ni razvidno, kaj bi v zvezi s čiščenjem še lahko storila. Gre za tveganje, ki ga tudi z ustreznim čiščenjem (op. z razmaščevanjem) ni mogoče povsem odpraviti, in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Že zato ni mogoče slediti tožničinemu izpostavljanju nekakšnih padcev drugih delavcev na istem stroju. V izpodbijani sodbi je hkrati še pravilno izpostavljeno, da niso opredeljene okoliščine teh padcev, da so bile tožničine navedbe v tej smeri pavšalne in da ni pojasnjeno protipravno ravnanje toženke glede teh padcev. Tožnica svoje pomanjkljive trditvene podlage zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (glej 7. in 212. člen ZPP) ne more preprosto dopolniti s sklicevanjem na izvedene dokaze (na zaslišanje delavca, ki je le omenil še dva padca drugih delavcev, in priče A. A., ki jo je predlagala toženka za dokazovanje drugih dejstev). Povedano poenostavljeno, pavšalno zatrjevani padci drugih oseb sami po sebi ne izkazujejo odgovornosti toženke za v tej pravdi relevanten padec delavca. V čem je konkretno protipravno ravnanje toženke in v čem je podana vzročna zveza med zatrjevanimi padci drugih delavcev ter konkretnim padcem je ostalo popolnoma neobrazloženo in tožnica s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Vsekakor tudi ne drži, da toženka ni storila ničesar, da do padcev ne bi prihajalo.

8. Obširni pritožbeni očitki, da toženka ni zagotovila natančnih pisnih navodil za čiščenje in da ni imela tega ustrezno izdelanega v izjavi o varnosti z oceno tveganja (drugje, da ni opravila revizije ocene tveganja), niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje v zvezi s pisnimi navodili ni napačno ugotovilo dejanskega stanja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da pisna navodila niso bila ustrezna, in torej ne izhaja, da kršitev predpisov iz varstva pri delu s strani toženke ni bilo. Podobno glede revizije ocene tveganja nikjer iz sodbe ne izhaja, da ima toženka ustrezno izdelano oceno tveganja in da revizija le-te ni potrebna. Tožnica v tem delu spregleda bistvo izpodbijane sodbe, ki je v tem, da je delavec pohodno površino ustrezno čistil; da je kljub čiščenju prišlo do padca; da s čiščenjem površine ni mogoče napraviti povsem nedrseče; in da posledično ni podane vzročne zveze med pomanjkljivimi pisnimi navodili in neizdelano revizijo ocene tveganja ter padcem. Povedano drugače, če je toženka storila določene kršitve v tej smeri, le-te niso povzročile delavčevega padca. Nizanje morebitnih toženkinih kršitev delovnopravnih obveznosti tožnici v tej pravdi lahko koristi le v primeru, če so kršitve vzročno povezane z nastalo delovno nesrečo. Če vzročne zveze ni, gre lahko le za pravno nerelevantne kršitve. Hkrati je bil delavec ustrezno ustno oziroma praktično (praktični preizkus iz varstva pri delu) poučen glede čiščenja, ki ga je tudi izvajal. Zavzemanje toženke, da je nekakšna pisnost (izdelava natančnih pisnih navodil za čiščenje in revizija pisne ocene tveganja) odločujoča, je neutemeljeno in nepojasnjeno. Morebitne kršitve predpisov iz varnosti in zdravja pri delu morajo imeti za posledico poškodovanje delavca. Zato obširno pritožbeno sklicevanje na kršitve Zakona o varnosti in zdravja pri delu, ki niso v vzročni zvezi s konkretno poškodbo, ne more biti uspešno. Predmetne presoje ne spremenijo niti pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na sklep o popravi zapisnika. V tem delu pritožba ne more vplivati na pravilnost in zakonitost končne odločitve, zato je posledično neutemeljena. Nenazadnje gre le za nekakšne pravopisne popravke, ki, tudi če se jim sledi, v ničemer ne spreminjajo izvedenčevih zaključkov, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo. V tem delu ni prišlo do zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Hkrati nista bili storjeni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sklepu je navedeno, da je bil popravek izveden na podlagi poslušanja posnetka, in je sklep obrazložen. Prav tako beseda ostalo oziroma izostalo ter omenjena vejica upoštevaje zapis (celotne) izpovedbe izvedenca ter pojasnjene zaključke, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo, nista odločilni okoliščini. Nenazadnje pa v nobenem primeru predmetno ni vplivalo in ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost končne odločitve, saj ni izkazane vzročne zveze med neustreznimi pisnimi navodili in revizijo ocene tveganja ter delovno nesrečo. 9. Očitki o pomanjkljivem nadzoru toženke so bili zavrnjeni kot pavšalni in neizkazani ter še iz razloga, da ni izkazane vzročne zveze med pomanjkljivim nadzorom in delovno nesrečo. Pritožba s sklicevanjem na izpovedbo delavca in nepojasnjene padce drugih delavcev ter na nekonkretizirano zmotno ugotovitev dejanskega stanja ne more biti uspešna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo, da ni izkazane vzročne zveze med očitanim pomanjkljivim nadzorom ter delovno nesrečo. Ponovno velja namreč poudariti, da je delavec površino ustrezno čistil. 10. Drži pritožbeno zavzemanje, da je tožnica v tožbi zatrjevala vzročno zvezo med pregrevanjem stroja in poškodbo zavarovanca, vendar le-ta ni podana. Tožnica je sicer zatrjevala, da zaradi pregrevanja stroja delavec ni porobkal obdelovanca, ki je bil posledično oster. Vendar iz izpodbijane sodbe izhaja, da je šlo za oster obdelovanec, ki je bil takšen zaradi zahtev naročnika. Pritožbeno zavzemanje, da bi moral biti obdelovanec porobkan ni utemeljeno, saj so se obdelovanci izdelovali po zahtevah naročnikov. V tej zvezi je izpovedba delavca popolnoma nerelevantna in tudi sicer ni takšna, kot meni pritožnica. Iz celotne izpovedbe delavca ne izhaja niti, da bi moral konkretni obdelovanec porobkati, niti, da ga zaradi pregrevanja ne bi mogel porobkati. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno sledilo angažiranemu izvedencu in toženki, ki je nenazadnje v spis vložila načrt za konkretni obdelovanec. Posledično je popolnoma pravno nerelevantno sklicevanje tožnice na zaslišanje delavca in omenjene priče. Morebitno pregrevanje stroja v času nesreče, ni okoliščina, ki bi kakorkoli lahko vplivala na presojo v konkretni zadevi, saj se je delalo na ostrem obdelovancu. Da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedbi delavca o pregrevanju stroja, že v primeru, če se očitku v celoti sledi, ni bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevaje vsebino očitka bi šlo lahko morebiti le za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V vsakem primeru, pa sta omenjeni kršitvi lahko podani le glede pravno relevantnih dejstev in zatrjevano pregrevanje stroja kot je pojasnjeno zgoraj ni pravno relevantno dejstvo, saj ni v vzročni zvezi z ostrostjo konkretnega obdelovanca.

11. Da je toženka delavcu zagotovila ustrezne čevlje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedbe dokaza z izvedencem iz varstva pri delu. Gre namreč za strokovno vprašanje in v tem delu dejansko stanje ni nepravilno ugotovljeno. Izpovedba delavca (da, ko so čevlji novi, kar drsijo, dokler se ne napijejo emulzije) je neprimeren dokaz za izkazovanje neustreznosti čevljev. Tožnica s sklicevanjem na zaslišanje delavca, katerega zaslišanje naj bi v tem delu sodišče prve stopnje prezrlo, ne more biti uspešna. Čevlji so bili ustrezni in protizdrsni. Drugačno pritožbeno zavzemanje z nekakšno lastno dokazno oceno ni utemeljeno. Enako kot zgoraj očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj izpovedbi oškodovanca o čevljih ni verjelo, že po svoji vsebini ne more pomeniti bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa, ker gre za neprimeren dokaz, ne more pomeniti smiselno zatrjevane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nenazadnje je bilo tudi že poudarjeno, da dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, pri čemer je tožnica zatrjevala le, da so bili čevlji neustrezni. Nikjer ni podala nobenih trditev in pojasnil, kako naj bi bila protipravnost toženkinega ravnanja izkazana s tem, da je delavcu zagotovila nove čevlje, ki niso bili „napiti“ z emulzijo. Tudi delavec nenazadnje ni izpovedal, da je šlo za neustrezne čevlje.

12. Sodišče prve stopnje je s pomočjo angažiranega izvedenca ugotovilo in argumentirano pojasnilo, da odprtine, v katero je padel delavec, ni mogoče zaščititi, zato pavšalno pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba stroj zaščititi, ni utemeljeno.

13. Ker drugih pritožbenih očitkov tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

14. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna 1.375 točk za odgovor na pritožbo, 23.75 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.023,89 EUR. Toženki se ne prizna 550 točk za odgovor na pritožbo zoper sklep o popravi zapisnika skupaj z materialnimi stroški in DDV, saj so navedeni stroški vključeni v nagrado za odgovor na pritožbo. Kot je že pojasnjeno zgoraj gre za sklep procesnega vodstva, ki se izpodbija s pritožbo zoper sodbo. Ne gre za procesni sklep iz tarifne številke 21/2 OT, ki bi bil lahko predmet samostojnega pritožbenega preizkusa, in posledično ne za sklep, za katerega gredo strankam dodatni pritožbeni stroški.

1 Predmetni sklep je sklep procesnega vodstva, ki se lahko izpodbija s pritožbo oziroma v pritožbi zoper glavno stvar (glej 298. člen Zakona o pravdnem postopku), zato je pritožbeno sodišče tožničino ″pritožbo zoper sodbo in sklep″ obravnavalo kot (enovito) pritožbo zoper sodbo. Pritožbeni razlogi zoper omenjeni sklep so obravnavani v okviru siceršnjih pritožbenih razlogov zoper sodbo.