Jedro

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje do novele ZZZPB v letu 1998 ni imel pravne podlage, da bi vračilo delavcu neupravičeno izplačanih sredstev zahteval neposredno od delodajalca. Delavec in delodajalec pa sta se lahko pogodbeno drugače dogovorila, zato je bil možen tudi pogodbeni prevzem izpolnitve po 453. členu ZOR. Prevzemnik dolga (tožena stranka) po določbi 453. člena ZOR, tudi če izpolnitev v redu opravi, nima nobenih zahtevkov nasproti dolžniku (tožnica), če se o njih stranki izrecno ne dogovorita ali to ne izhaja iz njune molče izražene volje. Prevzemnik dolga s plačilom ne pridobi avtomatično pravic plačnika.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožnici iz naslova nadomestila plače še znesek 8.144,74 (osem tisoč sto štiriinštirideset 74/100) EUR, kar je preračunana vrednost zneska 1.951.804,99 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.7.1997 dalje do plačila, v osmih dneh, in ji povrniti stroške postopka v znesku 2.492,57 EUR (597.319,00 SIT ), v osmih dneh.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki revizijske stroške v znesku 876,30 EUR, v osmih dneh.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo, vloženo pri Delovnem sodišču v Kopru dne 30.11.1995, zahtevala od tožene stranke zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja nadomestilo plače v znesku 3,320.000,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od 28.11.1995. Z zadnjo pripravljalno vlogo z dne 19.05.2000 je zaradi poravnave terjatve s strani tožene stranke v skupnem znesku 4,181.602,50 SIT, terjala plačilo zneska 2,205.975,20 SIT, z zamudnimi obrestmi od 28.07.1997 dalje. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je toženo stranko zavezalo k plačilu 254.170,30 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.07.1997 dalje do plačila in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Kot nesporno med strankama je ugotovilo, da je tožena stranka iz naslova glavnice in obresti dne 23.10.1995 plačala tožnici 3,515.381,90 SIT. Upoštevaje določbo 313. člena ZOR, je zaradi vštetja zamudnih obresti v odplačilo dolga znašala neplačana glavnica še 1,363.145,22 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.10.1995 dalje, ki jih je tožena stranka poravnala s plačilom zneska 1,067.117,70 SIT dne 12.12.1996 in dne 28.07.1997 še 599.202,70 SIT. Ob vrstnem redu vračunanja, kot je določen v 313. členu ZOR, je sodišče razsodilo, da dolguje tožena stranka tožnici še 254.170,30 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.07.1997 dalje (1. odstavek izreka). Pri svoji presoji se je oprlo tudi na ugotovljeno dejstvo, da je tožena stranka po nalogu tožnice v smislu določila 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami - ZZZPB) vrnila pristojnemu zavodu za zaposlovanje nadomestilo, ki ga je tožnica prejemala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker je v vtoževanem znesku 2,205.975,29 SIT vsebovan tudi obračun zamudnih obresti na del plače, ki je bil tožnici mesečno izplačevan v obliki nadomestila plače iz naslova brezposelnosti, je višji zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti zavrnilnemu delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka revizijo iz vseh razlogov po 370. členu ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge in prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj njuni sodbi nimata razlogov o tem, v čem naj bi obstajali elementi prevzema izpolnitve po 453. členu ZOR. Sodišče druge stopnje je tudi prezrlo, da zmanjšanje obveznosti tožene stranke do tožnice ni sporno, tožeča stranka nasprotuje zgolj načinu obračuna. O tem pa v izpodbijani sodbi ni nobenih razlogov oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Obe sodišči sta tudi zmotno uporabili določbo 453. člena ZOR, saj za prevzem izpolnitve ni obstajala nobena pravna podlaga, zato je bila tožena stranka s poseganjem v razmerje med tožnico in zavodom, neupravičeno obogatena za približno 2,000.000,00 SIT. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, če jo ne bo samo ustrezno spremenilo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02 - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revidentka je uveljavljala tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o tem, v čem naj bi obstajali elementi prevzema izpolnitve po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.). Čeprav je obrazložitev v izpodbijani sodbi glede instituta prevzema dolga v izpodbijani sodbi res skopa, pa revizijsko sodišče meni, da ne gre za tako kršitev, da zaradi nje izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Upoštevati je treba dvoje. Sporno je ostalo samo še vprašanje, ki je za toženo stranko sicer ves čas sporno, ali je imela pravno podlago za odštevanje zneskov iz prevzema izpolnitve od zneska, ki ga je iz naslova neizplačanih plač dolgovala tožnici, glede na to, da tožnica, ki je nadomestila prejemala, ni bila oškodovana za celoten znesek in da gre za situacijo, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom VIII Ips 151/2001 z dne 25.4.2002 reviziji ugodilo in zadevo v obsegu, ki se nanaša na plačilo nadomestila plače, vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem sklepu je ugotovilo, da je nižje sodišče pri odločanju prezrlo sprejeto obveznost tožene stranke, ki je izhajala iz izjave tožnice (A/2), da dovoljuje, da se dolgovani znesek, ki ga bo zavod za zaposlovanje sporočil delodajalcu (toženi stranki), neposredno nakaže na račun zavoda. S tem je po mnenju revizijskega sodišča nastalo med strankama neko pravno razmerje, ki je imelo nekatere značilnosti prevzema izpolnitve po 453. členu ZOR. Zato je revizijsko sodišče bilo mnenja, da je treba v nadaljnjem postopku obravnavati pomen sprejetih obveznosti tožene stranke in njene izpolnitve. Sporno pa je ostalo še vprašanje, ki je za toženo stranko sicer ves čas sporno, ali je imela pravno podlago za odštevanje zneskov iz prevzema izpolnitve od zneska, ki ga je iz naslova neizplačanih plač dolgovala tožnici, glede na to, da tožnica, ki je nadomestila prejemala, ni bila oškodovana za celoten znesek.

V nadaljevanju postopka tožena stranka ni navajala v zvezi s prevzemom izpolnitve ničesar in ni predlagala nobenih dokaznih predlogov. Zato tudi sodišče v izpodbijani sodbi ni moglo ugotavljati ničesar, kar ne bi bilo znano že v prejšnjem postopku, kar velja tako za dogovor med strankama, kot za izpolnitev obveznosti.

Ker ni bilo navedb strank glede sprejetih obveznosti niti glede izpolnitve obveznosti, niti ni bil postavljen s strani tožene stranke kakršenkoli zahtevek za vrnitev sredstev izpolnitve, je treba zadevo presojati na podlagi ugotovljenih ali znanih dejstev.

Po določbah (54. člena) Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91 in nadalj.) zavod vse do novele zakona v letu 1998 (Uradni list RS, št. 69/98) ni imel pravne podlage, da bi vračilo sredstev, ki so bila neupravičeno izplačana, zahteval neposredno od delodajalca. Seveda pa ni bilo nobene pravne ovire, da se delavec in delodajalec ne bi pogodbeno drugače dogovorila. Zato je bil možen pogodbeni prevzem izpolnitve, kot ga je predvideval 453. člen ZOR. Ta je določal, da se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta zavezuje, da bo izpolnil njegove obveznosti nasproti njegovemu upniku. Posebna pogodba ni bila zatrjevana, možen in veljaven pa bi lahko bil tudi usten dogovor oziroma pogodba. Prav zato, da bi se razčistile morebitne nejasnosti pri dogovarjanju med strankama, je revizijsko sodišče s sklepom VIII Ips 151/2001 z dne 25.4.2002 zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Ker ni bilo zatrjevano ali dokazovano, da je tožena stranka prevzela kakšne dodatne obveznosti niti da bi med strankama obstajal kakšen drugačen dogovor, je treba ugotoviti, da tožena stranka, tudi če je šlo za prevzem izpolnitve, s tem prevzemom ni pridobila nobenih pravic. Pravna teorija stoji na stališču, da prevzemnik dolga (tožena stranka) po določbi 453. člena ZOR, tudi če izpolnitev v redu opravi, nima nobenih zahtevkov nasproti dolžniku (tožnica), če se o njih stranki izrecno ne dogovorita ali to ne izhaja iz njune molče izražene volje. Predvsem pa velja, da prevzemnik s plačilom ne pridobi avtomatično pravic plačnika (Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984-1986, str. 1314).

Ker zakon ni določal pravice tožene stranke, da poračuna svojo izpolnitev na način, kot je to storila tožena stranka, niti med strankama za tak poračun ni bil sklenjen ustrezen dogovor za način poračuna, kot ga je predlagala tožena stranka, je logično, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki celotni znesek, ki ji ga dolguje iz naslova neizplačanih plač, skupaj z zamudnimi obrestmi, ker nima pravne podlage za to, da bi od svojega dolga, še posebej ne na način, kot je to storila v spornem primeru, tožnici obračunavala znesek, ki ga je sicer plačala zanjo. Pri tem pravno niti ni pomembno, ali je to storila iz naslova prevzema izpolnitve ali iz kakšnega drugega naslova. Lahko pa tožena stranka uveljavlja od tožeče stranke vrnitev zneska, ki ga je zanjo plačala, vendar kot popolnoma samostojno terjatev.

Višino dolgovanega zneska je sodišče ob upoštevanju zavzetega stališča ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca S.L. z dne 12.4.2000, ki ga je tožeča stranka v celoti sprejela, tožena pa mu računsko tudi ni ugovarjala, razen, da je izjavila pomislek v zvezi z odštevanjem zneskov, ki jih je tožeča stranka prejela iz naslova nadomestila za brezposelnost. Izvedenec je po izračunih ugotovil, da je ostalo na dan 27.7.1997 stanje neplačanega dolga 2.205.975,29 SIT. Ker je sodišče tožnici že prisodilo znesek 254.170,30 SIT (1.060,63 EUR), ji je revizijsko sodišče priznalo še razliko v znesku 1.951.804,99 SIT (8.144,74 EUR).

Revizijsko sodišče je zaradi povedanega na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo.

Izrek o stroških postopka in revizijskih stroških tožeče stranke temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP.