Jedro

V določilu 23. člena ZDDO ni predviden upravni spor zoper odločitev o prenehanju delovnega razmerja.

Načeloma je lahko preklic predloga za razrešitev enako relevanten kot prošnja za razrešitev, vendar pa je pravni učinek preklica v vsakem konkretnem primeru odvisen od konkretnih okoliščin primera.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Vlade Republike Slovenije z dne 1. 6. 2000 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Prošnji za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 23. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO) in določila 5. odstavka 21. člena Zakona o vladi RS tožnika z dnem 3. 5. 2000 razrešila dolžnosti višjega svetovalca v Inšpektoratu RS za okolje in prostor in ugotovila, da tožniku z dnem razrešitve preneha delovno razmerje v Inšpektoratu RS za okolje in prostor. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik z vlogo z dne 29. 10. 1999 preko predstojnika toženi stranki predlagal, da ga z dnem 3. 5. 2000 razreši dolžnosti višjega svetovalca v Inšpektoratu RS za okolje in prostor in je tožena stranka na tej podlagi uporabila določilo 23. člena ZDDO.

Tožeča stranka vlaga tožbo na razveljavitev izpodbijane odločbe zaradi prenehanja delovnega razmerja in razrešitve dolžnosti višjega svetovalca. Uveljavlja, da je bila šikanirana in da je odločba nezakonita. Z izjavo, ki jo je tožeča stranka dne 29. 10. 1999 poslala po faksu, je izrazila željo po sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Sklicuje se na določilo 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). To določilo ureja situacijo, ko delavcu preneha delovno razmerje po predhodno pisno izraženi želji pod pogoji, ki jih delavec predlaga. V primeru nestrinjanja delodajalca, delavec lahko izjavo prekliče. Ker glavni republiški inšpektor za okolje in prostor predloga tožeče stranke ni sprejel, je tožnik dne 29. 11. 1999 preklical oziroma odpovedal svoj predlog z dne 29. 10. 1999. Zato pri tožniku od dne 29. 11. 1999 ni volje, da bi mu prenehalo delovno razmerje in funkcija višjega svetovalca. Pravi, da je predstojnik na seji vlade dne 1. 6. 2000 toženo stranko zavajal, češ da velja prvotno izražena volja tožnika in je predlagal, da naj tožniku z dnem 3. 5. 2000, to je časovno za nazaj, ko je tožeča stranka bila v bolniškem staležu, preneha delovno razmerje in imenovanje. Tožnik navaja, da je vložil kazensko ovadbo zoper glavnega republiškega inšpektorja za okolje in prostor, da o zadevi odloča tudi Delovno in socialno sodišče in da gre za grob poseg v njegove pravice z očitnim namenom diskreditiranja. Med drugim predlaga zaslišanje tožnika in prisluh magnetograma seje tožene stranke z dne 1. 6. 2000. Predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze in pridobi spisno in slušno dokumentacijo ter izpodbijano odločbo razveljavi in ugotovi, da delovno razmerje in imenovanje tožniku ni prenehalo in traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo po zakonu. Z vlogo z dne 30. 9. 2000 je prosil za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je ključno vprašanje v zadevi, ali je tožnikovo prijavo prenehanja delovnega razmerja z dne 29. 10. 1999 mogoče šteti za pisno izjavo o odpovedi delovnega razmerja v smislu 1. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, ali pa gre za željo po sporazumnem prenehanju delovnega razmerja po 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, kar bo moralo ugotoviti sodišče, ki je pristojno za delovne spore. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Določilo 1. točke 1. odstavka 23. člena ZDDO (Uradni list SRS, št. 15/90, Uradni list RS, št. 5/91, 18/91, 22/91, 29/91-I, 4/93, 18/94-ZRPJZ, 70/07, 87/97-ZPSDP, 38/99) pravi, da organ, pristojen za imenovanje, razreši višjega upravnega delavca oziroma upravnega delavca, ki pisno prosi za razrešitev ali za prenehanje delovnega razmerja. Določili 2. in 3. točke 1. odstavka 23. člena ZDDO pa urejata razrešitev zaradi prenehanja delovnega razmerja po zakonu in razrešitev, ker delavec po delovnih in strokovnih kvalitetah ni več primeren za opravljanje dela. Določilo 6. odstavka istega člena določa, da je zoper odločbo o razrešitvi dopusten upravni spor. Izpodbijano odločbo je izdal organ, ki je pristojen za imenovanje, nesporno je del predmetnega dejanskega stanja tudi tožnikova pisna prošnja oziroma prijava za prenehanje delovnega razmerja z dne 29. 10. 1999 in izpodbijani akt pomeni odločbo o razrešitvi, zato so podani vsi zakoniti pogoji za upravni spor v tej zadevi, vendar samo zoper akt o razrešitvi, ne pa tudi zoper ugotovitev o prenehanju delovnega razmerja z dnem 3. 5. 2000. Odločitev o prenehanju delovnega razmerja je bila namreč izdana že s sklepom Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 14. 3. 2000. V zvezi z odločitvijo prenehanja delovnega razmerja teče postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem in v določilu 23. člena ZDDO ni predviden upravni spor zoper odločitev o prenehanju delovnega razmerja. V upravnem sporu sodišče presoja zakonitost izpodbijane odločbe in v obravnavani zadevi je očitno sporno vprašanje pravnega učinka tožnikovega preklica oziroma odpovedi predloga za razrešitev z dne 29. 11. 1999. Vendar pa sodišče ni moglo presoditi, ali je tožena stranka naredila pravilno in zakonito dokazno oceno v zvezi z obema omenjenima izjavama, kajti takšne dokazne ocene v izpodbijani odločbi ni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožnikov preklic predloga za razrešitev niti ni omenjen in iz predloga za razrešitev višjega upravnega delavca z dne 14. 3. 2000, na podlagi katerega je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, tudi ne izhaja, da bi bila tožena stranka pred odločanjem seznanjena z dejstvom preklica omenjenega predloga. Načeloma je lahko preklic predloga za razrešitev enako relevanten kot prošnja za razrešitev, vendar pa je pravni učinek preklica v vsakem konkretnem primeru odvisen od konkretnih okoliščin primera. Presoja teh konkretnih okoliščin prošnje in preklica prošnje s strani tožene stranke ni bila opravljena, ni bil izveden dokazni postopek v tem smislu, da bi bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, zato tudi niso bila vsa relevantna dejstva subsumirana pod zakonski dejanski stan iz določila 1. točke 1. odstavka 23. člena ZDDO. Tovrstna pomanjkljivost v postopkih razrešitve višjih upravnih delavcev ima po praksi Vrhovnega sodišča RS (sodba U 1538/93-6 z dne 11. 12. 1996) za posledico kršitev procesnih določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99).

Ker je izpodbijana odločba nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi določila 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), ker so v bistvenih točka dejstva nepopolno ugotovljena oziroma v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka (3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS) in sicer ni bilo spoštovano načelo materialne resnice (8. člen ZUP), po katerem je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožnik je v prošnji za oprostitev plačila sodnih taks navedel, da od 2. 6. 2000 ne prejema osebnega dohodka in nadomestila. Prošnji je priložil izjavo glede gmotnega stanja, odločbo za dohodnino in potrdilo o brezposelnosti Zavoda RS za zaposlovanje. Sodišče je na tej podlagi z uporabo določila 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe) ocenilo, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožeča stranka, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks.