Jedro

Tožnik ni upravičen do plačila plače po Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje (KPPN). Ta za toženo stranko ne velja. KPPN v 2. členu določa, da velja za novinarke in novinarje ter urednice in urednike, zaposlene pri delodajalcu časopisno informativne dejavnosti, radia in televizije, ne glede na to, ali so sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas. Tožena stranka je ustanovljena, organizirana in deluje v skladu z Zakonom o društvih in Zakonom o divjadi in lovstvu in ne opravlja nobene dejavnosti, navedene v 2. členu KPPN. KPPN ne velja za vse novinarje, ampak le za tiste, ki so zaposleni pri delodajalcu, ki je član enega od njenih podpisnikov, kar pa tožena stranka ni, poleg tega pa se tudi ne ukvarja s časopisno in informativno dejavnostjo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka v roku 8 dni izstavi v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bo določena njegova osnovna plača v višini 2.473,41 EUR, povečana z dodatkom za minulo delo in drugimi dodatki z veljavnostjo od 16. 12. 2009, da mu obračuna in izplača razliko med bruto plačo, ki bi jo prejel v skladu z aneksom k pogodbi o zaposlitvi in plačilom za delo, ki ga je prejel pri toženi stranki za čas od 16. 12. 2009 do sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do dneva plačila (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.132,50 EUR v roku 8 dni, pod izvršbo (točka II izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka na prvi in pritožbeni stopnji, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožnik novinar, zato je pravna podlaga za sklenitev njegove pogodbe o zaposlitvi Kolektivna pogodba za poklicne novinarje. Tožena stranka izdaja glasilo A., ki je z odločbo Ministrstva za kulturo vpisano v razvid medijev. Tako tožena stranka opravlja časopisno informativno dejavnost in tudi njo zavezuje Kolektivna pogodba za poklicne novinarje. Po tožnikovem mnenju Pravilnik o delovnih razmerjih in plačah delavcev strokovne službe v Strokovni službi tožene stranke z dne 29. 10. 2009 in z dne 20. 4. 2010 in Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest delavcev Strokovna službe tožene stranke z dne 28. 11. 2009 in z dne 20. 4. 2010 ne moreta nadomestiti Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, ki je nacionalne narave. Tožnikova osnovna plača je glede na obseg nalog, ki jih mora po pogodbi o zaposlitvi opravljati, določena prenizko glede na določbe 4. člena Kolektivne pogodbe poklicnih novinarjev, saj bi moralo biti njegovo delovno mesto v skladu z določili tega člena ovrednoteno najmanj z indeksnim razmerjem v višini 4.50, kar je primerljivo višini ustrezno prevedenega 45. plačnega razreda javnih uslužbencev, ki sedaj znaša 2.473,41 EUR. Ker sodišče prve stopnje tožnika ni obravnavalo kot novinarja skladno s Kolektivno pogodbo za poklicne novinarje, je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče tudi ni upoštevalo določb 15. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa pravico do svobodne izbire poklica in pravice do dela ter drugih s tem povezanih pravic in 51. člena te listine, ki določa njeno področje uporabe. Tožnik tako meni, da mu je bila kršena njegova pravica do upoštevanja kolektivne pogodbe za branžo novinarstva, saj ta kolektivna pogodba ne varuje samo novinarjev zaposlenih pri pravnih subjektih, ki so podpisali panožno kolektivno pogodbo. Opozarja tudi na sodno prakso in sicer na sodbo VDSS v kolektivnem delovnem sporu opr. št. X Pdp 1436/2008 z dne 23. 6. 2009, po kateri je ta kolektivna pogodba izključno omejena na poklic, kar pomeni, da ne velja za ostale zaposlene pri delodajalcih. Opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 13/2012 z dne 4. 9. 2012 v zvezi z določbo 3. odstavka 112. člena ZDR/90, ki je veljal v času njene sklenitve in po kateri ta kolektivna pogodba velja za vse delavce, ki delajo v organizacijah in pri delodajalcih v Republiki Sloveniji in se lahko neposredno uporablja ter določbo 2. člena te kolektivne pogodbe, po kateri ta velja za novinarje in novinarke, zaposlene pri delodajalcu časopisno informativne dejavnosti, radia in televizije, ne glede na to, ali so sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, s polnim ali krajšim delovnim časom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje, v celoti strinja in jih ne ponavlja, zato, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP, odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena: Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi znova ponavlja navedbe, na katere je v izpodbijani sodbi že odgovorilo sodišče prve stopnje. To je pravilno ugotovilo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno obrazložilo, da tožnik ni upravičen do plačila plače po Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje (KPPN, Ur. l. RS, št. 31/91 in naslednji). KPPN za toženo stranko ne velja. Ta v 2. členu določa, da velja za novinarke in novinarje ter urednice in urednike zaposlene pri delodajalcu časopisno informativne dejavnosti, radia in televizije, ne glede na to, ali so sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas. Tožena stranka je ustanovljena, organizirana in deluje v skladu z Zakonom o društvih in Zakonom o divjadi in lovstvu in ne opravlja nobene dejavnosti, navedene v 2. členu KPPN. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi oprlo tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe opr. št. VIII Ips 13/2012 z dne 4. 9. 2012, da KPPN ne velja za vse delodajalce, saj mora biti delodajalec, za katerega KPPN velja, član enega od podpisnikov KPPN na strani delodajalcev. KPPN tako ne velja za vse novinarje, ampak le za tiste, ki so zaposleni pri delodajalcu, ki je član enega od njenih podpisnikov, kar pa tožena stranka ni, poleg tega pa se tudi ne ukvarja s časopisno in informativno dejavnostjo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek pravilna.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka je odpadel, saj jih tožeča stranka ni priglasila.