Jedro

Po določbi 1. odstavka 43. člena zakona o gasilstvu (Uradni list RS, št. 71/93 - v nadaljevanju: ZGas) stroške intervencije, ki izhajajo iz nalog gasilstva, krije občina. Izjeme od tega pravila so postavljene v 2. in 4. odstavku. Za to zadevo bi lahko prišla v poštev izjema, določena v 1. točki 2. odstavka, po kateri ne glede na določbo 1. odstavka krije stroške intervencije "povzročitelj, ki je požar ali nesrečo povzročil namenoma ali iz velike malomarnosti". Vendar v ugotovitvah nižjih sodišč ni podlage za sklepanje, da je bil kakšen od požarov povzročen s tako obliko krivde tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka povrne škodo v višini 10.636.781,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Njeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Sodbo pritožbenega sodišča tožeča stranka izpodbija z revizijo. Z njo uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

A. Relevantno dejansko stanje 4. Tožeča stranka zahteva (kot odškodnino) povrnitev stroškov gasilskih intervencij za požare v naravi zaradi isker vlakovnih kompozicij v času od 1.1.1997 do 23.5.1997. Stroške desetih intervencij je plačala Zavodu za gasilno in reševalno službo Sežana in Kraški gasilni zvezi, njihovo povrnitev pa zahteva od tožene stranke na podlagi določb ZOR.

5. V dokaznem postopku je bilo glede štirih primerov ugotovljeno, da je požar povzročila iskra; v treh tako ugotovljenih primerih zaradi blokade zavor. V enem primeru je sama tožena stranka ugotovila, da je požar verjetno povzročila iskra muzejskega parnega vlaka. Za preostalih pet primerov ni bilo na voljo ustrezne dokumentacije. Nižji sodišči nista ugotovili (s pomočjo izvedenca), da bi tožena stranka opustila potrebne varnostne ukrepe.

B. Razlogi za zavrnitev revizije 6. Po določbi 1. odstavka 43. člena zakona o gasilstvu (Uradni list RS, št. 71/93 - v nadaljevanju: ZGas) stroške intervencije, ki izhajajo iz nalog gasilstva, krije občina. Izjeme od tega pravila so postavljene v 2. in 4. odstavku. Za to zadevo bi lahko prišla v poštev izjema, določena v 1. točki 2. odstavka, po kateri ne glede na določbo 1. odstavka krije stroške intervencije "povzročitelj, ki je požar ali nesrečo povzročil namenoma ali iz velike malomarnosti". Vendar v ugotovitvah nižjih sodišč ni podlage za sklepanje, da je bil kakšen od požarov povzročen s tako obliko krivde tožene stranke.

7. Na podlagi zgoraj opisane ureditve ni mogoče izpeljati zaključka, ki ga ponuja revident, namreč, da bi moral povzročitelj požara občini nadomestiti stroške gasilskih intervencij tudi tedaj, ko požara ni povzročil namenoma ali iz velike malomarnosti. Revident se sicer pri tem sklicuje na temelje obligacijskega prava, načelo pravičnosti in "ustavne principe Ustave RS".

8. Revident vidi podlago svojega zahtevka v 173. členu ZOR. V zvezi s tem meni, da sta nižji sodišči zmotno uporabili določilo 43. člena ZGas, kar je povzročilo, da je bila s tem, kot pravi, "anulirana" določba 173. člena ZOR. Določba 173. člena ZOR postavlja domnevo vzročnosti pri objektivni odškodninski odgovornosti. Nobenega dvoma ni, da tožena stranka odgovarja po načelu vzročnosti za škodo, ki jo povzročijo njene vlakovne kompozicije, in da se v zvezi s tem uporablja tudi določba 173. člena ZOR. Vendar pa gre v tej zadevi za primer povrnitve stroškov gasilskih intervencij, ki je pravno posebej urejen z določbami 43. člena ZGas. Še drugače povedano, le stroški takih intervencij zaradi požara se poravnajo v skladu z določbami 43. člena ZGas, medtem ko se druga škoda (npr. škoda na poslopjih ali gozdu, ki ga zajame požar) povrne v skladu z določbami ZOR, ki urejajo odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. To sta jasno in pravilno pojasnili že nižji sodišči, ko sta dali prednost posebnemu pravilu pred splošnejšim.

9. Ker se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP). Zavrnitev obsega tudi stroškovni del revizije.