Jedro

Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je mogoča le v korist prejšnjega lastnika, če je le-ta še živ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice M.T.K. zoper sklep upravnega organa prve stopnje, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za vzpostavitev lastninske pravice do 1/2 na podržavljenem stavbnem zemljišču parc. št. 1855 vl. št. 1284. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je prvostopni organ v zadevi meritorno odločil v skrajšanem postopku, čeprav bi moral po 3. in 4. odstavku 66. člena v zvezi s 25. členom zakona o splošnem upravnem postopku, vlogo zavreči. Ta napačna uporaba procesnih določb pa ni take narave, da bi lahko vplivala na odločitev o stvari, saj tudi v primeru odločanja po 66. členu zakona o splošnem upravnem postopku odločba ne bi bila za tožnico ugodnejša. Predmetno stavbno zemljišče je bilo podržavljeno na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišča (Uradni list FLRJ št. 52/58) in to Š.H., pravni prednici tožnice. Po določbi 31. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Koga je po zakonu o denacionalizaciji šteti za upravičenca oziroma aktivno legitimirano osebo za uveljavljanje pravic po 31. členu, je določeno v 1. odstavku 9. člena tega zakona. Ta določa, da so upravičenci fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena, ki so jugoslovanski državljani - torej prejšnji lastniki podržavljenega premoženja. Zato je vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču po 31. členu zakona o denacionalizaciji mogoča le v korist prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, če je ta še živ, ne pa tudi v korist pravnih naslednikov. Prva tožnica je pravico uporabe na stavbnem zemljišču že podedovala, odločba o denacionalizaciji pa bi se morala po 67. členu citiranega zakona, glasiti na upravičenca, kar bi pomenilo ponovno vzpostavitev stanja pred dedovanjem, to pa po zakonu o denacionalizaciji, ni mogoče. Določba 15. člena zakona o denacionalizaciji na katero se sklicuje tožnica, govori o upravičenih vlagateljih ne pa o upravičencih do denacionalizacije. Upravičeni vlagatelji lahko nastopajo v vseh postopkih denacionalizacije, če so upravičenci mrtvi, podržavljeno premoženje pa jim je bilo odvzeto iz posesti, medtem, ko ima na podržavljenem stavbnem zemljišču tožnica še vedno pravico uporabe. Lastninjenje stavbnih zemljišč (zazidanih in nezazidanih), ki ne bodo olastninjena po zakonu o denacionalizaciji, oziroma katerih imetniki pravice uporabe niso upravičenci po tem zakonu, bo urejal drug zakon.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka napačno razlaga določbe 15., 31. in 67. člena zakona o denacionalizaciji, saj iz 15. člena izhaja, da so upravičenci za uveljavljanje pravic iz tega zakona pravni nasledniki, če so upravičenci mrtvi in da zato ni razloga za zavrženje zahteve. V celi Sloveniji se izdajajo odločbe o denacionalizaciji na ime mrtvih upravičencev, nato pa se lastninska pravica prenaša na pravne naslednike po določilih zakona o dedovanju. Tožeča stranka smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da se odločba prvostopnega organa in izpodbijana odločba nanašata le na zahtevo prve tožnice za vzpostavitev lastninske pravice v njeno korist, medtem ko je upravni spor sprožila tudi druga tožnica M.K.H. Ker je druga tožnica soimetnica pravice uporabe spornega stavbnega zemljišča (v idealnem deležu do 1/2), je sodišče v smislu določbe 12. člena zakona o upravnih sporih, tudi tej tožnici priznalo položaj tožeče stranke.

Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določbe zakona o denacionalizaciji (ZDEN). Z razlogi izpodbijane odločbe sodišče soglaša, zato jih ne ponavlja. V zvezi s tožbeno navedbo, da upravni organi v Sloveniji izdajajo odločbe na ime mrtvih upravičencev, nato pa se z dedovanjem lastninska pravica prenaša na pravne naslednike, sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je po 15. in 67. členu zakona o denacionalizaciji to možno, kadar gre za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile odvzete iz posesti upravičencu. Ni pa to mogoče pri podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem je na podlagi dedovanja ali z drugim pravnim poslom, pravica uporabe tega zemljišča že prešla od upravičenca na njegove pravne naslednike, kot je to v obravnavani zadevi. Zakon o denacionalizaciji v 31. členu tega ni uredil kot upravno stvar, pač pa bi naj, kot ugotavlja tožena stranka, to bilo predmet ureditve drugega zakona.

Ker po presoji sodišča izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita, je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, tožbo tožeče strake kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe navedenega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).