Jedro

Toženec je v času vročanja tožbe dejansko imel in štel za svoje stalno bivališče O., čeprav se je dejansko dalj časa nahajal tudi pri partnerici na I. Zlasti je pomembno, da je zavestno prejemal pošto na O., kjer je tudi imel svoj poštni nabiralnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo pod I. točko izreka kot prepoznega zavrglo odgovor na tožbo tožene stranke z dne 27.9.2012 (to je dejansko sklep), pod II. točko izreka je toženi stranki naložilo v roku 80 dni izpraznitev nepremičnine na naslovu O. 29 in izročitev te nepremičnine proste oseb in vseh premičnin v last tožeče stranke, toženi stranki pa je še naložilo v plačilo tožeči stranki 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska glavnice dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov v znesku 773,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, pod III. točko izreka pa je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v bodoče dolžna plačevati tožeči stranki mesečno uporabnino v višini 450,00 EUR.

2. Zoper zamudno sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je bila vročitev tožbe s pozivom tožencu na odgovor izvedena pravilno. Bistveno je namreč, da se vročitev tožbe opravi na pravilni naslov prebivališča tožene stranke in je vročitev pravilno opravljena, če je pisanje vročeno tam, kjer toženec dejansko živi in ne, kjer ima prijavljeno prebivališče. Prebivališče je kraj, kjer posameznik dejansko prebiva in je ta kraj središče njegovih življenjskih interesov. Tožba v obravnavani zadevi je bila tožencu vročena s fikcijo na naslovu O., vendar toženec že najmanj od februarja 2012 na tem naslovu ni več živel, ker se je dejansko takrat preselil k partnerici na I.. Ker je bila posledično nepravilni vročitvi tožbe tožencu izdana zamudna sodba, je bila toženi stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku, pri čemer gre za kršitev ene temeljnih procesnih pravic, in sicer pravice do enakega varstva v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave RS), iz katere izhaja pravica do kontradiktornega postopka kot temeljna človekova pravica.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po podatkih v spisu je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno štelo, da je bila tožba tožencu pravilno vročena s fikcijo vročitve na naslov O.. Očitno torej toženec v pritožbi podaja trditve o njegovem dejanskem bivališču pri partnerici na naslovu I. vse od februarja dalje z izključnim ciljem, da preobrne ta postopek sebi v prid tako, da se o utemeljenosti tožbenega zahtevka ponovno odloča, čeprav ni v roku odgovoril na tožbo. Da ni slediti pritožbenim trditvam o njegovem dejanskem in izključnem bivanju le na I., izhaja iz številnih okoliščin v spisu. Tako je najprej kot njegovo dejansko bivališče na O. v tožbi označil tožnik, oče toženca in lastnik te nepremičnine (glej prvo stran tožbe). Nadalje je pošta tožencu s fikcijo vročitve pisanje sodišča (tožbo in poziv za odgovor na tožbo) vročila na ta isti naslov v mesecu juliju 2012, česar ne bi mogla storiti, če toženec na tem naslovu ne bi tudi dejansko bival in tam prevzemal pošte (glej potrjeno poštno vročilnico k list. št. 11). V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje toženec izrecno navede, da od februarja 2012 vedno več časa preživi pri partnerki na I., pošto na O. pa pobira le občasno, občasno prihaja v to stanovanje in tam kakšno noč prespi (glej 4. in 5. odstavek na drugi strani vloge toženca z dne 27.9.2012 – list. št. 13 v spisu). V odgovoru na tožbo (glej prvi odstavek pod točko 3.3. na 5. strani vloge z dne 27.9.2012 – list. št. 16 v spisu) toženec navede, da je pripravljen tožniku plačevati najemnino za stanovanje O.. vendar do povračila mu vlaganj v tem stanovanju biva brezplačno. Občasne prihode na O. in pobiranje pošte tam toženec potrdi tudi z navedbami na naroku dne 9.1.2013 (glej prvi odstavek na 3. strani zapisnika z dne 9.1.2013 – list. št. 37 v spisu). Enako potrdi v svoji izpovedbi na naroku dne 9.1.2013 (glej prepis zvočnega posnetka z glavne obravnave z dne 9.1.2013 na drugi strani – list. št. 42 v spisu). Partnerica toženca Š. M., zaslišana kot priča, izrecno izpove, da toženec dobiva pošto na naslovu O. in jo tam v svojem poštnem nabiralniku tudi pobira (glej prepis zvončnega posnetka obravnave dne 9.1.2013 na 9. strani – list. št. 49 v spisu). Zlasti pa sta odločujoča dopisa Upravne enote z dne 4.12.2012 (priloga A8) in z dne 11.12.2012 (priloga A9). Z dopisom A8 Upravna enota namreč potrdi, da je toženec imel na O. prijavljeno stalno bivališče še 4.12.2012. Iz dopisa A9 pa izhaja, da je Upravna enota prijavila dolžnikovo stalno bivališče na tem naslovu na podlagi njene dokončne odločbe dne 10.10.2012 ob zaključku postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča toženca. Vse navedeno nedvoumno potrjuje, da je toženec v času vročanja mu tožbe v tej pravdi v juliju 2012 dejansko imel in štel za svoje stalno bivališče O., čeprav se je dejansko dalj časa nahajal tudi pri partnerici na I. Zlasti je pomembno, da je zavestno prejemal pošto na O., kjer je tudi imel svoj poštni nabiralnik.

5. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).