Jedro

Pravica stranke do izvedbe dokazov ni neomejena, saj lahko sodišče posamezni predlog zavrne, vendar mora to v obrazložitvi utemeljiti z razumnimi razlogi. Sodna praksa je pri zavrnitvi dokaznih predlogov za razumno sprejela obrazložitev, (i) da stranka z dokaznim predlogom dokazuje dejstvo, ki ni pravno relevantno, (ii) da je stranka pravnorelevantno dejstvo že dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi, (iii) da predlagani dokaz ni primerno dokazno sredstvo za dokazovanje določenega dejstva ali (iv) da dokazni predlog ni dovolj (ali ustrezno) substanciran.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih I. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:**

1. Tožnica je v tožbeni podlagi zatrjevala, da je toženki dne 16. 9. 2021 posodila znesek v višini 3.000,00 EUR za plačilo šolnine, dne 6. 10. 2021 znesek 2.780,00 EUR za nakup vozila, dne 7. 10. 2021 znesek 100,00 EUR za bencin in dne 21. 10. 2021 še znesek 150,00 EUR za nakup knjig. Navedla je, da sta stranki nato podpisali še listino o posojilni pogodbi, in sicer tožničin zakoniti zastopnik dne 7. 12. 2021, toženka pa dne 18. 2. 2022. V tej pogodbi sta zapisali pred tem ustno dogovorjene pravice in obveznosti. Po tožbenih trditvah sta se stranki na podlagi vseh sklenjenih pogodb dogovorili, da bo toženka prevzete posojilne obveznosti tožnici plačevala v obrokih med 300,00 EUR in 500,00 EUR, saj je toženka pri tožnici opravljala delo in iz tega naslova dobivala plačilo. Toženka je nato dne 10. 12. 2021 prenehala z delom pri tožnici in s plačevanjem svoje posojilne obveznosti.

S tožbo je tožnica od toženke zahtevala plačilo zneska v višini 6.230,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od paricijskega roka dalje, ter povračilo pravdnih stroškov.

2. Toženka je v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah priznala, da si je izposodila znesek v višini 3.000,00 EUR, vendar je plačilu tega zneska nasprotovala z ugovorom, da je pri tožnici v obdobju od 16. 9. 2021 do konca meseca decembra 2021 opravljala študentsko delo kot natakarica in da od tožnice za opravljeno delo ni prejela plačila ravno zaradi odplačevanja tega posojila. Trdila je, da je za tožnico opravila delo v vrednosti 6.300,00 EUR, s čimer je svoje obveznosti celo preplačala. Zanikala je obstoj posojila v višini 2.780,00 EUR za osebno vozilo, saj ji je tožničin zakoniti zastopnik sam kupil vozilo in po njenem pooblastilu uredil prepis lastništva zaradi toženkinega lažjega prevoza na delo, vendar toženka z višino njegove vrednosti nikoli ni bila seznanjena. Navedla je, da tožnica ni "imetnica zatrjevanih posojil". Glede listine o posojilni pogodbi je navedla, da jo je dne 18. 2. 2022 podpisala pod vplivom takšne grožnje in prisile, da je ta nična ter da je tudi sicer vprašljiva njena poslovna sposobnost v času od septembra 2020 do marca 2021,1 saj je bila takrat v hudi psihični stiski. V razgovoru ob podpisu te pogodbe je tožničin zakoniti zastopnik izjavil, da je skrajni rok za vrnitev posojila dve leti, zato terjatev, tudi če bi obstajala, po njenih navedbah še ni zapadla v plačilo.

3. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenem dokaznem postopku ugotovilo, da si je toženka od tožnice izposodila znesek v višini 6.030,00 EUR. Na podlagi izpovedi tožničinega zakonitega zastopnika in tožničine bilance za leto 2022 je zaključilo, da gre za tožničino posojilno terjatev, ki je že zapadla v plačilo. Ugotovilo je, da je tožnica toženki sproti plačevala za opravljeno študentsko delo, zato toženka svoje posojilne obveznosti ni izpolnila z opravljenim delom. Po vpogledu v predložene video posnetke je zaključilo, da toženka dne 18. 2. 2022 posojilne pogodbe ni podpisala pod vplivom grožnje ali prisile in zato ta ni nična. Pojasnilo je še, da nima nobenega dvom v obstoj toženkine poslovne sposobnosti.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo zneska v višini 6.030,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od paricijskega roka dalje (I. točka izreka). Za znesek v višini 200,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), toženki pa naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

**Povzetek toženkinih pritožbenih navedb in tožničinih navedb iz odgovora na pritožbo:**

4. Toženka je v izpodbijala sodbo v ugodilnem delu, torej v I. in III. točki izreka. V pritožbi je naprej kritizirala presojo, da je tožnica tista, ki je toženki posodila ugotovljene zneske. Navedla je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih dokazov in trditev. Med postopkom je tožnico pozivala, naj svojo terjatev izkaže z listinami oziroma poslovnimi knjigami o prenakazilu zneskov, kar bi po mnenju pritožbe pravna oseba morala storiti. Sodišče ni niti raziskalo transakcije o zatrjevanem posojilu za nakup vozila v višini 2.780,00 EUR. Po prepričanju pritožbe tožnica svojega posojila ne more dokazati z bilanco za leto 2022, saj je po tožbenih trditvah do posojila prišlo v letu 2021. Sodišče se ni opredelilo do toženkinega ugovora, da tožnica kot pravna oseba ne more dajati posojil tretjim osebam v gotovini, pač pa je zgolj sledilo tožničinim trditvam, pri čemer ni obrazložilo, zakaj ni verjelo toženki in sledilo njenim ugovorom. Sodbe zato niti ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje na naroku dne 25. 5. 2023 toženki ni dovolilo postavljanja vprašanj tožničinemu zakonitemu zastopniku glede beleženja posojila v tožničinih bilancah.

V nadaljevanju je toženka kritizirala ugotovitev sodišča, koliko ur dela je opravila za tožnico, ugotovitev glede višine dogovorjene urne postavke in ugotovitev, da ji je tožnica za opravljeno delo sproti plačevala. V zvezi s tem je opozorila, da je zaradi dokazovanja svojih trditev o številu opravljenih ur dela predlagala vpogled oziroma poizvedbo pri davčnem organu o številu izstavljenih faktur v spornem obdobju, vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo in zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dodala je, da je tožnica med postopkom nesporno priznala, da je toženka opravila delo v vrednosti vsaj 1.278,00 EUR, ki ji ga tožnica nikoli ni plačala, zato ugotovitve sodišča o višini njene obveznosti niso pravilne. Opozorila je še, da je tožnica preko svojega zakonitega zastopnika v svojih SMS sporočilih in v drugih listinah od toženke zahtevala plačilo različnih zneskov, ki medsebojno po višini niso skladni, česar sodišče ni ustrezno pojasnilo. Poleg tega je sodišče pri presoji višine tožničine terjatve upoštevalo izpoved zakonitega zastopnika, v kateri je začel zatrjevati, da si je toženka poleg v tožbi zatrjevanih zneskov izposojala še druge zneske, in da se zato skupna višina dolgovanega zneska ni v ničemer spremenila, kar pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče bi lahko upoštevalo zgolj tožničine trditve.

Toženka je izpodbijala še ugotovitve glede posojila za nakup avtomobila. Navedla je, da nikoli ni podpisala pooblastila za nakup avtomobila v njenem imenu. Poleg tega po njenem tožnica ni uspela dokazati, da je kupnino za vozilo plačala. Toženka je ponovila, da nikoli ni bila seznanjena, da naj bi znašala vrednost tega vozila 2.780,00 EUR, saj ga je sama čez mesec dni prodala za 1.200,00 EUR, pri čemer se sodišče z višino kupnine za nakup tega vozila v dokaznem postopku sploh ni ukvarjalo, ampak je le sledilo tožničinim trditvam. V enem od SMS sporočil je tožnica tako zatrjevala vrednost vozila 2.600,00 EUR, sodišče pa je enostavno sledilo, da je preostanek v višini 180,00 EUR strošek zavarovanja in registracije vozila. Toženka je v dokaz svojih trditev glede dejanske vrednosti vozila in s tem obstoja posojila predlagala, naj sodišče opravi poizvedbe pri družbi, kjer je bil opravljen prepis lastninske pravice, in od nje pridobi prodajno pogodbo ter pooblastilo za prenos lastninske pravice na toženko, kar pa je sodišče zavrnilo kot nerelevantno, ker je toženka to vozilo že prodala. Pritožba navaja, da je takšna obrazložitev sama s seboj v nasprotju, saj dejstvo, da je toženka to vozilo že prodala, v ničemer ne vpliva na samo ugotovitev vrednosti vozila. Dejansko stanje je po prepričanju toženke ostalo nepopolno ugotovljeno.

V nadaljevanju pritožbe je toženka ponovno utemeljevala, da je posojilno pogodbo dne 18. 2. 2022 podpisala pod vplivom grožnje in prisile. Ponovila je svoje stališče, da je takšna pogodba nična in se pri tem sklicevala na predložene video posnetke ter predloženo medicinsko dokumentacijo o svojem psihičnem stanju. Opozorila je, na izjavo tožničinega zakonitega zastopnika, da je skrajni rok vračila posojila dve leti in zato njena obveznost, če bi posojilo sploh obstajalo, še ni zapadla. Nasprotovala je ugotovitvam in posledičnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je bila toženka v spornem obdobju prištevna in opozorila, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predložene medicinske dokumentacije. Poleg tega bi lahko sodišče to dejstvo ugotovilo šele s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, saj sodišče za kaj takšnega sámo nima ustreznega znanja, kar pomeni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog.

5. Tožnica je v odgovoru na pritožbo obširno odgovorila na posamezne pritožbene navedbe, jih zavrnila ter pritrjevala razlogom sodišča prve stopnje.

6. Pritožba je utemeljena.

**Presoja toženkinih pritožbenih navedb:**

7. Sodišče je moralo glede na vsebino pritožbenih navedb najprej preizkusiti, ali je sodišče zagrešilo postopkovno kršitev z zavrnitvijo toženkinih dokaznih predlogov za postavitev izvedenca psihiatrične stroke in z opravo poizvedb pri družbi, pri kateri je bil opravljen prepis lastništva na kupljenem vozilu WV Polo, in s pridobitvijo prodajne pogodbe in pooblastila za prenos lastninske pravice na toženko pri navedeni družbi. Toženka v pritožbi konkretizirano uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ta dva dokazna predloga zavrnilo iz neutemeljenih (nerazumnih) razlogov,2 s čimer zaradi posega v svojo pravico do izjave vsebinsko uveljavlja postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V sodni praksi je enotno stališče, da v okvir strankine pravice do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) med drugim spada tudi pravica do sodelovanja v dokaznem postopku, pravica predlagati dokaze in se izreči o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Takšna pravica sodišču na drugi strani nalaga obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dokazovanje pravnorelevantnih dejstev, tudi izvede. Pravica stranke do izvedbe dokazov pa ni neomejena, saj lahko sodišče posamezni predlog zavrne, vendar mora to v obrazložitvi utemeljiti z razumnimi razlogi. Sodna praksa je pri zavrnitvi dokaznih predlogov za razumno sprejela obrazložitev, (i) da stranka z dokaznim predlogom dokazuje dejstvo, ki ni pravno relevantno, (ii) da je stranka pravnorelevantno dejstvo že dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi, (iii) da predlagani dokaz ni primerno dokazno sredstvo za dokazovanje določenega dejstva ali (iv) da dokazni predlog ni dovolj (ali ustrezno) substanciran.3

8. Toženka je z dokaznim predlogom po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke dokazovala svojo trditev, da je bila v spornem obdobju, in sicer od septembra 2021 do marca 2022, neprištevna (oziroma nerazsodna) ter da je posojilno pogodbo z dne 18. 2. 2022 podpisala pod vplivom nedopustne grožnje in sile. S tema dvema trditvama je dokazovala dejstva, ki po njenem utemeljujejo zaključek o ničnosti sklenjene posojilne pogodbe. V pritožbi toženka obrazloženo izpodbija zavrnitev tega dokaznega predloga zgolj zaradi dokazovanje njene trditve o nerazsodnosti, s čimer je zamejila obseg pritožbenega preizkusa. Zavrnitve tega dokaznega predloga za dokazovanja trditve o podpisu pogodbe pod vplivom grožnje in sile toženka obrazloženo namreč ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je ta toženkin dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila njegova izvedba glede na izvedene dokaze nepotrebna (7. točka obrazložitve). Do toženkinih trditev o njeni nerazsodnosti se je nadalje smiselno opredelilo še v razlogih od 17. do 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar v njih ni navedlo konkretnih razlogov, zakaj izvedba tega toženkinega dokaznega predloga za ugotovitev dejstev o toženkini (ne)razsodnosti ni bila potrebna. Ob takšni obrazložitvi je na dlani zaključek, da sodišče prve stopnje zavrnitve tega toženkinega dokaznega predloga ni pojasnilo z razumnimi razlogi, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8 točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče na seji ne more dopolnjevati manjkajočih razlogov za neizvedbo tega dokaza,4 zato je moralo v nadaljevanju opraviti presojo, ali lahko zgoraj ugotovljeno procesno kršitev glede na njeno naravo in okoliščine primera odpravi sámo z opravo procesnih dejanj na pritožbeni obravnavi (drugi odstavek 347. člena ZPP) ali pa mora mora izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Za to presojo je bistveno, da je stvar dovolitve in/ali zavrnitve dokaznega predloga tudi stvar dokazne presoje sodišča. Če stranka posamezno dejstvo poleg zavrnjenega dokaznega predloga dokazuje še z drugimi, na prvi stopnji že izvedenimi dokazi, to pomeni, da bi moralo pritožbeno sodišče zaradi odprave te procesne kršitve na pritožbeni obravnavi ponovno izvesti vse dokaze, predlagane za dokazovanje določenega dejstva, tudi če so bili že izvedeni pred sodiščem prve stopnje, in nato z razumnimi razlogi obrazložiti zavrnitev nepotrebnih dokaznih predlogov. Vse to lahko, če gre za zaokroženo in obsežno celoto dejanskih in pravnih vprašanj, poseže v pravico stranke do pritožbe ali celo v njeno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar preprečuje odpravo te procesne kršitve na pritožbeni obravnavi.

Podobno kot zgoraj velja za primer, če mora sodišče zaradi te procesne kršitve in njenih posledic opraviti materialno procesno vodstvo. Pritožbeno sodišče bi s presojo navedb in tehtanjem dokaznih predlogov, ki bi jih stranki podali in predlagali šele na pritožbeni obravnavi, lahko poseglo v pravico do pravnega sredstva, zlasti če gre za zaključen krog dejanskih in pravnih vprašanj, v določenih primerih (ugovor zastaranja ali pobotni ugovor5) pa bi poseglo celo v pravico do sodnega varstva.

10. Z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca psihiatrične stroke je toženka v konkretnem primeru dokazovala pravnorelevantna dejstva o svoji nerazsodnosti v obdobju od septembra 2021 do marca 2022, kar lahko, če bi jih dokazala, potencialno vodi do zaključka o ničnosti ustno sklenjenih posojilnih pogodb in listine o posojilni pogodbi.6 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v primeru, če bo toženka svoje trditve, ki utemeljujejo ničnost ustno sklenjenih posojilnih pogodb, dokazala, to še ne vodi do samodejne neutemeljenosti postavljenega zahtevka. Če bo sodišče po ponovni izvedbi dokazov ugotovilo, da je tožnica toženki izročila določen del denarja kot posojilo, vendar je zaradi ničnosti sklenjenih posojilnih pogodb med njima prišlo do prehoda premoženja brez ustreznega pravne podlage, bo moralo tožničin zahtevek presojati po določbah o neupravičeni pridobitvi iz določbe prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ)7. Istočasno bi to pomenilo, da tudi pogodba o delu, ki naj bi bila sklenjena med strankama v tem obdobju, in na kateri toženka utemeljuje svojo ugovor ugasle terjatve, ne more biti veljavna. V takšnem primeru bi lahko toženka svojo morebitno terjatev iz naslova opravljenega dela utemeljevala le po merilih iz prvega odstavka 190. člena OZ in ne s sklicevanjem na dogovorjeno višino urne postavke.

Postavljene trditve obeh strank lahko glede na uspeh pri njihovem dokazovanju torej vodijo do presoje zahtevka in toženkinih ugovorov bodisi po pogodbeni bodisi po kondikcijski podlagi. Ker se posledice (ne)uspeha z dokazovanjem toženkine (ne)razsodnosti raztezajo na presojo po dveh različnih pravnih podlagah, to sodišču prve stopnje nalaga opravo materialnega procesnega vodstva v zgoraj navedeni smeri, da bosta stranki glede na relevantno pravno podlago zahtevka ustrezno dopolnile trditve in način uveljavljanja svojih terjatev, nato pa ponovno izvedbo dokazov in ugotovitev praktično vseh spornih dejstev. Ker tega iz pojasnjenih razlogov ne more storiti pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi, je moralo sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

11. Podobno kot zgoraj velja tudi glede zavrnitve toženkinega dokaznega predloga z opravo poizvedb pri družbi, pri kateri je bil opravljen prepis lastništva na kupljenem vozilu WV Polo, in s pridobitvijo prodajne pogodbe ter pooblastila za prenos lastninske pravice na toženko pri navedeni družbi. Z omenjenim dokaznim predlogom je toženka izpodbijala trditev o obstoju ustne posojilne pogodbe glede zneska v višini 2.780,00 EUR za nakup osebnega vozila in glede njegove višine. Sodišče je omenjeni dokazni predlog zavrnilo s pojasnilom, da ne gre za relevanten dokaz, ker je toženka to vozilo že prodala.

Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je takšna obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga nerazumna, saj dejstvo, da je toženka kupljeno vozilo že prodala, v ničemer ne preprečuje izvedbe tega dokaza zaradi ugotovitve spornih dejstev. Toženka želi namreč z njim pridobiti listine o samem postopku prodaje vozila, o višini kupnine, plačilu kupnine s strani tožnice in načinu prenosa lastništva, kar pa je lahko bistveno tako za presojo obstoja te posojilne pogodbe kot višine posojila. Sodišče prve stopnje je torej tudi v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Poleg že zgoraj navedenih razlogov, ki preprečujejo odpravo te kršitve na pritožbeni obravnavi (pravica strank do pritožbe), je moralo pritožbeno sodišče upoštevati še, da sta obe stranki višino posojila dokazovali oziroma prerekali z različnimi dokaznimi sredstvi. Glede na množico dokaznih predlogov za to sporno dejstvo, od katerih jih je sodišče prve stopnje nekaj že izvedlo, in glede na pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je brez dvoma primerneje, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno pretehta vse dokazne predloge za dokazovanje tega dejstva, jih ponovno izvede ali zgolj prebere zapisnike o že izvedenih dokazih (tretji odstavek 302. člena ZPP) oziroma obrazloži njihovo zavrnitev ter ji nato še dokazno oceni.

12. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da je dokazna ocena o višini še neodplačanega posojila obremenjena s kršitvijo razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP, ker je sodišče o tej višini odločalo tako, da ni upoštevalo le tožničinih trditev o višini danih posojil, pač pa tudi izpoved tožničinega zakonitega zastopnika, ki je izpovedal, da si je tožnica poleg zatrjevanih posojil iz tožničine blagajne izposojala še druge zneske. Toženka je omenjeno procesno kršitev sicer zmotno označila za absolutno bistveno kršitev, vendar to na presojo pritožbe ne vpliva, saj je pravna kvalifikacija uveljavljane kršitve pridržana sodišču. Pri kršitvi razpravnega načela gre za postopkovno kršitev relativnega značaja po prvem odstavku 339. člena ZPP. Toženka je v pritožbi utemeljila, da je ta kršitev privedla do napačne ugotovitve pravnorelevantnega dejstva o višini še neodplačanega posojila, s čimer je izkazala, da je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Tudi omenjene postopkovne kršitve sodišče ni moglo odpraviti sámo na pritožbeni obravnavi, saj bi odprava te in zgoraj ugotovljenih kršitev dejansko terjala izvedbo materialnega procesnega vodstva ter ugotovitev praktično vseh spornih dejstev, s čimer bi pritožbeno sodišče poseglo v pravici obeh strank do pritožbe in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zaradi česar je moralo sodbo v izpodbijanem delu, torej v I. in III. točki izreka, razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

13. Ker že gornje postopkovne kršitve pritožbenemu sodišču nalagajo razveljavitev izpodbijane sodbe, se mu do ostalih pritožbenih navedb ni bilo treba izrekati.

Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku opravi materialno procesno vodstvo v zgoraj nakazani smeri in obe stranki seznani s pravno podlago zahtevka za primer, če bo toženka dokazala ničnost sklenjenih ustnih posojilnih pogodb. Toženko naj ob takšnem primeru nadalje opozori na pravne posledice pri presoji njenih ugovorov glede delnega (oziroma popolnega) poplačila obveznosti. Sodišče naj skrbno pretehta vse dokazne predloge strank, s katerimi dokazujeta oziroma izpodbijata obstoj posojilnih pogodb, višino posojila, višino še neodplačane obveznosti, zapadlost posojila ter zavrnitev dokaznih predlogov obrazloži z razumnimi razlogi. Če bo toženka dokazala ničnost ustno sklenjenih posojilnih pogodb zaradi svoje nerazsodnosti, se zastavlja vprašanje potrebnosti ugotavljanja dejstev glede ničnosti listine o sklenitvi posojilne pogodbe, ker naj bi bila sklenjena pod vplivom nedopustne grožnje in sile, na kar pa bo moralo odgovoriti sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku.

14. Pri dokazni oceni spornih dejstev naj sodišče prve stopnje skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP upošteva celoto izpovedi strank in prič, vsebino predloženih listin ter med strankama nesporna dejstva. Toženka v pritožbi obširno izpodbija dejansko ugotovitev, da je tožnica toženki za opravljeno delo sproti plačevala. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve povzelo izpoved tožničinega zakonitega zastopnika, da tožnica toženki za opravljeno delo zaradi posojenega denarja ni plačala ničesar, vendar je sodišče v dokazni oceni v nasprotju s tem kljub temu ugotovilo, "da je bila toženka dejansko za delo v celoti sproti plačana", pri čemer se do tega dela izpovedi tožničinega zakonitega zastopnika sploh ni opredelilo. Takšna dokazna ocena tega dejstva je očitno pomanjkljiva, saj ne upošteva niti izpovedi tožničinega zakonitega zastopnika in trditev tožnice (prim. trditve iz tožničine vloge z dne 23. 9. 2022 na r. št. 18), da je toženka pri njej delala vsaj 213 ur in da je bilo dogovorjeno plačilo v višini 6,00 EUR/h, kar skupaj predstavlja 1.278,00 EUR.

**O pritožbenih stroških:**

15. Odločitev o pritožbenih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Toženka je takšno navedbo postavila v vlogi z dne 6. 3. 2023 (r. št. 20), vendar je iz konteksta celote njenih trditev in predloženih listin mogoče sklepati, da je imela toženka v mislih obdobje od septembra 2021 do marca 2022. 2 Glede dokaznega predloga z vpogledom v izstavljene fakture v davčni blagajni pri FURS toženka zavrnitev izpodbija povsem neobrazloženo. 3 Odločba II Ips 267/2018 (13. točka obrazložitve) in tam navedena ustavnosodna praksa. 4 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 327/2017. 5 Ugovor pobota ali zastaranja, ki nista bila uveljavljena pred sodiščem prve stopnje, se ne moreta uveljavljati v pritožbi (tretji odstavek 337. člena ZPP).Na obravnavi stranka ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov niti uveljavljati ugovora pobota, ki ga ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje (šesti odstavek 348. člena ZPP). 6 Odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 176/2018 (ničnost posla zaradi nerazsodnosti) in II Ips 94/2016 (o okoliščinah, ko sklenitev pogodbe pod vplivom grožnje in sile lahko privede do zaključka o ničnosti). 7 Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ).