Jedro

Vodne skupnosti so bile organizirane po tedanjem Zakonu o vodah kot samoupravne interesne skupnosti za vode. Njihov najvišji organ je bila skupščina. Sklep, iz katerega izvira spor med pravdnima strankama, je skupščina sprejela v okviru programa dejavnosti za leto 1989. Čeprav je sicer verjeti toženi stranki, da bi na podlagi tega sklepa s tožnikom sklenila pogodbo, v kateri bi določno opredelila svojo obveznost, pa vendarle ni mogoče sprejeti njene teze, da sklep pomeni zgolj neko načelno usmeritev in program delovanja na področju vodnega gospodarstva, ki je ne zavezuje. Sklep je skupščina sprejela na podlagi prošnje tožnika, ga uvrstila v program dejavnosti za tekoče leto in o njem tudi obvestila tožnika. Zato sklep ni več le „notranje“ zavezujoč.

Izrek

Revizija tožnika se zavrne.

Reviziji tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožnika v celoti zavrne in tudi v preostalem delu (glede zavrnitve zahtevka za 3.229.685,50 SIT oziroma sedaj 13.477,24 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan v 15 dneh toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 351,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo: * vrednosti del, ki jih je opravil namesto tožene stranke, v višini 3.229.685 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1991 do plačila, * izpada dohodka v obdobju od 1.5.1990 do 29.10.1991 v višini 14.422.044 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunavajo vsakokrat od datuma zapadlosti posameznega mesečnega plačila predvidene mesečno proizvedene in prodane električne energije in * odškodnine za nematerialno škodo v višini 10.000.000 SIT.Tožniku je še naložilo, da toženi stranki povrne odmerjene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 3.229.685 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1991 do plačila. Spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških. V preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta pravočasno vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija tisti del sodbe druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba glede plačila premoženjske škode. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je obrazložitev sodišča druge stopnje, da tega dela zahtevka ni izkazal, v nasprotju z listinami v spisu in izvedenimi dokazi ter tudi s preostalo obrazložitvijo sodbe druge stopnje, da je tožena stranka prišla v zamudo z izpolnitvijo sklepa OVS Drava. Če bi tožena stranka izpolnila svojo obveznost, bi od 1.5.1990 do 29.10.1991 tožnik z elektrarno že obratoval. Sodišče v nasprotju z notorno znanimi dejstvi in predloženimi dokazi navaja, da ni izkazal, da bi predvideno proizvodnjo električne energije tudi prodal, saj vsaj od 1989 primanjkuje električne energije. Iz tega razloga je država tudi spodbujala gradnjo malih hidroelektrarn. Tožnik je višino odškodninskega zahtevka obrazložil in predložil dokaze. V nadaljevanju revizija delno povzema navedbe v vlogah, v katerih je tožnik že pojasnil začetek obratovanja hidroelektrarne in izgubo dohodka. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje vsebuje notranje nasprotje, saj po eni strani iz nje izhaja, da je tožniku sicer gmotna škoda zaradi izpada dohodka nastala, vendar da ni v vzročni zvezi z nerealiziranim sklepom tožene stranke z dne 19.1.1989. Tožnik predlaga, da vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni in toženi stranki naloži tudi plačilo premoženjske škode, podrejeno pa, da ju v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija del sodbe druge stopnje, s katerim ji je naloženo plačilo 3.229.685 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na 291. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89), pri čemer pa ni navedlo razlogov za takšno odločitev in zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka se sprašuje, ali sklep OVS predstavlja ponudbo k poslovnemu sodelovanju in če, pod kakšnim pogojem je bila dana in kako je ostala v veljavi kljub poteku roka, ki se je iztekel s potekom koledarskega leta 1989. Tožnik do izteka roka ni predložil ničesar, kar je bilo v sklepu dano kot pogoj, da bo OVS Drava zagotovila izgradnjo fiksnega dela (praga). O naravi nadaljnjih „ponudb“ OVS Drava, to je zapisnikov 16.2.1990 in 8.10.1990, ni ocene ali razlage, ali je pritožbeno sodišče to štelo kot novi ponudbi ali kot izrecno sporočilo, da vztraja pri stari ponudbi in kaj sploh je pomenila ponudba o financiranju reke Dravinje nizvodno „kot nadomestilo za to, ker ni sodelovala pri gradnji jezu,“ zlasti v zvezi s pozivom tožniku, naj ji posreduje pisno vlogo za financiranje teh del, kar pa ni storil. Sodišče druge stopnje je povzelo le tiste dele obrazložitve sodbe prve stopnje, ki mu ustrezajo – npr. navaja zaključek sodišča prve stopnje, da je bila finančna konstrukcija zaprta do konca leta 1989, ne pa nadaljnjega (na strani 5 sodbe prve stopnje), da je OVS Drava tožnika izrecno pozvala k predložitvi oziroma dopolnitvi ustrezne dokumentacije. Tožena stranka del, ki jih je opravil tožnik, ni naročila niti potrebovala. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, so dela služila le njemu. Tožnik je začel z izgradnjo svoje hidroelektrarne, še preden je toženi stranki predložil pisno dokumentacijo, da bi se sploh lahko odločala o tem, da mu bo prispevala sredstva v zvezi s sklepom. Tožnik vse do začetka pravdnega postopka toženi stranki ni predložil finančne konstrukcije, ki je bila eden od zahtevanih pogojev za realizacijo sklepa. Razlog za to je, da takšnega dokumenta, kjer so bile sofinancerske obveznosti OVS Drava določene preko 50% vrednosti, OVS nikoli ne bi sprejela. Sodišče druge stopnje ni pojasnilo, ali je bila tožena stranka sploh obvezana opraviti dela in na podlagi česa (sklepa 19.1.1989 ali kakšnega kasnejšega, ali dopisa 29.10.1991), ali je tožnik kakšno od teh ponudb sprejel in katero, kdaj je nastala obveznost tožene stranke in zakaj je prišla v zamudo 20.3.1991. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi v tem, da se drugostopenjska sodba selektivno sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje, po drugi strani pa ne daje razlogov za svojo odločitev in ne pove, čemu citira 291. člen ZOR. Predlaga, da vrhovno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi sodbo druge stopnje in mu vrne zadevo v ponovno odločanje, podrejeno pa, da jo v tem delu spremeni tako, da v celoti potrdi sodbo prve stopnje.

Reviziji sta bili po 375. členu ZPP vročeni nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Na revizijo tožene stranke je obširno odgovoril tožnik in in predlagal, da jo vrhovno sodišče zavrne.

Revizija tožnika ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je utemeljena.

Pravni prednik tožene stranke je bila Območna vodna skupnost Drava (OVS Drava). Vodne skupnosti so bile organizirane po tedanjem Zakonu o vodah (ZV, Uradni list SRS, št. 38/81) kot samoupravne interesne skupnosti za vode (območne za eno vodno območje ali njegov del). Njihov najvišji organ je bila skupščina, sestavljena iz delegatov uporabnikov in delegatov izvajalcev. Med drugim so se delegati v skupščini sporazumevali o programih storitev oziroma programih dejavnosti in o pogojih za opravljanje vodnogospodarskih storitev in dejavnosti ter odločali o sprejemu plana skupnosti in o ukrepih za njegovo uresničitev (16. člen ZV). Sklep, iz katerega izvira spor med pravdnima strankama, je skupščina sprejela dne 19.1.1989 v okviru programa dejavnosti za leto 1989 na tožnikovo prošnjo za financiranje gradnje jeza za malo hidroelektrarno ... z dne 15.11.1988, tožniku pa je bila nadalje vsebina sklepa tudi sporočena z dopisom 7.2.1989. Tožena stranka ta sklep nepravilno opredeljuje le kot neko nezavezujočo ponudbo in trdi, da med strankama obligacijsko razmerje sploh ni nastalo. Čeprav je sicer verjeti toženi stranki, da bi na podlagi tega sklepa s tožnikom sklenila pogodbo, v kateri bi določno opredelila svojo obveznost, pa vendarle ni mogoče sprejeti njene teze, da sklep pomeni zgolj neko načelno usmeritev in program delovanja na področju vodnega gospodarstva, ki je ne zavezuje. Sklep je skupščina sprejela na podlagi prošnje tožnika, ga uvrstila v program dejavnosti za tekoče leto in o njem tudi obvestila tožnika. Zato sklep ni več le „notranje“ zavezujoč, temveč je s tem OVS prevzela tudi obveznost, da bo financirala določena dela pod pogojem, da bo tožnik predložil zahtevano dokumentacijo. Sklep res konkretno ne opredeljuje finančnih obveznosti ene in druge stranke, se pa te dajo opredeliti in so določljive. Obveznost OVS je tako „financiranje izgradnje fiksnega dela (praga), ki je potreben za regulacijo Dravinje“. Tudi obe stranki sta sklep šteli za obvezujoč: tožnik je ravno zaradi odobritve sofinanciranja projekta izgradnje hidroelektrarne začel pridobivati finančna sredstva (sklenil je kreditne pogodbe) in naredil finančno konstrukcijo, tožena stranka (oziroma njen pravni prednik) pa je odobrena sredstva rezervirala, saj jih je najprej prenesla v plan za leto 1990 (sestanek 16.2.1990) ter še celo kasneje izrazila, da se bo spoštoval sklep bivše OVS Drava v zvezi z malo hidroelektrarno ... (sestanek 8.10.1990).

Izhodišče sodišč prve in druge stopnje o zavezujoči naravi sklepa je torej pravilno. Za utemeljenost zahtevka pa je potrebna še nadaljnja presoja, da je tožnik izpolnil pogoje iz sklepa. Nobenega dvoma ni, da tožnik teh pogojev ni izpolnil do konca leta 1989, vendar pa je na drugi strani tudi očitno, da ta rok ni bil fiksen, saj je tožena stranka še tudi kasneje (v letih 1990 in 1991) zagotavljala v proračunu sredstva za določena dela na hidroelektrarni tožnika. Sodišči prve in druge stopnje pa sta različno presodili, ali je tožnik pogoje iz sklepa izpolnil. Svojo presojo opirata sicer na isto dejansko stanje (saj je sodišče druge stopnje sodbo prve stopnje spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP), ki je sledeče: * tožnikova obveznost po sklepu z dne 19.1.1989 je bila, da pridobi vodnogospodarsko soglasje in zaključi finančno konstrukcijo za izgradnjo hidroelektrarne – to je bilo pogoj za zagotovitev določenih finančnih sredstev s strani OVS Drava, * vodnogospodarsko mnenje, ki je bilo po ZV predhodno potrebno za izdajo vodnogospodarskega soglasja, je tožnik pridobil 19.3.1990, vodnogospodarsko soglasje pa je bilo izdano 22.2.1991, * finančno konstrukcijo je tožnik pravočasno zaključil in o tem seznanil toženo stranko z dopisom 7.6.1989, * tožena stranka je 12.7.1989 pozvala tožnika, da sklepa z dne 19.1.1989 ni mogoče realizirati tudi zato, ker tožnik ni dostavil kompletne (zaprte) finančne konstrukcije in ga pozvala k dopolnitvi dokumentacije, vendar finančne konstrukcije nato tožnik toženi stranki ni predložil. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik pogojev iz sklepa ni izpolnil, zaradi česar je njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, sodišče druge stopnje pa, da jih je, zato je ugodilo tožnikovi pritožbi v tistem delu, s katerim je izpodbijal prvostopno odločitev za povrnitev vrednosti del, ki jih je izvedel namesto toženke. Svojo odločitev je oprlo na določilo 291. člena ZOR, ki določa, kakšne so upnikove pravice v primeru, ko je obveznost dolžnika v storitvi – presoja razmerja med pravdnima strankama na tej pravni podlagi pa prav tako zahteva najprej presojo, ali je tožnik pogoje izpolnil. Šele če jih je, je namreč po predhodnem obvestilu toženke lahko na njene stroške opravil tisto, kar bi sicer morala storiti toženka. Revizija tožene stranke v zvezi s tem sicer neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj njena graja dejansko pomeni grajo uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je namreč pojasnilo razloge za uporabo navedenega materialnopravnega določila, tožena stranka se z njimi le ne strinja. Navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi ni podana zato, ker se sodba druge stopnje „selektivno“ sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je namreč na podlagi enako ugotovljenega dejanskega stanja odločilo drugače in je (delno) spremembo sodbe tudi utemeljilo s 4. točko 358. člena ZPP (ki je mogoča le tedaj, ko je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno). Okoliščina, da v obrazložitvi ne navaja vseh dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje pa kaže le na to, da teh dejstev ni štelo za relevantna.

Tožnik bi torej lahko storil tisto, kar je bila sicer obveznost tožene stranke, na njene stroške, če bi sam izpolnil pogoje iz sklepa in poprej o tem obvestil toženo stranko. Obe sodišči ugotavljata, da je tožnik o zaključku finančne konstrukcije toženo stranko obvestil z dopisom z dne 7.6.1989, nedvomno pa tedaj še ni imel vodnogospodarskega soglasja. Sodišče prve stopnje pa nadalje glede na odgovor in poziv tožene stranke z dne 12.7.1989 (da sklepa z dne 19.1.1989 ni mogoče realizirati tudi zato, ker tožnik ni dostavil kompletne /zaprte/ finančne konstrukcije in naj dopolni dokumentacijo) tudi logično zaključuje, da zgolj obvestilo o zaprti finančni konstrukciji ni zadostovalo – če naj bi pravdni stranki na podlagi sklepa sklenili pogodbo, v kateri bi določneje opredelili medsebojne pravice in obveznosti oziroma finančni prispevek tožene stranke, bi morala biti tožena stranka ne le seznanjena o tem, da je finančna konstrukcija zaključena, temveč tudi z vsebino te konstrukcije in opredelitvijo višine (deleža) njenega finančnega prispevka. Da bi tožnik izpolnil tudi to, pa sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili. Nasprotno, iz ugotovljenega nadaljnjega teka dogodkov je razvidno, da toženi stranki ustrezna dokumentacija ni bila izročena. Tožnik je torej začel z graditvijo hidroelektrarne, ne da bi izpolnil pogoje iz sklepa z dne 19.1.1989, kar pa pomeni, da tudi niso bili izpolnjeni pogoji za ravnanje po 291. členu ZOR. Na tako presojo ne vpliva dejstvo, da je bila tožena stranka še tudi kasneje pripravljena, da tožniku pod določenimi (drugimi) pogoji sofinancira nekatera dela v zvezi s hidroelektrarno (poglobitev struge), saj tožnik ne zahteva realizacije teh del oziroma povrnitve njihove vrednosti, pač pa tistih po sklepu z dne 19.1.1989. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 291. člen ZOR. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je zato reviziji tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožnikova pritožba zoper sodbo prve stopnje zavrne v celoti in tudi v preostalem delu (glede zavrnitve zahtevka za povrnitev vrednosti opravljenih del v višini 3.229.685,50 SIT oziroma 13.477,24 EUR) potrdi sodba prve stopnje.

Iz doslej povedanega je razvidno, da revizija tožnika ni utemeljena. Ker obveznost tožene stranke, da izpolni svojo obveznost iz sprejetega sklepa, ni nastala, tudi ni mogla priti v zamudo in tožnik neutemeljeno od nje zahteva plačilo odškodnine za izpad dohodka, ker ni mogel pričeti z obratovanjem v predvidenem času. Zato podrobnejši odgovor na njegove revizijske trditve niti ni potreben. Revizijo tožnika je torej revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi 378. člen ZPP.

Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Tožnik v pravdi ni uspel, zato mora toženi stranki povrniti vse stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). S potrditvijo sodbe prve stopnje v celoti so toženi stranki že priznani pravdni stroški v postopku pred sodiščem prve stopnje v znesku 976.639 SIT oziroma 4.075,44 EUR. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila, zato ji stroški pritožbenega postopka niso nastali, njeni, stroški revizijskega pa znašajo 351,14 EUR, kar ji je tožnik dolžan povrniti toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku roka za prostovoljno izpolnitev (načelno pravno mnenje občne seje vrhovnega sodišča, Pravna mnenja 1/2006), medtem ko tožnik svoje stroške revizijskega postopka (tako revizije kot odgovora na revizijo tožene stranke) nosi sam.