Jedro

Pri razlagi vsebine 10.b člena PUP v zvezi z 8. členom PUP gre v načelu za pooblastila, določena v korist tožene stranke in ne toliko v korist potencialnih investitorjev. S tema določiloma potencialni investitorji niso pridobili pravice, da se jim odobri izjemna dopolnilna gradnja, pač pa si je tožena stranka pridržala skoraj diskrecijsko pravico, da takšno gradnjo dovoli (in si s pretogimi določili PUP ne zaveže rok).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo 1570,35 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 6.134,33 EUR pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenega predloga ni podala, priglasila pa je pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina za škodo, ki naj bi tožeči stranki kot investitorju nastala zato, ker je tožena stranka s protipravno „obvezno razlago“ določil PUP spremenila prostorski akt tako, da gradnja načrtovanih večstanovanjskih objektov ni bila več dopustna. S sklicevanjem na „obvezno razlago“ PUP je upravni organ tožene stranke tudi zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožena stranka z obvezno razlago 7. in 10.b čl. PUP ni povzročila zavrnitve gradbenega dovoljenja. Do enakega rezultata bi namreč pripeljala tudi pravilna neposredna uporaba določil PUP.

Z zaključkom prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče strinja, saj mu v celoti pritrjuje s strani Upravnega sodišča RS izdana sodba opr. št. IU 1631/2009 z dne 25. 02. 2010 (A10). Iz razlogov sodbe je namreč razvidno, da bi Upravno sodišče potrdilo odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo dveh petstanovanjskih stavb na ureditvenem področju 2 že zgolj na podlagi neposredne uporabe določil PUP, ne glede na obvezno razlago 7. in 10.b člena PUP, ki jo je sprejela tožena stranka. Še več, obvezno razlago 7. člena PUP je štelo celo za preširoko v primerjavi z njegovo izvorno vsebino. Smiselno je torej pritrdilo stališču tožeče stranke, da je tožena stranka z obvezno razlago spremenila veljavni PUP, vendar v smeri olajševanja s PUP določenih pogojev (in ne postroževanja, kot obvezno razlago razume tožena stranka).

Že zaradi citirane odločbe Upravnega sodišča tožeča stranka ni mogla prepričati sodišča, da bi v primeru, če tožena stranka obvezne razlage ne bi sprejela, v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja uspela. Tožeča stranka namreč zmotno meni, da bi občinski prvostopni organ, če obvezne razlage ne bi bilo, zahtevi tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja ugodil. V tem primeru se samo v obrazložitvi odločitve nanjo ne bi mogel sklicevati, pač pa bi moral vsebino določil PUP tolmačiti oz. razložiti sam.

Izvorna določila PUP pa niso tako jasna in nedvoumna, kot si prizadeva prikazati tožeča stranka, sicer „obvezne razlage“ najbrž niti ne bi potrebovala. Kot je razvidno iz citirane sodbe Upravnega sodišča, nikakor ne bi vodila k uspešni pridobitvi gradbenega dovoljenja za s strani tožeče stranke predvideno gradnjo.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da je kljub zgoraj povedanemu obvezna razlaga 10. točke b. člena PUP, ki je bil citiran v lokacijski informaciji, na katero se je tožeča stranka zanašala, dejansko omejila ali celo zaprla možnosti tožeče stranke za gradnjo petstanovanjskih objektov na območju št. 2, ki je bilo po PUP predvideno za individualno gradnjo. Določilo 10. b čl. PUP, ki dopušča „dopolnilno gradnjo večstanovanjskih objektov in spremembo namembnosti obstoječih objektov v večstanovanjske objekte v območjih za stanovanja in spremljajoče dejavnosti ter mešanih območij“, gradnje ne omejuje na največ tristanovanjske objekte (kot je določila obvezna razlaga), poleg tega se po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne nanaša le na območje št. 1, ki je bilo že v osnovi predvideno za gradnjo večstanovanjskih objektov. Takšno stališče prvostopnega sodišča nima opore v PUP, pa tudi ni smiselno. Ni namreč razumnih razlogov za to, da bi bila na območju, ki je že itak namenjeno gradnji večstanovanjskih objektov, še posebej dopuščena dopolnilna gradnja večstanovanjskih objektov. Izvorno določilo 10.b člena PUP je torej načeloma omogočalo dopolnilno gradnjo tudi petstanovanjskih objektov in spremembo namembnosti obstoječih objektov v večstanovanjske tudi v območju, namenjenemu za individualno stanovanjsko gradnjo. Vendar pa je bila dopolnilna gradnja večstanovanjskih objektov na območju individualnih stanovanjskih hiš na podlagi 8. člena PUP, ki zahteva spoštovanje pretežne namembnosti ureditvene enote, možna le kot izjema.

Zato je pritožbeno navedbo, da je bila nameravana gradnja tožeče stranke do sprejema sporne obvezne razlage PUP skladna s prostorskim aktom, jemati s precejšnjim pridržkom. Bila je skladna, če se je tožena stranka strinjala, da je skladna. Pri razlagi vsebine 10. b čl. PUP v zvezi z 8. čl. PUP gre namreč v načelu za pooblastila, določena v korist tožene stranke in ne toliko v korist potencialnih investitorjev. S tema določiloma potencialni investitorji niso pridobili pravice, da se jim odobri izjemna dopolnilna gradnja, pač pa si je tožena stranka pridržala skoraj diskrecijsko pravico, da takšno gradnjo dovoli (in si s pretogimi določili PUP ne zaveže rok). Ne nazadnje je lahko tožena stranka o dopustnosti izjemne dopolnilne gradnje odločala precej arbitrarno, saj pretežno namembnost ureditvene enote ruši vsak, tudi en sam objekt, ki z njo ni skladen. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato obvezna razlaga PUP kvečjemu zmanjšala opisano arbitrarnost in s tem nekoliko izboljšala položaj bodočih investitorjev.

Vsekakor pa tožeča stranka s tem, da bo lahko na območju, predvidenem za individualno stanovanjsko gradnjo, zgradila dva petstanovanjska objekta, tudi na podlagi podatkov iz lokacijske informacije ni mogla zanesljivo računati. Odločitev prvostopnega sodišča o neizkazani protipravnosti ravnanja tožene stranke in pomanjkanju vzročne zveze je bila tako pravilna, saj bi lahko upravni organi tožene stranke tudi brez obvezne razlage zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnili zgolj s sklicevanjem na 8. čl. PUP.

Pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem urbanistične stroke, ki bi pojasnil vsebino urbanističnih pojmov, ni utemeljen, saj vsebina strokovno urbanističnih pojmov v postopku ni bila posebej sporna, poleg tega pa ima tožena stranka prav, da gre pri tolmačenju vsebine teh pojmov za pravno in ne dejansko vprašanje.

Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Ker v postopku s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini sestave vloge po Odvetniški tarifi, 1-2% mat. stroškov in 20% DDV.