Jedro

V dopustnem ravnanju policista ni zaslediti elementov protipravnosti, izostanek katere se kaže v tem, da je bilo ukrepanje policista v obravnavanem dogodku potrebno in zakonito, uporaba fizične sile pa v skladu s predpisi. Tako opisani razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe dajejo posredno že odgovor na temeljno vprašanje o tem, da tožniku prizadejana poškodba v opisanem dogodku ni v vzročni zvezi z morebitno prekoračitvijo policistovih pooblastil.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je le-ta zahteval, da mu toženka plača odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 03.03.1992 do plačila in pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa do plačila, vse v roku 15 dni, prav tako pa je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 191.245,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper tako odločitev prvostopnega sodišča se je pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in meni, da prvostopno sodišče ni zanesljivo ugotovilo dejanskega stanja, saj se razpisanega naroka po prvostopnem sodišču nista udeležili dve povabljeni priči, ki sta izostali, zato je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, iz medicinske dokumentacije in iz zaslišanja priče P. S. pa je moč utemeljeno sklepati, da je bila tožeča stranka poškodovana s strani delavcev tožene stranke, saj so delavci toženke odstranili tožnika iz lokala, kjer ga je našel negibnega ležati prav priča P. S.. Sodišče se v izpodbijani sodbi do nobenega izmed izvedenih dokazov ni vrednostno opredelilo, na podlagi teh dejstev je napravilo pavšalen in po mnenju tožnika napačen in življenjsko nelogičen zaključek, da je na podlagi zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja toženi stranki uspelo dokazati, da tožeči stranki ni povzročila zatrjevane škode. Ne drži zaključek prvostopnega sodišča, da ravnanje delavcev toženke ni bilo v nasprotju z Zakonom o notranjih zadevah in Navodilom o uporabi prisilnih sredstev ter da je bilo zakonito in potrebno, torej dopustno. Dejanski oškodovalci se dogodkov kritične noči ne spominjajo in se sklicujejo na uradne zaznamke o opravljenih razgovorih, priča P. pa je izpovedala, da je našla tožnika pred gostiščem ležati negibnega. Prvostopno sodišče bi moralo slediti dokaznemu predlogu tožnika in zaslišati priče V. D. in U. I., saj bi se tako prepričalo, da je priča V. D. vplival oz. poučeval zaslišane priče v konkretni pravdi kaj in kako izpovedati. Po mnenju tožnika je povsem nepomembno, ali je tožnik kritične noči bil vinjen in ali mu je bila zlomljena roka. Bistveno namreč je, da je tožnik utrpel poškodbe navedene v zdravstveni dokumentaciji in da je bilo ravnanje delavcev toženke nezakonito, saj se v konkretnem primeru tožnik ni upiral, ni motil javnega reda in miru in ga ni bilo potrebno privesti, pridržati, pripreti ter nikogar tudi ni napadel. O kakršnikoli kršitvi javnega reda in miru ni in ne more biti govora, saj bi v takem primeru kdorkoli od prisotnih v lokalu poklical policijo in kršitev prijavil, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Nepomembno je še, kako visoka in težka je bila tožeča stranka, saj so bili na drugi strani štirje delavci toženke z znanjem borilnih veščin.

Toženka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov in ugotovilo, da ti niso utemeljeni. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi zanesljivo ugotovilo dejansko stanje z zaslišanjem prič Č., P., P. in Š., ki so vsi potrdili, da je bil tožnik tisti, ki je tega dne v lokalu motil javni red in mir s tem, ko se je prepiral z O., nato se je obrnil še h Č. in Š. in se prepiral še z njima, pri tem žalil že pokojnega policista G., njegovo nedostojno vedenje na javnem kraju pa se je kazalo tudi s tem, ko se je ponečedil v hlače, katere naj bi imel celo spuščene, to pa je povedala tudi P. Z. v uradnem zaznamku (B13), ki ga je sodišče prav tako dokazno ocenilo, kot tudi izpoved priče P. in izpovedbo samega tožnika, iz katerih prav tako izhaja, da sta policist Č. in Š. na obnašanje tožnika reagirala tako, da ga je Č. prijel za roko (tožnik zatrjuje levo roko) in ga potiskal proti izhodu. O tem, da je policist Č. posredoval in uporabil fizično silo, da je odstranil tožnika iz lokala, ni dvoma. Tožnikovo obnašanje je bilo nedostojno, zato je policist Č. za tako svoje početje imel pooblastilo v čl. 54 v Zakonu o notranjih zadevah (Ur. l. SRS 28/80 - v nadaljevanju ZNZ), ki določa, da imajo pooblaščene uradne osebe pravico med drugim uporabiti fizično silo, če drugače ne morejo obvladati upiranje osebe, ki se ne pokorava z zakonitim ukazom, ki moti javni red in mir ali osebe, ki jo je treba privesti, pridržati ali pripreti, kot tudi, če morajo odvrniti napad na osebe ali objekte, ki jih varujejo ali napad na sebe. Nadalje pa iz Navodila o uporabi prisilnih sredstev Ur. l. SRS št. 25/81 (II. poglavju točka 9) izhaja, da sme pooblaščena uradna oseba uporabiti fizično silo ali gumijevko, če ne more drugače obvladati upiranje osebe, ki se ne pokorava z zakonitim ukazom, ali pa moti javni red in mir. Vprašanje, ali je policist Č. prekoračil pooblastila v dani situaciji, je sicer pravne narave, vendar pa iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je imenovani policist sicer najprej skušal tožnika umiriti, ko ga je pozval, naj preneha s prepiranjem in motenjem javnega reda in miru, tožnik pa njegovemu pozivu ni sledil, kar pomeni, da se je (VIII. odst. 9. tč. Navodila o uporabi fizičnih sredstev) pozivu pooblaščene uradne osebe pasivno upiral, zato je policist Č. v skladu s pooblastili uporabil fizično silo za odstranitev tožnika iz lokala. Poškodba tožnika, ki jo je tožnik v zadnji izpovedi dne 08.03.2005 (listna številka 105) opredelil kot zvin roke (v tožbi pa kot zlom roke) in pri tem utrpel, kot izhaja iz medicinske dokumentacije v prilogah (A1 in A13) poškodbo leve rame (udarnina v predelu ramenskega sklepa in podplutba na levi nadlahti) je lahko nastala pri uporabi fizične sile policista Č., ko je odstranil tožnika iz lokala, vendar je ključnega pomena za presojo o tem, ali je pri tem prekoračil tudi dana pooblastila v tem, kakšno silo je uporabil. Razlogi o tem nedvomno izhajajo iz izpodbijane sodbe, ko je prvostopno sodišča zapisalo, da je policist Č. uporabil najmilejši način, da je odstranil tožnika iz lokala, torej najmilejše prisilno sredstvo (III. odst. 9. tč. Navodila o uporabi prisilnih sredstev), kar je prvostopnemu sodišču narekovalo pravilen zaključek, da v dopustnem ravnanju policista ni zaslediti elementov protipravnosti, izostanek s katere se kaže v tem, da je bilo ukrepanje policista v danem dogodku potrebno in zakonito, uporaba fizične sile (z odstranitvijo tožnika iz lokala) pa je bila v skladu s predpisi in glede na dejanske okoliščine (telesno močan tožnik in šibkejši policist) še vedno ravnanje v dovoljenih okvirih in pri tem sploh ni pomembno, kako je tožnik bil poškodovan. Pritožnik ugotovitev o tem, da ni šlo za zlom roke, tudi ni izpodbijal, dejanske ugotovitve o tem, kakšne poškodbe pa naj bi v dogodku tožnik utrpel, pa ne omogočajo sklepanja, da je policist Č. z odstranitvijo tožnika iz lokala prekoračil pooblastila za uporabo večje fizične sile od potrebne in da je s tem tožniku samo zaradi prekoračitve povzročil nastalo telesno poškodbo (čl. 170/I ZOR). Tako opisani razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe dajejo posredno že odgovor na temeljno vprašanje o tem, da tožniku prizadejana poškodba v opisanem dogodku ni v vzročni zvezi z morebitno prekoračitvijo policistovih pooblastil. Pritožbeno zatrjevanje razlogi v zvezi s tem niso utemeljeni in ne vzdržijo kritične presoje, saj se je tožnik očitno tega večera vedel na javnem kraju nedostojno, s takim ravnanjem ni prenehal niti po pozivu policista, zato je bil opravičeno, tudi z uporabo najmilejše fizične sile prisilno odstranjen iz lokala. Zato pritožba nima prav, ko navaja, da že sam nastanek tožnikovih poškodb, ki izhajajo sicer iz zdravstvene dokumentacije ponuja zaključek o nezakonitem ravnanju policistov. Nasprotno, nastala poškodba bi morala biti v vzročni zvezi z morebitno prekoračitvijo policistovih pooblastil, kar pa tožniku ni uspelo dokazati, saj sam nastanek poškodbe tožnika še ne pomeni, da je toženka za nastalo poškodbo tožniku tudi odškodninsko odgovorna.

Uradni preizkus izpodbijane sodbe (II. odst. čl. 350 ZPP) je pokazal, da izpodbijana sodba vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih in jo je zato pritožbeno mogoče tudi preizkusiti, saj se je izrecno opredelila do vseh elementov od zatrjevane odškodninske odgovornosti in zanesljivo ugotovilo, da toženka tožniku za nastalo škodo ni odgovorna, zato je bilo potrebno pritožbo tožnika v skladu s čl. 353 ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s I. odst. čl. 154 ZPP v zv. s I. odst. čl. 165 ZPP sam nosi svoje stroške pritožbe.