Jedro

Protipravnost ravnanja državnega organa ni bila dokazana. Proces odločanja v postopku o prekršku, vključno s procesnimi zapleti in trajanjem postopka, sam zase ne predstavlja protipravnega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek v zvezi s škodo, ki naj bi nastala zaradi protipravnega ravnanja državnega organa, ker je ugotovilo, da niso podane vse predpostavke odškodninske obveznosti države.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik je proti sodbi pritožbenega sodišča vložil revizijo „iz razloga zmotne uporabe materialnega prava“. Revident navaja obširne trditve o tem, da se je pravočasno pritožil proti odločbi Carinarnice ..., carinarnica pa je „naklepno ali pa vsaj iz velike malomarnosti“ to pritožbo izgubila. Sporna odločba carinarnice je bila povod za uvedbo disciplinskega postopka tožnikovega delodajalca proti tožniku. Z odločbo carinarnice je bil tožnik spoznan za odgovornega prekrška tihotapstva, kar je bilo za tiste čase nepojmljivo, delodajalec pa brez takšne odločbe sploh ne bi začel disciplinskega postopka. Zato naj bi bila podana vzročna zveza med ravnanjem državnega organa in tožnikovo škodo zaradi izgube dela. Nasprotuje tudi stališču sodišča, da je tožnik vedel za škodo in povzročitelja že 2. 3. 1990, ko je potekel absolutni zastaralni rok za storitev prekrška.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ta pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V reviziji ni mogoče uveljavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč, kakor ta iz teh sodb tudi izhaja. To pa pomeni, da ne more upoštevati tistih revizijskih navedb, ki tako ugotovljeno dejansko stanje obidejo, ga relativizirajo, ali mu izrecno nasprotujejo. Tako npr. ni mogoče upoštevati revizijskih trditev, da je carinarnica namenoma „izgubila“ tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski odločbi o prekršku, ter da bi tožnik še naprej opravljal svoje delo, če ne bi bilo „sporne“ odločbe o prekršku.

7. V času zatrjevanega škodnega dogodka (leta 1986) je odgovornost države urejal 248. člen Ustave SR Slovenije v povezavi s 172. členom Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR pri čemer so za samo odškodninsko obveznost morali biti podani vsi elementi civilnega delikta (nedopustno ravnanje in odgovornost povzročitelja, škoda ter vzročna zveza). Zato, da država odškodninsko odgovarja, morajo biti kumulativno podani vsi elementi civilnega delikta. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče upoštevalo naslednja ugotovljena pravnorelevantna dejstva (pri čemer revident ne uveljavlja revizijsko upoštevnih procesnih kršitev): Carinarnica ... je tožnika z odločbo o prekršku št. ... dne 4. 4. 1986 spoznala za odgovornega storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 370. člena tedaj veljavnega carinskega zakona; tožnik se je pritožil in je pritožbeni senat 14. 5. 1999 ustavil postopek zaradi absolutnega zastaranja; v disciplinskem postopku pri tožnikovem delodajalcu je bil 2. 10. 1986 tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki je bil potrjen tudi z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije Sp 1021/87 z dne 25. 6. 1987. 8. Ob navedenih dejstvih (ki so tudi edina relevantna glede na domet revizijskega izpodbijanja sodbe pritožbenega sodišča) je pravilno stališče, da ni bila dokazana protipravnost ravnanja državnega organa. Proces odločanja v postopku o prekršku, vključno s procesnimi zapleti in trajanjem postopka, sam zase ne predstavlja protipravnega ravnanja. Poleg tega je bilo o prenehanju tožnikovega delovnega razmerja (kar naj bi predstavljalo „škodni dogodek“) odločeno v posebnem postopku, ki je vključeval tudi postopek pred sodiščem in zato ravnanje prekrškovnega organa v nobenem primeru ne predstavlja adekvatnega vzroka za zatrjevano tožnikovo škodo.

9. Ugotovitev, da niso kumulativno podani elementi odškodninske obveznosti, zadošča za zavrnitev revizije. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem zastaranja tožnikove terjatve (o čemer se tudi pritožbeno sodišče ni izreklo).

10. Vrhovno sodišče je (na podlagi 378. člena ZPP) zavrnilo revizijo, ker je ugotovilo, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Zavrnitev revizije vključuje tudi zavrnitev tožnikovega predloga za povrnitev revizijskih stroškov.