Jedro

Vzdrževalec ceste mora ravnati s profesionalno skrbnostjo. Ob ugotovitvah, da je do prometne nesreče prišlo na nevarnem predelu ceste, ki teče skozi gozd, da je bila cesta v času nezgode ledena in neposipana, da je zavarovanec vedel, da je na predmetni trasi kritičnega dne snežilo (priloga B3) in da je od posipa do nezgode minilo 7 do 8 ur, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženkin zavarovanec opustil dolžno skrbnost pravočasnega zimskega vzdrževanja javne ceste.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.001,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 378,14 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 46,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora tožniku plačati 3.752,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2012 dalje do plačila. V presežku, za znesek 960,95 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 716,25 EUR.

2. Toženka se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Toženkin zavarovanec ni pomanjkljivo opravljal zimske službe. Kritično cesto je na dan škodnega dogodka posipal zjutraj in popoldan. Zimska služba je bila v stopnji pripravljenosti in ko je odgovorna dežurna oseba odredila posip in pluženje cest, so kooperanti zavarovanca to storili. Od vzdrževalca cest se zahteva razumna mera skrbnosti. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženkin zavarovanec opustil dolžno skrbnost, ker bi moral konkretni predel ceste pogosteje kontrolirati in večkrat v krajšem roku posipati. V tej zvezi se sklicuje na sodbo z opr. št. Cp 22/2013. Tožnik ni zatrjeval, da bi zavarovanec opravljal zimsko službo malomarno. Zatrjeval je le, da zavarovanec ceste sploh ni posipal. Iz dokaznega postopka pa izhaja, da je bil kritični odsek dejansko posut. Tožnik pa tudi ni zatrjeval okoliščin, da bi moral toženkin zavarovanec ob skrbi za cesto dati poseben pomen konkretnemu odseku. Sodišče je napačno sklepalo, da število prometnih nesreč kaže, da cesta ni bila primerno vzdrževana. Zavarovanec se je zavedal pomembnosti ceste in jo uvrstil v kategorijo prve prioritete. Iz izpovedi priče B.M. izhaja, da je bila cesta na kritičnem odseku zaradi klanca posuta z večjo količino posipa in da je bil način čiščenja ustrezen vremenskim razmeram. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejanski obseg škode. Izvedenec avtomobilske stroke iz fotografij ni mogel ugotoviti poškodb hladilnika vstopnega zraka, hladilnika, ohišja ventilatorja in kondenzatorja klimatske naprave. Tožnik je v podporo svojih trditev v zvezi z ugotavljanjem višine škode predložil le kalkulacijo, ki lahko izkazuje poljubno vsebino. Kalkulacijo je potrebno dokazno nadgraditi s fotografijami in računom o popravilu. Splošno pa je znano, da je treba v primeru uveljavljanja povračila škode pri zavarovalnici vozilo pred popravilom odpeljati k njenemu cenilcu. Izvedenec zatrjevanih poškodb vozila ni mogel ugotoviti. Navedel je, da hladilnik ni mogel puščati. Tožnik bi lahko bil upravičen do odškodnine le za tisti del škode, ki izhaja iz fotografij. Ker je sodišče zavrnilo predlog toženke za dopolnitev izvedenskega mnenja, da naj izvedenec izračuna višino škode le za izkazane poškodbe, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče pa je tudi izhajalo iz nedokazanega dejstva, da je tožnik plačal toliko, kolikor je znašala kalkulacija D. d.o.o. brez DDV. A.M. je izpovedal, da je od tožnika skupaj s plačilom zavarovalnice A.S. d.d. za popravilo vozila prejel 4.000,00 EUR. Posledično bi bil tožnik upravičen le do 3.001,44 EUR odškodnine.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik 28. 10. 2012 okoli 15.00 ure peljal z osebnim vozilom iz Č. proti N. po cesti skozi U. in da je do škodnega dogodka prišlo na nevarnem predelu, v ostrem desnem zavoju, v katerem se cesta strmo spušča navzdol. Kritični zavoj je nekoliko nagnjen ven, cesta pa v tem predelu poteka preko gozda in na višji nadmorski višini kot drugi deli ceste. Tožnika je v kritičnem predelu zaneslo preko ceste v ograjo na levi strani. V nezgodi je bilo njegovo vozilo poškodovano na sprednjem in zadnjem delu. V istem ovinku je kritičnega dne v eni uri šest vozil na enak način doživelo enake vrste nezgodo. Od jutranjega posipa do tožnikove nezgode je minilo 7 do 8 ur. Ker je do nesreče prišlo na nevarnem predelu ceste na višji nadmorski višini in je toženkin zavarovanec vedel, da na predmetni trasi sneži, bi moral ta del ceste pogosteje kontrolirati in večkrat v krajšem roku posipati. Na tem predelu ceste, ki teče skozi gozd in je večja možnost za poledico, bi tožena stranka morala že v teku dopoldneva posipati oziroma poslati tja preglednika, da ugotovi ali posipanje, ki se je vršilo pred več urami, zadostuje za ta nevaren del ceste. Ker je bila cesta ob 15.00 uri ledena in neposipana, je toženkin zavarovanec opustil dolžno skrbnost pravočasnega zimskega vzdrževanja javne ceste. Višino škode je sodišče prve stopnje ugotovilo na osnovi kalkulacije, ki jo je predložil tožnik. Predlog toženke za dopolnitev izvedeniškega mnenja v smeri ugotavljanja višine škode brez upoštevanja delov, katerih poškodba naj ne bi bila izkazana, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Navedlo je, da iz izpovedbe priče A.M. ne izhaja, da kakšnih poškodb navedenih v kalkulaciji ne bi bilo, izvedenec pa tudi ni ugotovil, da določeni deli vozila ne bi bili poškodovani.

6. Ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnik ni zmogel svojega trditvenega bremena. Tožnik je namreč trdil, da je do nesreče prišlo na poledenelem in delno zasneženem cestišču, da zavarovanec toženke ni ravnal z merilom skrajne skrbnosti in da se je njen zavarovanec tudi zavedal nevarnosti odseka.

7. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva: skladna določilu 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema in se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje o neposutosti, poledenelosti in nevarnosti kritičnega odseka. Dejstvo, da je bil kritični odsek v času nesreče poledenel in neposut, so potrdile priče D. G., S.P., T.C. in A.Š. Relevantno je stanje cestišča v času nezgode, ne 7 do 8 ur pred nezgodo. Neutemeljeno je sklicevanje na izpovedbo priče B.M., ki je le na splošno navedel, da v primeru strmega terena posipa močneje in da v ovinkih ter nevarnih predelih spustijo več mešanice. Dokazni postopek je potrdil navedbe tožnika o povečani nevarnosti odseka. O nevarnosti konkretnega odseka sta prepričljivo izpovedali priči B.M. in T.C. 8. Zavarovanca toženke bremeni strožja, profesionalna skrbnost. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je do prometne nesreče prišlo na nevarnem predelu ceste, ki teče skozi gozd, da je bila cesta v času nezgode ledena in neposipana, da je zavarovanec vedel, da je na predmetni trasi kritičnega dne snežilo (priloga B3) in da je od posipa do nezgode minilo 7 do 8 ur, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženkin zavarovanec opustil dolžno skrbnost pravočasnega zimskega vzdrževanja javne ceste. V skladu s 30. členom Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest se izpostavljeni in prometno nevarni deli cest v obdobjih nevarnosti poledice posipajo in je vzdrževalcu cest tudi naložena skrb za odpravljanje poledice vedno in povsod, kjer se odvija promet na javnih cestah.(1) Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je toženkin zavarovanec kritičnega dne pomanjkljivo opravil zimsko službo, ker bi moral v okoliščinah konkretnega primera konkretni predel ceste pogosteje kontrolirati in posipati. Sodišče prve stopnje je na podlagi večjega števila nesreč v enakih krajevnih in časovnih okoliščinah sklepalo le o poledenelosti cestišča. Pravilnega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje o toženkini odgovornosti ne more spremeniti pritožbeno sklicevanje o uvrščenosti ceste v kategorijo prve prioritete in tudi ne sklicevanje na izpovedbo B.M., da naj bi bilo dvakratno posipanje v enem dnevu glede na vremenske razmere dovolj.

9. Po oceni pritožbenega sodišča je dokazni predlog za dopolnitev izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. O višini škode se je namreč prepričalo na podlagi izpovedbe priče A.M. in na podlagi fotografij tožnikovega avtomobila. Izvedenec avtomobilske stroke je v mnenju navedel, da se do poškodb pod motornim pokrovom ne more opredeliti, ker na fotografijah niso vidne. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je iz fotografij razvidno, da je bil sprednji del vozila dejansko poškodovan in da iz izpovedbe A.M. izhaja, da so popravilo izvedli v skladu s kalkulacijo. Izvedenec je sicer res navedel, da hladilnik ni mogel puščati, ker sicer vozilo ne bi bilo vozno. V tej zvezi pa je priča A.M. prepričljivo pojasnil, da je tožnik vozilo iz kraja nezgode lahko odpeljal, ker je bilo še toplo in da mu doma ni več vžgalo. Pritožbena navedba, da bi tožnik moral vozilo pred popravilom odpeljati k cenilcu zavarovalnice pa v skladu s 337. členom ZPP predstavlja nedopustno pritožbeno novoto.

10. Pritožba pa utemeljeno navaja, da iz izpovedbe A.M. izhaja, koliko je za popravilo tožnikovega vozila prejel. Tožnik je z gotovostjo dokazal, da je A.M. za popravilo vozila prejel 4.000,00 EUR. Po odštetju zneska 998,56 EUR, plačanega s strani zavarovalnice X, predstavlja višina ugotovljene premoženjske škode tožnika 3.001,44 EUR. Zato je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu na podlagi prve alineje 358. člena ZPP spremeniti tako, da je toženka dolžna tožniku povrniti 3.001,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Ker v preostalem delu pritožba ni utemeljena, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Sprememba sodbe je terjala ponovno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je po višini s svojim zahtevkom uspel s 63% (3.001,44 EUR od 4.712,99 EUR), toženka pa s 37% (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožniku so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali pravdni stroški v višini 841,48 EUR, toženki pa v višini 410,80 EUR. Upoštevaje uspeh pravdnih strank je tako tožnik upravičen do povrnitve 530,13 EUR pravdnih stroškov, toženka pa do povrnitve 151,99 EUR. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku povrniti 378,14 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (378. člen OZ).

13. Pritožbeni stroški toženke znašajo 230 EUR, in sicer materialni izdatki znašajo 5,00 EUR, stroški sodne takse za pritožbo pa 225,00 EUR. Toženka je s pritožbo uspela z 20% (750,6 EUR od 3.752,04 EUR). Tožniku stroški v pritožbenem postopku niso nastali. V skladu z prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tako tožnik dolžan toženki povrniti 46,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

(1) Primerjaj I Cp 1407/2011.