Jedro

Izvršitveno dejanje po 1. odst. 141. člena KZ se pojavi v treh oblikah. Storilec lahko drugega prikrajša za svoboščino ali pravico, mu jo omeji ali da kakšno posebno pravico ali ugodnost. Drugi osebi mora biti tedaj ena od pravic ali svoboščin povsem odvzeta, tako da je v neenakopravnem položaju proti drugim oziroma se mu lahko omeji, kar pomeni, da dobi le del pravice, do katerih je upravičen, ne pa vseh. Posebna pravica ali ugodnost je tista, do katere nekdo ni upravičen.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi določila 1. odst. 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko 1. odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega M. M. zaradi kaznivega dejanja kršitve enakopravnosti po 1. odst. 141. člena KZ. Na podlagi 1. odst. 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb državne tožilke sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zmotna ocena prvostopenjskega sodišča, da dejanje, opisano v obtožnem predlogu, ni kaznivo dejanje in je tako obtožni predlog neutemeljeno zavrglo. Storilec očitanega kaznivega dejanja je lahko vsakdo, vendar dejansko, glede na odločanje o svoboščinah in pravicah se kot storilci večinoma pojavljajo le uradne osebe ali osebe s pristojnostmi v gospodarskih družbah, seveda pa niso izključeni tudi drugi občani brez takšnih lastnosti, če pridejo na položaj, da lahko odločajo o svoboščinah in pravicah drugega. Izvršitveno dejanje po 1. odst. 141. člena KZ se pojavi v treh oblikah. Storilec lahko drugega prikrajša za svoboščino ali pravico, mu jo omeji ali da kakšno posebno pravico ali ugodnost. Drugi osebi mora biti tedaj ena od pravic ali svoboščin povsem odvzeta, tako da je v neenakopravnem položaju proti drugim oziroma se mu lahko omeji, kar pomeni, da dobi le del pravice, do katerih je upravičen, ne pa vseh. Posebna pravica ali ugodnost je tista, do katere nekdo ni upravičen. Predmetno kaznivo dejanje, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, temelji na mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah ter na 14. členu Ustave Republike Slovenije. Le-ta določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki. S takšno ustavno določbo, dopolnjeno seveda s številnimi predpisi, so zavarovani državljani Republike Slovenije. Če gre za kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so priznane v mednarodni skupnosti na podlagi razlikovanja v rasi, barvi kože, narodnosti ali etničnem poreklu, pri tujih državljanih, bo prav tako podano kaznivo dejanje po tem členu. Ustava RS daje v načelu varstvo tudi tujcem (po 48. členu na primer pravico do pribežališča), prav tako pa tudi številni zakoni. Predmetno kaznivo dejanje bo torej podano, če se krši enakopravnost le glede pravic in svoboščin, ki so priznane od mednarodne skupnosti ali določene z ustavo ali zakonom. Če se prikrajša ali omeji pravica, ali če se državljanom daje posebna pravica ali ugodnost, vedno takšen postopek pomeni postavljanje nekih državljanov v neenakopraven položaj v razmerju do drugih. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da torej opis dejanja v predmetnem obtožnem aktu vsebuje vse znake očitanega kaznivega dejanja kršitve enakopravnosti po 1. odst. 141. člena KZ, torej tudi opredelitev, z ustavo določene pravice, za katero sta bili oškodovanki prikrajšani zaradi svoje spolne usmerjenosti in sicer istospolne usmerjenosti. Iz opisa predmetnega dejanja, poleg časa in kraja storitve, namreč določno izhaja trditev, da je obdolženec kot varnostnik iz lokala zaradi poljubljanja odstranil S. J. in P. H. in da se ta očitek nanaša na prikrajšanje oškodovank za pravico do zbiranja in združevanja (konkretno do zadrževanja v javnem lokalu), ki pa je določena z Ustavo Republike Slovenije v 42. členu, torej gre za pravico, ki uživa kazenskopravno varstvo, kar pravilno ocenjuje pritožnica. Iz opisa pa tudi izhaja, da je obdolženec oškodovanki prikrajšal za navedeno pravico zaradi razlike v spolni usmerjenosti in ju s tem spravil v neenakopraven položaj v razmerju do drugih, ki niso istospolno usmerjeni. Glede na to, da ima varnostnik lokala pravico, da v primeru kršitve javnega reda in miru, gosta odstrani iz lokala, ima položaj, da lahko odloča o predmetni pravici do zbiranja in združevanja gostov v lokalu. Z opisanim ravnanjem pa je obdolženec oškodovanki prikrajšal tudi za ustavno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije), na kateri, kot je bilo to že uvodoma povedano, temelji predmetno kaznivo dejanje. Obdolženčevo ravnanje, je po oceni pritožbenega sodišča opisano in konkretizirano z dejstvi do te mere, da omogoča njihovo pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju oziroma neobstoju kaznivega dejanja.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.