Jedro

Revizijsko sodišče je odgovorilo na vprašanje, ali je začasni dedič pasivno legitimiran za zahtevek za izpolnitev pogodbe, ki jo je sklenil zapustnik in ali lahko sopogodbenik odstopi od pogodbe, če je začasni dedič ne izpolni v dodatnem roku, ki mu ga je dal na razpolago.

Izrek

Reviziji tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Sklepa o razveljavitvi sodbe o drugem podrednem zahtevku in o zavrženju pritožbe zoper ugodilni del sodbe o drugem podrednem zahtevku se razveljavita in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v odločitev o pritožbi v tem obsegu.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj toženo stranko zaveže v 15 dneh izročiti ji v last in posest dvosobno stanovanje v 3. nadstropju večstanovanjske hiše v T., in prvi podredni zahtevek, naj jo zaveže plačati ji 3.084.283,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2002 do plačila. Delno pa je ugodilo tožničinemu drugemu podrednemu zahtevku in toženko zavezalo plačati 504.760,60 SIT kot vsoto v času od 1. 6. 1997 do 1. 6. 2002 zapadlih neplačanih in nezastaranih obrokov kupnine za sporno stanovanje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (glede zapadlih zastaranih in glede v času sojenja še nezapadlih obrokov) je zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je odločitev prvostopenjskega sodišča o primarnem zahtevku spremenilo tako, da mu je ugodilo in toženko zavezalo tožnici izročiti sporno stanovanje v last in posest, zaradi česar je odločitev o obeh podrednih zahtevkih razveljavilo, pritožbo tožene stranke zoper odločitvi o podrednih zahtevkih pa je, ker jih je razveljavilo zaradi spremembe odločitve o primarnem zahtevku, zavrglo.

3. Dejanske ugotovitve, na katerih temeljita odločitvi sodišč prve in druge stopnje, so: M. V. je leta 1993 od I. K., ki je pravni prednik tožeče stranke, kupil stanovanje po določbah o privatizaciji takrat veljavnega Stanovanjskega zakona; kupnino, ki presega ob sklenitvi prodajne pogodbe plačani 10-odstotni polog, bi moral plačevati obročno naslednjih 20 let; obroke kupnine je plačeval do vključno novembra 1996 (34 obrokov), nato pa nobenega več;

22. 6. 1997 je M. V. umrl; k dedovanju je bil poklican mladoletni sin U. V., ki ga je po zakoniti zastopnici tožeča stranka 12. 9. 1997 priporočeno pozvala k plačilu zapadlih neplačanih obrokov kupnine v 7-dnevnem roku, ker bo sicer štela pogodbo za razdrto; dedičeva mati je 19. 9. 1997 pisno zaprosila, naj se z zadevo še malo počaka, ker se dedič še ni izrekel, ali dediščino sprejema oziroma ali se bo dedovanju odpovedal; tožeča stranka je dediča 27. 9. 1997 obvestila, da zaradi neplačila šteje pogodbo za razdrto in isti dan vložila tožbo za ugotovitev, da je pogodba razdrta in za izročitev stanovanja; dedič se je 16. 7. 1999 (2 leti po uvedbi dedovanja in potem, ko je po podatkih priloženega spisa 26. 6. 1999 postal polnoleten) dedovanju odpovedal; skrbnik zapuščine je bil postavljen 29. 11. 1999; isti dan je (isto) Okrajno sodišče v Trbovljah zahtevek za ugotovitev, da je bila pogodba razdrta in za izročitev stanovanja, zavrnilo(1) zaradi pomanjkanja stvarne pasivne legitimacije U. V. ter je sodba, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo, postala pravnomočna 13. 12. 2000(2); zapuščinsko sodišče je s sklepom o dedovanju z dne 19. 2. 2001 stanovanje kot zapuščino brez dediča izročilo v last Republiki Sloveniji; izpraznitveno tožbo je sodišče po odpovedi dedovanju zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije U. V. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da je sporno stanovanje spadalo v zapuščino (ker je bilo tako ugotovljeno tudi v sklepu o dedovanju); da je bila izjava I. dediču o razdrtju pogodbe v primeru neplačila zapadlih obrokov kupnine v določenem roku neupoštevna, ker se je dedič odpovedal dedovanju in se šteje, da nikoli ni bil dedič; da je država veljavno postala lastnica stanovanja; da plačila še ne zapadlih obrokov kupnine prodajalec ne more zahtevati (311/1 člen ZPP), da pa je Republika Slovenija dolžna plačati tiste zapadle, pa ne plačane obroke, ki še niso zastarali, pri čemer ni izkazano, da bi ti presegali vrednost zapuščine.

Pravno naziranje drugostopenjskega sodišča je bilo drugačno: pogodba zaradi smrti ene pogodbene stranke ne neha veljati, ampak učinkuje za univerzalne naslednike; po sodni praksi Republika Slovenija v primeru kaducitete zapustnika ne nasledi samo materialnopravno, pač pa vstopi tudi v vsa njegova procesna razmerja in se prevzemu postopkov ne more upreti; namen 9. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je v varstvu javnega interesa: pogodbeni partnerji in upniki zapustnika brez dedičev ne smejo biti v slabšem položaju od pogodbenih partnerjev in upnikov zapustnika, ki ima dediče; zapuščina ne more biti niti trenutek brez titularja, na katerega bi se obrnili upniki in poslovni partnerji; odpoved dedovanju res učinkuje za nazaj, kar ne pomeni, da se z odpovedjo izničijo vsa predhodna procesna dejanja odpovedujočega se dediča; ta dejanja ne izgubijo učinkov; toliko bolj to velja za izvenprocesna dejanja: dedič lahko do odpovedi dediščini veljavno sprejema izjave in dejanja zapustnikovih poslovnih partnerjev in upnikov; zato je U. V., ki je 12. 9. 1997 prejel opomin tožeče stranke, da bo štela pogodbo za razdrto, če v določenem roku ne bo plačal dolgovanih obrokov kupnine, pa ni nemudoma izjavil, da dediščine ne sprejema oziroma da je ne namerava sprejeti, v razmerju do tožeče stranke veljavno nastopal kot zapustnikov univerzalni naslednik; pogodba je bila na ta način razdrta že po samem zakonu; država, ki je vstopila v položaj subjekta zapuščine s sklepom o dedovanju (za nazaj) se posledicam razdrtja pogodbe ne more izogniti; ker je spremenjena odločitev o primarnem zahtevku, sta oba podredna postala neaktualna.

4. Tožena stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo, s katero izpodbija odločitev pritožbenega sodišča o primarnem tožbenem zahtevku s predlogom za spremembo z vzpostavitvijo sodbe sodišča prve stopnje in o drugem podrednem zahtevku s predlogom za spremembo z zavrnitvijo zahtevka. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP(3)). Bistveni revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo revizijsko sodišča nanje odgovorilo.

I. O reviziji zoper odločitev o primarnem zahtevku a) Kršitev procesnih pravil

5. Tožena stranka trdi, da naj bi prvostopenjsko in pritožbeno sodišče kršili procesne predpise, ker nista upoštevali, da je bilo o predhodnem vprašanju, ali je bila prodajna pogodba veljavno razdrta, že pravnomočno odločeno. Zato sta bili na to odločitev vezani in o istem vprašanju ne bi smeli ponovno odločati. Ker sta to storili, sta ravnali v nasprotju z določbo 13. člena ZPP.

6. Veljavnost oziroma obstoj (učinkovanje) prodajne pogodbe sta bistvenega pomena za odločitev: le, če pogodba v trenutku, ko se je U. V. odpovedal dedovanju, ni bila razdrta, je stanovanje lahko spadalo v zapuščino brez dedičev in prešlo v last Republike Slovenije.

7. V pravdi P 347/97 Okrajnega sodišča v Trbovljah je bil zavrnjen zahtevek I. K. zoper U. V., (1) naj se ugotovi, da je bila pogodba o prodaji stanovanja razdrta z dnem 27.9.1997 (4), (2) da je dolžan toženec stanovanje izročiti tožeči stranki in (3) da ji je dolžan izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Vprašanje, ki predstavlja predhodno vprašanje v konkretni pravdi, je bilo rešeno kot glavno vprašanje (na podlagi vmesnega ugotovitvenega zahtevka, z učinkom pravnomočnosti). Sodišče prve stopnje je o predhodnem vprašanju v konkretni pravdi odločalo ponovno in ga rešilo na enak način.

8. Obseg vezanosti strank na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja je odvisen od tega, ali ta rešitev učinkuje erga omnes ali samo inter partes.(5) Pravnomočna sodba, s katero je bilo o predhodnem vprašanju že odločeno, vendar ne med istima pravdnima strankama, pač pa med tožečo stranko in U. V., strank iz konkretne pravde ne veže. Gre za vprašanje, ki sodi v sklop problematike subjektivnih meja pravnomočnosti in dopustnosti njihovega širjenja.

9. Temeljno pravilo pravdnega postopka je, da sodba učinkuje med pravdnima strankama (res iudicata facit ius inter partes), ju veže tako, da morata pravnomočno odločitev šteti za resnično in pravilno (res iudicata pro veritate habetur) in jima onemogoča novo pravdo o isti stvari (ne bis in idem). To pravilo je odraz ustavne pravice do izjave oziroma do kontradiktornega postopka (22. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS). Bistvo te pravice je v zagotovitvi možnosti, da se stranka v postopku izjavi - da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja ter da se opredeli do navedb nasprotne stranke in vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Obravnavana pravica je popolnoma zagotovljena le, če odločba učinkuje zgolj proti osebam, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati. Osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti niti s tem, da bi se sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz prejšnjega postopka.(6) Vendar pravilo, da sodba učinkuje (le) med strankama postopka, ni absolutno. Obstajajo številne izjeme od tega pravila, ki širijo subjektivne meje pravnomočnosti; nanašajo se predvsem na (i) univerzalne in singularne naslednike pravdnih strank, na (ii) sosporniške interveniente in potencialne enotne sospornike in na (iii) določen krog tretjih oseb, proti katerim sodba učinkuje bodisi zaradi izrecne zakonske določbe(7) bodisi zaradi specifične narave pravnega razmerja,(8) čeprav niso sodelovali v pravdi kot stranke.(9)

10. RS ni niti univerzalna niti singularna naslednica U. V.:(10) lastninske pravice na stanovanju ni pridobila od njega (ni vstopila v njegov dejanski in materialnopravni položaj), ampak namesto njega (na drugi dejanski in pravni podlagi), zato, ker je on ni sprejel in je nikoli ni imel (ni postal lastnik). Ni niti njegova sosporniška intervenientka ali potencialna enotna sospornica. Zakonske določbe, po kateri bi sodba učinkovala nanjo neposredno, prav tako ni. In tudi relevantno pravno razmerje (obstoj oziroma učinkovanje prodajne pogodbe) ni tako specifično, da bi pravnopolitični razlogi terjali učinkovanje sodbe o njem proti tretjim. Če bi ta razlog obstajal, pa bi bilo treba upoštevati, da pomeni širjenje subjektivnih meja pravnomočnosti omejitev ustavne pravice do izjave v postopku, kar terja restriktiven pristop.(11) Vrhovno sodišče je že pojasnilo,(12)da je treba v teh primerih zato nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj tretjim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je treba bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvi pravdi, bodisi, da jih sodba, izdana v tej pravdi, ne bo zavezovala v drugi pravdi. Ta jamstva državi v pravdi med I. in U. V. niso bila zagotovljena.

b) Uporaba materialnega prava

11. Tožena stranka meni, da na podlagi opomina, poslanega U. V., ki se je kasneje dedovanju odpovedal, pogodba ni mogla biti razdrta, proti skrbniku zapuščine pa tak zahtevek ni bil uveljavljan, zato je sama pridobila lastninsko pravico na stanovanju na originaren način.

12. Po naši dednopravni ureditvi se dedna pravica pridobi ipso iure, po samem zakonu, v trenutku zapustnikove smrti. Pridobi jo tisti, ki izpolnjuje predpostavke, ki jih za to določa Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in sicer ne glede na to, ali je podal pozitivno dedno izjavo ali ne. Če ne želi biti dedič, se dedovanju lahko odpove. Dedna izjava o odpovedi dediščini učinkuje retroaktivno (ex tunc); šteje se, da oseba, ki se je dedovanju odpovedala, nikoli ni bila dedič. Dokler ima pravico odpovedati se dedovanju (med trajanjem t.i. deliberacijskega roka(13)), je ta oseba začasni dedič. Dokončni dedič postane, ko s podajo pozitivne dedne izjave oziroma najpozneje z izdajo sklepa o dedovanju preneha njena pravica odpovedati se dediščini(14) in ko je s sklepom o dedovanju pravnomočno ugotovljeno, da je dedič.(15)

13. Pravica začasnega dediča odpovedati se dediščini(16) ni neomejena: začasni dedič lahko razpolaga z zapuščino, a če v svojem imenu razpolaga s celotno zapuščino ali z njenimi temeljnimi sestavinami, se dedovanju ne more več odpovedati (drugi odstavek 135. člena ZD). Smisel določbe je v tem, da začasni dedič, če ne bo postal tudi dokončni dedič, ne more z nesorazmernimi posegi v dediščino prikrajšati tistega, ki bo namesto njega postal dokončni dedič (kar je pomembno npr. zaradi odgovornosti za zapustnikove dolgove: če razpolaga s substanco zapuščine, naj odgovarja za zapustnikove dolgove tudi s svojim premoženjem; s svojim premoženjem pa odgovarja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, le dokončni dedič). Dejstva, da je U. V. v pravdi, ki je glede stanovanja tekla na podlagi tožbe I., nastopal kot stranka, ni mogoče šteti za razpolaganje z zapuščino: v postopek je bil vključen brez svoje volje, v njem pa je bil postavljen v vlogo toženca, torej v procesni položaj, na katerega ni mogel vplivati.

14. Glede pravic in pooblastil v zvezi z zapuščino je položaj začasnega dediča primerljiv s položajem začasnega upravitelja zapuščine (četrti odstavek 145. člena ZD)(17) in se bistveno razlikuje od položaja dokončnega dediča. Začasni dedič je upravičen opravljati le ukrepe za zavarovanje zapuščine in ukrepe tekoče uprave.(18) V pravdah iz teh razmerij nastopa kot tožnik ali toženec. Za take ukrepe se štejejo npr. razpolaganje s plodovi, uporaba zapuščinskega denarja za potrebe vzdrževanja zapuščine, plačilo stroškov popisa in cenitve zapuščine, zapustnikovega pogreba, oklica dedičem.(19) Ti ukrepi ostanejo v veljavi tudi, če se začasni dedič naknadno dedovanju odpove.(20) Za zapustnikove dolgove odgovarja že med tekom deliberacijskega roka, a ne s svojim premoženjem.(21) Do združitve zapuščine s premoženjem dediča pride šele, ko postane dokončni dedič.

15. V sistemu ipso iure dedovanja, ko se pravni položaj dediča z zapustnikovo smrtjo spoji s pravnim položajem zapustnika, dedič poleg tega, da ostane subjekt lastnih pravic in obveznosti, ki jih je imel od prej, takoj postane subjekt zapustnikovih pravic in obveznosti; pravice in obveznosti obeh (lastne in podedovane) se združijo in se obravnavajo enotno. Vendar pa to ne velja, ko je združitev pravnih položajev zapustnika in dediča pogojna, t.j. ko je do združitve prišlo pod pogojem, da ne bo cepitve na dva samostojna, neodvisna in nepovezana pravna položaja, na primer zaradi postavitve upravitelja zapuščine, izvršitelja oporoke, separacije bonorum.(22)

16. Prav tak je konkreten primer. I. je od U. V. kot od (glede na pripadnost prvemu dednemu redu domnevnega oziroma pričakovanega) univerzalnega pravnega naslednika M. V., s katerim je sklenil prodajno pogodbo, zahteval plačilo dolga, ki je nastal z opustitvijo plačila obrokov kupnine, zapadlih po mesecu novembru 1996 in s plačilom pogojeval svoje vztrajanje pri pogodbi, ki jo je sklenil z zapustnikom. Tako v tem času kot ob izteku roka za plačilo in tudi ko je prodajalec zaradi neplačila v naknadnem roku enostransko razdrl pogodbo, je bil U. V. (le) začasni dedič (kar je bilo tožeči stranki znano): zapuščina je pogojno prešla nanj, dedovanju se ni odpovedal, pravico odpovedati se pa je še vedno imel. S svojim premoženjem za zapustnikov dolg zaradi ločitve njunih pravnih položajev ni odgovarjal, v zvezi z zapuščino pa je smel opravljati le ukrepe zavarovanja in redne uprave.

17. Razlog, da je prodajalec podal izjavo o razdrtju pogodbe, je v neizpolnitvi dela pogodbene obveznosti s strani začasnega dediča v naknadnem izpolnitvenem roku. Zato je relevantno, ali je bil začasni dedič legitimiran sprejeti opomin in zavezan k izpolnitvi v njem zahtevanega plačila. Po mnenju revizijskega sodišča ni bil, in sicer niti tedaj, če bi predstavljalo plačilo zapadlih neplačanih obrokov kupnine posel zavarovanja zapuščine oziroma ukrep redne uprave, še toliko manj pa v primeru, če bi ta standard preseglo in bi predstavljalo posel izredne uprave. Če bi šteli, da je plačilo zapadlih obrokov za stanovanje posel zavarovanja zapuščine oziroma redne uprave,(23) bi začasnemu dediču zavezo plačila lahko pripisali le, če bi bilo ugotovljeno (a take ugotovitve ni), da bi lahko terjatev I. poplačal s premoženjem zapustnika (in še v tem primeru bi neplačilo lahko imelo pravne posledice samo v razmerju med njim in morebitnimi sodediči oziroma v konkretnem primeru državo, npr. povrnitev škode zaradi opustitve ukrepov za njen nastanek). Poziv k plačilu v naknadnem roku in izjava o razvezi pogodbe, naslovljena na U. V., bi lahko na način, za katerega se zavzema tožeča stranka, učinkovala le, če bi bil imenovani, ko je prejel opomin, dokončni dedič ali če bi ta položaj pridobil naknadno. Le dokončni dedič vstopi v pravice in obveznosti zapustnika in sicer z učinkom za nazaj.

18. Sodišče druge stopnje ima seveda prav, da v sistemu ipso iure dedovanja zapuščina ne more biti niti trenutek brez titularja. Toda dejstvo, da dedič ob zapustnikovi smrti morebiti še ni znan,(24) ne pomeni, da je zapuščina brez titularja, pač pa pomeni le, da je treba šele ugotoviti, komu ta položaj pripada. Prav v tem, v ugotovitvi dedičev, je bistvo zapuščinskega postopka. Kdor postane dokončni dedič, vstopi v pravni položaj zapustnika s trenutkom zapustnikove smrti, torej za nazaj, s čemer je zagotovljeno, da pravice in obveznosti iz zapuščine niso niti trenutek brez nosilca. Izvršitve zapadlih pravic in obveznosti iz zapuščine pa od njega ni mogoče zahtevati pred trenutkom, ko postane dokončni dedič. Prodajalcu je bilo znano, da U. V. tega položaja ni imel. 19. Zapis v izpodbijani sodbi, da je U. V. proti tožeči stranki veljavno nastopal kot zapustnikov univerzalni naslednik, ker ni na njen opomin nemudoma izjavil, da dediščine ne namerava sprejeti, je mogoče razumeti kot naziranje, da naj bi imenovani s tem, ko ni (že takrat) podal izrecne izjave o odpovedi dedovanju, podal konkludentno izjavo o sprejemu dediščine. To ne drži: predpisana je obličnost dedne izjave; podati jo je mogoče pisno ali na sodni zapisnik (208. člen ZD), za konkludentno podano pozitivno dedno izjavo pa se šteje le dedičevo razpolaganje z zapuščino ali njenim delom (prvi odstavek 135. člena ZD) v svojem imenu in za svoj račun. In tudi, če bi njegovo (ne)postopanje pomenilo veljavno pozitivno dedno izjavo, s tem še ne bi postal dokončni dedič, kar bi ga pasivno legitimiralo; za položaj dokončnega dediča je potreben pravnomočen sklep o dedovanju.(25)

20. Pritožbeno sodišče je torej ob odločanju o pritožbi tožeče stranke zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o primarnem tožbenem zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo. Revizijsko sodišče je zato reviziji tožene stranke ugodilo in v tem delu sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

II. O podrednih zahtevkih

21. Ker je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, je odločitev o obeh podrednih zahtevkih sodišče druge stopnje razveljavilo (ne da bi zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje). Z vzpostavitvijo sodbe sodišča prve stopnje glede primarnega tožbenega zahtevka sta odločitvi o podrednih zahtevkih ponovno “oživeli”. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti razveljavilo sklep pritožbenega sodišča o razveljavitvi sklepa o razveljavitvi sodbe o obeh podrednih zahtevkih. Odločitev o prvem podrednem zahtevku je postala pravnomočna brez pritožbe, odločitev o drugem podrednem zahtevku pa je delno, v ugodilnem delu, s pritožbo izpodbijala tožena stranka, vendar je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrglo. S spremembo sodbe o primarnem zahtevku je pravni interes za odločitev o pritožbi zoper ugodilni del sodbe o drugem podrednem zahtevku znova vzpostavljen: od odločitve o pritožbi je odvisna presoja o dolžnosti tožene stranke poravnati zapustnikove obveznosti iz prodajne pogodbe. Zato je revizijsko sodišče razveljavilo tudi sklep o zavrženju pritožbe tožene stranke.

22. Odločitev o zavrženju njene pritožbe zoper ugodilno odločitev prvostopenjskega sodišča o drugem podrednem zahtevku z revizijo izpodbija tudi tožena stranka. Navaja, da država v primeru kaducitete ni odgovorna za zapustnikove dolgove, češ da za dolgove odgovarjajo le dediči, prehod zapuščine na državo pa pomeni originaren način pridobitve lastninske pravice, ki se razlikuje od prehoda zapuščine na dediče. 23. Da bo in zakaj bo pritožbeno sodišče moralo odločiti o pritožbi tožene stranke zoper ugodilni del sodbe prvostopenjskega sodišča o drugem podrednem zahtevku, ki toženi stranki nalaga obveznost poravnati obroke kupnine za v izreku navedeno obdobje, je revizijsko sodišče že pojasnilo. Na revizijske trditve odgovarja še, da za dolgove zapustnika, ki nima dedičev, država seveda odgovarja in je nasprotno stališče tožene stranke materialnopravno zmotno. Po določbi 9. člena ZD postane zapuščina brez dedičev lastnina Republike Slovenije. Zapuščina preide nanjo v celoti – pravice in obveznosti – v trenutku zapustnikove smrti in sicer na podlagi zakona(26), brez izjave o sprejemu in brez možnosti, da bi se ji država odpovedala.(27) (28) Ne glede na pravno naravo prehoda zapuščine na državo,(29)je v pravnih razmerjih njen položaj tak, kot bi ga imel dedič. Država odgovarja za zapustnikove dolgove in obveznosti s svojim in s »podedovanim« premoženjem do višine vrednosti zapuščine, ki je postala njena last. 24. Ker je revizijsko sodišče delno razveljavilo odločitev o glavni stvari, je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno sodbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba P 374/97. Op. št. (2): Sodba II Cp 276/2000. Op. št. (3): Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po določbi drugega odstavka njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Op. št. (4): Torej z dnem opomina.

Op. št. (5): Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1963, stran 449; Triva, Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 99; Galič, v: Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 130. Op. št. (6): Odločba Ustavnega sodišča Up-39/95 z dne 16. 1. 1997. Op. št. (7): Na primer vezanost strank množičnih sporov na izrek pravnomočne sodbe (in dejanske ugotovitve v obrazložitvi) iz vzorčnega postopka; sodbe v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj v stečaju.

Op. št. (8): Na primer statusne zadeve.

Op. št. (9): Triva, Dika, navedeno delo, stran 651, Galič, navedeno delo, 3. knjiga, stran 173 in naslednje.

Op. št. (10): Da je naslednica zapustnika ni relevantno. Relevantno je le, ali je naslednica ene od pravdnih strank. Sicer pa je v teoriji sporno, ali je pravno nasledstvo v primeru kaducitete singularno ali univerzalno in ali država pridobi lastninsko pravico na zapuščini derivativno ali originarno.

Op. št. (11): Galič, navedeno delo, 3. knjiga, stran 176. Op. št. (12): Na primer v zadevi II Ips 294/2010. Op. št. (13): Zupančič, Žnidaršič, Dedno pravo, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana. 2009, stran 214. Op. št. (14): Gavella, Belaj, Nasljedno pravo, III. bitno izmjenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb, 2008, stran 102. Op. št. (15): Pozitivno dedno izjavo lahko poda tudi oseba, za katero se ugotovi, da ni dedič (ne pripada relevantnemu dednemu redu, je nevredna, razdedinjena, ob veljavni oporoki v korist tretjega ne spada v krog nujnih dedičev…).

Op. št. (16): Ta pravica preneha z zaključkom zapuščinske obravnave, če je izdaja sklepa o dedovanju odložena, pa z izdajo sklepa o dedovanju.

Op. št. (17): Kreč, Pavič, Komentar Zakona o nasljeđivanju, Zagreb 1964, 2. knjiga, stran 453. Enako Zupančič, Žnidaršič, navedeno delo, stran 214. Op. št. (18): Za razliko od njega lahko skrbnik zapuščine opravlja tudi posle izredne uprave. Glej Zupančič, Žnidaršič, navedeno delo, stran 214. Op. št. (19): Kreč, Pavič, stran 455. Op. št. (20): Zupančič, Žnidaršič, prav tam; Kreč, Pavič, stran 455, 456. Op. št. (21): Zupančič, Žnidaršič, prav tam.

Op. št. (22): Gavella, Nasljedno pravo, Informator, Zagreb, 1990, stran 236 in naslednje.

Op. št. (23): Kar je za začasnega dediča (in sedaj za RS) manj ugodna oziroma strožja zahteva.

Op. št. (24): Pogosti so primeri, ko dediči sploh niso znani ali ko je sporno, kdo je dedič, npr. ko je sporna veljavnost oporoke, dedna pravice zunajzakonskih partnerjev….

Op. št. (25): Drugače je s procesnim nasledstvom. Za procesno legitimacijo dediča ni potrebno, da bi bila opravljena zapuščinska obravnava in izdan sklep o dedovanju, s katerim bi bil k dedovanju poklicani dedič razglašen za dediča; to velja pod predpostavko, da se ni odpovedal dediščini, ker v takem primeru dediščina ne preide nanj. Glej Zupančič, Žnidaršič, navedeno delo, stran 215. Glede nadaljevanja že začete pravde pa velja, da se dedič ne more upreti procesnemu nasledstvu; sodišče postopek nadaljuje, če ga dediči prevzamejo in tudi, če ga ne prevzamejo. Glej Galič, navedeno delo, 2. knjiga, stran 124. Op. št. (26): Sklep sodišča je deklaratoren.

Op. št. (27): V teoriji je sporno, ali gre za dedovanje ali za posebno obliko okupacije (posebno zato, ker posledica ni originarna pridobitev zapuščine; originarna pridobitev bi bila neodvisna od prednika in bi se država razbremenila odgovornosti za njegove dolgove); več o tem v: Dedovanje z uvodnimi pojasnili K. Zupančiča, Uradni list RS, Ljubljana 2005, strani 39 in 40; K. Zupančič in V. Žnidaršič, Zapuščina brez dedičev, Pravna praksa 24/2005, stran 16 in 17; Gavella, Nasljedno pravo, strani 207 in 208; Gavella in Belaj, Nasljedno pravo, strani 244 in 244. Op. št. (28): Zupančič in Žnidaršič, Dedno pravo, stran 236, v zvezi s tem pojasnjujeta, da je država zadnja od subjektov, ki omogočijo, da se premoženjskopravna vprašanja umrle osebe razrešijo, kar ni le v interesu države kot pridobitelja premoženja, ampak tudi v javnem interesu.

Op. št. (29: Glej prejšnjo opombo.