Jedro

Toženka je tožnici po pisnem opozorilu, ki ga ureja prvi odstavek 85. člena ZDR-1, podala presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri ji je očitala dva sklopa kršitev, in sicer (1) da pri pregledu računov za opravljene storitve pranja v obdobju od septembra 2019 do decembra 2019 ni zaznala, da ni bil upoštevan dogovorjen popust in (2) hujše kršitve standardov čistoče v sobah, ki so bile ugotovljene v postopku internega inšpekcijskega nadzora, nezadovoljstvo hotelskega gosta F.F. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da toženka utemeljenosti razloga za odpoved, opredeljenega v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni dokazala (ni dokazala, da bi tožnica krivdno kršila obveznosti iz delovnega razmerja).

Pritožba si neutemeljeno prizadeva za takšno razlago petega odstavka 17. člena ZOdv, po kateri bi bil odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, v celoti upravičen do plačila za svoje delo v višini zneska, ki bi mu pripadel po OT. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po tarifi. S tem je upoštevana odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V tem primeru odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. V tem delu odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena URS.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki VIII izreka tako, da se v tem delu glasi: "VIII. Toženka je dolžna v roku 8 dni tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.085,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna v roku 8 dni povrniti njene stroške v višini 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembi tožbe z dne 9. 10. 2020 in z dne 12. 2. 2021 (točka I izreka; sklep). Razsodilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 2. 2020 nezakonita in se razveljavi (točka II izreka) in da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 3. 3. 2020, temveč je trajalo do razveze pogodbe o zaposlitvi dne 31. 8. 2021, od 3. 4. 2020 do 21. 4. 2020 v krajšem delovnem času 30 ur tedensko (točka III izreka). Toženki je naložilo, da tožnico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 4. 3. 2020 do 31. 8. 2021 prijavi v zavarovanja v zgoraj navedenem obsegu, obračuna bruto pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delala, odvede in plača davke in prispevke ter ji izplača neto plačo, za čas od 22. 4. 2020 dalje zmanjšano za prejeta neto nadomestila pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2020 v višini 191,67 EUR (točka III izreka). Naložilo ji je, da obračuna denarno povračilo zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi v višini 12.600,00 EUR, odvede davke in prispevke in izplača neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več in drugače, to je poziv nazaj na delo, trajanje delovnega razmerja in prijavo v zavarovanja od razveze pogodbe o zaposlitvi dalje ter trajanje delovnega razmerja in prijavo v zavarovanja za polni delovni čas 40 ur tedensko tudi od 3. 4. 2020 do 21. 4. 2020, obračun bruto pripadajočega nadomestila plače, odvod davkov in prispevkov za polni delovni čas 40 ur tedensko tudi od 3. 4. 2020 do 21. 4. 2020; izplačilo neto plače za obdobje od 22. 4. 2020 dalje, brez zmanjšanja za prejeta neto nadomestila in višje denarno povračilo od dosojenega (točka VI izreka). Toženki je naložilo, da za tožnico povrne stroške postopka v višini 897,88 EUR na račun sodišča prve stopnje (točka VII izreka) ter njej v višini 1.002,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VIII izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka (točki VII in VIII izreka) se pritožuje tožnica zaradi kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da stroške zviša, oziroma da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ji je sodišče priznalo povračilo stroškov samo do polovice po OT, čeprav bi ji morala toženka stroške v celoti povrniti. ZPP v 152. členu določa, da vsaka stranka predhodno krije svoje stroške, po 154. členu ZPP pa jih mora povrniti nasprotni stranki, ki je v pravdi uspela. Nagrado za odvetnika do ene polovice krije država, saj je tožnica upravičenka do brezplačne pravne pomoči po ZBPP, drugo polovico nagrade pa krije pooblaščenka tožnice sama. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa zgolj, koliko stroškov bo odvetniku povrnila država, ne pa nižjega stroška dela odvetnika. Različna cena za enako delo pomeni kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS. Upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki delno ali v celoti uspe v postopku, je dolžan Republiki Sloveniji povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke. Zakon torej predvideva situacijo, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki v pravdi uspe, upravičen do povračila celotnih pravdnih stroškov. Pri odločanju o stroških pod točko VIII pa niso bili priznani stroški za odsotnost iz pisarne v višini 80 točk, kilometrina na relaciji Kranj - Ljubljana - Kranj v znesku 23,00 EUR in parkirnina za 4 ure v znesku 12,40 EUR.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno povzelo navedbe toženke, da naj bi med obveznosti tožnice spadalo tudi redno samostojno preverjanje, ali je vodstvo toženke s kakšnim izmed svojih poslovnih partnerjev morebiti sklenilo novo pogodbo oziroma aneks. Od vodij se je pričakovalo, da se bodo z vsebino take pogodbe ali aneksa samostojno seznanili po tem, ko so bili o sklenitvi seznanjeni, bodisi po elektronski pošti ali ustno. Direktor toženke je tožnico takoj po sestanku s pralnico A. obvestil, da je bil dogovor o znižanju cene sklenjen ter da bodo k pogodbi sklenili aneks. Zato bi morala tožnica kot vodja oddelka hotelskega gospodinjstva opraviti poizvedbo v glavni pisarni o spremembi cene. Sodišče je odločitev oprlo na izpoved B.B. in C.C., čeprav v času storitve kršitev nista bila prisotna na delu, do toženke pa gojita zamero, saj je bila pogodba o zaposlitvi C.C. redno odpovedana, B.B. pa je sam podal odpoved zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela na delovnem mestu vodje recepcije. Ker je bila tožnica aktivno vpletena v iskanje ponudnika za izbiro pralnice, bi morala račune za storitev pralnice pregledovati bolj skrbno. Tudi glede kršitve pogodbenih obveznosti, ki se nanaša na standarde čistoče, sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi navedenih prič. B.B. ni pomagal pri čiščenju sob, saj še svojega dela ni kvalitetno opravljal. Ugotovitev sodišča, da je bilo pri toženki premalo delavcev v oddelku hotelskega gospodinjstva, je pavšalna, izpodbijana sodba pa ni obrazložena v zadostni meri, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Toženka je glede na zasedenost sob po posameznih mesecih in normativ, da ena čistilka čisti 15 sob, dokazala, da je bilo kadra v oddelku večinoma dovolj. Tožnica je imela vedno na voljo dovolj delavk, ki bi jih lahko učinkoviteje razporedila. Napačen je tudi zaključek, da tožnica na zaposlovanje kadra ni imela odločilnega vpliva, saj je toženka vse pogodbe o zaposlitvi delavkam v hotelskem gospodinjstvu podaljševala na predlog tožnice. Odnosi na oddelku so bili slabi, tožnica je spreminjala urnike v zadnjem trenutku, določene delavke je privilegirala in jih ščuvala proti ostalim delavkam. D.D. in E.E. sta bili s strani tožnice privilegirani, zato njuno pričanje ni nepristransko. Sodišče ni v zadostni meri obrazložilo, zakaj šteje, da tožnica delavk ni trpinčila ter da način njenega vodenja ni pripomogel k pomanjkanju kadra v oddelku hotelskega gospodinjstva, zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Tožnica je bila odgovorna za vodenje oddelka s 6 do 8 zaposlenimi, zato je pričakovati, da bo v primeru njene odsotnosti delovni proces vnaprej organizirala tako, da bo nemoteno potekal. Večkrat je bila z ostalimi vodji opozorjena na bližajoč se inšpekcijski pregled s strani franšizodajalca. V sobah so bile odkrite hujše kršitve standardov čistoče in ne zgolj malenkosti, do katerih lahko pride zaradi manjše napake v komunikaciji. Hujše kršitve so posledica dalj časa trajajočega neučinkovitega vodenje oddelka, kar pomeni kršitev pogodbenih obveznosti. Tožnica zaposlenih ni obveščala o veljavnih standardih čistoče. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni ali med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali njuno zavrnitev in potrditev po nasprotni stranki izpodbijanega dela sodbe.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede odločitve o stroških postopka za prihod na narok dne 9. 10. 2020 je deloma zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem je odločitev sodišča materialnopravno pravilna.

K pritožbi toženke:

7. Toženka je tožnici po pisnem opozorilu, ki ga ureja prvi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), podala presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri ji je očitala dva sklopa kršitev, in sicer (1) da pri pregledu računov za opravljene storitve pranja v obdobju od septembra 2019 do decembra 2019 ni zaznala, da ni bil upoštevan dogovorjen popust in (2) hujše kršitve standardov čistoče v sobah, ki so bile ugotovljene v postopku internega inšpekcijskega nadzora, nezadovoljstvo hotelskega gosta F.F. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da toženka utemeljenosti razloga za odpoved, opredeljenega v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni dokazala (ni dokazala, da bi tožnica krivdno kršila obveznosti iz delovnega razmerja).

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke glede bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče sprejelo povsem pavšalni zaključek glede pomanjkanja kadra v oddelku hotelskega gospodinjstva, saj je ugotovilo, da po normativu ena čistilka oziroma sobarica čisti 15 sob, ter da število čistilk pri toženki ni ustrezalo normativu, ne glede na različno zasedenost sob po posameznih mesecih. Odločitev je oprlo na izvedene dokaze, predvsem na izpovedi prič B.B., C.C., sobarice G.G., E.E. in D.D., in čistilke na javnih površinah H.H., ki jih je ustrezno povzelo in dokazno ocenilo. Tudi glede ugotovitve, da tožnica delavk ni trpinčila oziroma da njeno ravnanje ni prispevalo k pomanjkanju kadra, je sodba v zadostni meri obrazložena, saj je sodišče izhajalo iz pravilne ugotovitve o pomanjkanju kadra, zaradi česar je v tožničinem oddelku prihajalo do težav pri organizaciji oziroma razporejanju delovnega časa. Izvedeni dokazi pa v tem sporu niso zadoščali za zaključek, da bi tožnica izvajala mobing nad delavkami.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazni zaključek sodišča, da tožnica ni bila seznanjena s spremembo cene oziroma dogovorom o popustu s pralnico A. Pritožba izpostavlja, da je bila tožnica prisotna na sestanku s predstavniki pralnice, vendar pa je sodišče ugotovilo, da je morala skupaj s I.I., zaposleno pri A., v fazi pogajanj o ceni zapustiti sestanek, ker sta se o popustu dogovarjala le direktorja družb. Neposredno po sestanku direktor toženke tožnice ni seznanil z vsebino dogovora oziroma višino dogovorjenega popusta, niti je ni kasneje obvestil o podpisu aneksa in o tem, da se ta aneks nahaja v omari v glavni pisarni, kjer si ga lahko ogleda. Ker toženka tudi ni dokazala, da bi tožnico kdo drug izmed zaposlenih seznanil z vsebino doseženega dogovora (po elektronski pošti ali ustno), je pravilen zaključek sodišča, da tožnici ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz delovnega razmerja zaradi neupoštevanja dogovora, o katerem ni bila seznanjena. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da se je od tožnice kot vodje oddelka pričakovalo, da sama opravi poizvedbo o višini dogovorjenega popusta, saj toženka to tožničino obveznost utemeljuje prav na dejstvu, da naj bi bila seznanjena o sklenitvi dogovora, kar pa ne drži. Sodišče torej ni napačno povzelo navedb toženke, da bi morala v glavni pisarni redno preverjati, ali je vodstvo toženke s kakšnim izmed svojih poslovnih partnerjev morebiti sklenilo novo pogodbo oziroma aneks. Dejstvo, da tudi J.J., zaposlena pri pralnici, do decembra 2019 ni vedela za dogovorjen popust in je toženki še naprej izstavljala račune brez upoštevanja popusta, posredno dokazuje, da tožnica ni odgovorna za kršitev, ki se nanaša na preverjanje izdanih računov s strani pralnice, saj o tem delavci v obeh družbah niso bili seznanjeni.

10. Glede kršitve, ki se nanaša na kršenje standardov čistoče hotelskih sob, pritožba neutemeljeno izpostavlja, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi prič B.B. in C.C. Tudi če navedena v času storitve nista bila prisotna na delu oziroma jima je kasneje delovno razmerje pri toženki prenehalo, to ni odločilno vplivalo na njuno verodostojnost, saj sta prepričljivo izpovedala o pomanjkanju kadra na tožničinem oddelku in tudi na ostalih oddelkih. Sodišče svojih ugotovitev ni oprlo le na njuni izpovedi, temveč tudi na izpovedi drugih delavk pri toženki, G.G., E.E., D.D. in H.H., ki so dobro poznale okoliščine glede kadrovske zasedenosti na tožničinem oddelku. Zato tudi ne more biti odločilna pritožbena navedba, da B.B. ni pomagal pri čiščenju sob, saj še svojega dela na delovnem mestu vodje recepcije ni kvalitetno opravljal. Pritožba povsem pavšalno navaja, da sta pristranski tudi priči D.D. in E.E., ki naj bi ju tožnica privilegirano obravnavala. Navsezadnje tudi toženka v svojih navedbah priznava, da je bil oddelek kadrovsko podhranjen. Glede na navedeno je dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje jasna, logična in prepričljiva ter pritožbeno sodišče z njo soglaša. 11. Glede ugotovitev o pomanjkanju kadra pritožba nadalje neuspešno izpodbija dokazni zaključek, da tožnica ni imela odločilnega vpliva na zaposlovanje delavk v hotelskem gospodinjstvu, s čimer toženka utemeljuje njeno odločilno vlogo pri slabi oceni v internem inšpekcijskem nadzoru s strani franšizodajalca. Sodišče je ugotovilo, da je bilo vodstvo toženke s pomanjkanjem kadra v tožničinem oddelku seznanjeno, da so pri toženki o tem problemu odprto govorili že pred letom 2019. Po pravilnih ugotovitvah sodišča je tožnica toženki sicer lahko predlagala kandidate za zaposlitev, vendar je bila končna odločitev o zaposlitvi vedno na strani direktorja in kadrovske službe toženke. Sodišče ni sledilo izpovedi direktorja in K.K., da je tožnica sodelovala pri pripravi kadrovskega finančnega načrta za leto 2019 na način, da so skupaj ocenili predvideno zasedenost hotela oziroma potrebe po vključitvi morebitnih dodatnih zaposlenih. Sodelovanje z zunanjimi izvajalci po ugotovitvi sodišča ni bilo zgolj v tožničinih rokah, tožnica ni bila samostojno pristojna za sodelovanje s študenti, zato je pravilen zaključek, da zagotavljanje kadra ni bilo v izključni pristojnosti tožnice. Posledično so neutemeljene navedbe, da je bila tožnica kot vodja oddelka tudi v času odsotnosti odgovorna za nemoten potek dela z vnaprejšnjim načrtovanjem in organiziranjem poslovanja oddelka, še posebej ko je toženka pričakovala inšpekcijski nadzor franšizodajalca. Zato niso odločilne pritožbene navedbe, da so bile v inšpekcijskem nadzoru ugotovljene hujše kršitve standardov čistoče, saj so te posledica nezadostnega števila delavk in ne tožničinega kršenja pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica svojih podrejenih ni ustrezno uvajala v delo oziroma da jih ne bi seznanila z veljavnimi standardi čiščenja in urejanja hotelskih sob. Po pravilni ugotovitvi sodišča so se standardi hitro spreminjali, s tem v zvezi je prihajalo do dilem in posledično do upoštevanja različnih standardov ter zaradi tega do nepravilnosti. Ker pa je bila tožnica več tednov pred ugotovljenimi kršitvami odsotna z dela (v tem času je toženka uredila njeno nadomeščanje), tožnici tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da svojih podrejenih pred odhodom ni seznanjala z veljavnimi standardi.

K pritožbi tožnice:

13. Pritožba si neutemeljeno prizadeva za takšno razlago petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.), po kateri bi bil odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, v celoti upravičen do plačila za svoje delo v višini zneska, ki bi mu pripadel po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS; št. 2/2015 in nasl.). Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po tarifi. S tem je upoštevana odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V tem primeru odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. V tem delu odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena URS.

14. Določba zakona je jasna in glede na navedeno ne pomeni kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS, saj ne ločuje strank v pravdnem postopku glede na njihov premoženjski status, kot to zmotno meni pritožba. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na 152. člen ZPP, ki določa, da vsaka stranka predhodno krije svoje stroške, saj ta določba ne daje podlage za utemeljenost sklepanja pritožbe, da pooblaščenka sama krije drugo polovico stroškov postopka. ZOdv v 17. členu tudi ne nasprotuje namenu brezplačne pravne pomoči, kot izhaja iz 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS, št. 48/01 in nasl.), po katerem je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva sklicevanje pritožbe na določbo prvega odstavka 46. člena ZBPP, po katerem je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, če je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Navedeni člen ni relevanten v konkretni zadevi, saj je sodišče v točki VII izreka toženki naložilo plačilo stroškov v znesku, kot so bili tožnici priznani in so bili pooblaščenki tožnice izplačani.

15. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče tožnici v točki VIII izreka priznati tudi stroške za odsotnost iz pisarne dne 9. 10. 2020 v višini 80 točk, kilometrino na relaciji Kranj - Ljubljana - Kranj v znesku 23,00 EUR in parkirnino za 4 ure v znesku 12,40 EUR, skupaj z DDV. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava stroške zvišalo za 83,40 EUR, z dosojenih 1.002,30 EUR na 1.085,30 EUR. V tem delu je pritožbi tožnice ugodilo in delno spremenilo izpodbijani del sodbe, kot je razvidno iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP).

16. Ker sicer s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je delno pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela (do polovice), ji je toženka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP dolžna v tem obsegu povrniti pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče ji je po OT priznalo za sestavo pritožbe glede na z njene strani izpodbijani del sodbe 250 točk in materialne stroške, z davkom na dodano vrednost 186,66 EUR. Toženka ji je dolžna plačati polovico tega zneska, tj. 93,33 EUR, poleg tega pa še stroške odgovora na pritožbo v celoti, za sestavo odgovora v višini 300 točk in materialne stroške, z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR. Skupaj ji je toženka dolžna plačati stroške v znesku 373,32 EUR.

18. Toženka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.