Jedro

Točka f. 19.a člena KPP ne določa, da policistom, ki pretežni del polnega delovnega časa opravljajo delo, pripada en dan dopusta za delo "samo" oziroma "zgolj" pri umetni razsvetljavi, kot si to zmotno razlaga tožena stranka. Tožena stranka je tista, ki je brez upoštevanja objektivnega dejanskega stanja odločila, da tožniku skladno s KPP ne pripada dodaten dan dopusta.

Ocena tveganja določa le kriterije za tipično delovno mesto, nedvomno pa je policist upravičen do dodatnega dneva dopusta glede na dejansko delovno mesto.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni glede odločitve o stroških postopka tako, da se stroški znižajo iz 1.146,99 EUR na znesek 917,59 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 27. 3. 2015 in opr. št. ... z dne 8. 7. 2015 kot nezakoniti razveljavita (1. točka izreka). V nadaljevanju je toženi stranki naložilo, da je dolžna s posebno odločbo odmeriti tožniku letni dopust za leto 2015 in mu priznati pravico do izrabe 34 dni letnega dopusta, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.146,99 EUR v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude dalje do plačila, da ne bo izvršbe (3. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz razlogov prvega odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in kot nezakoniti razveljavilo odločbi tožene stranke ter ji naložilo, da mora tožniku izdati posebno odločbo o odmeri dopusta v trajanju 34 dni. Tožena stranka navaja, da je sodišče o presoji predmetne zadeve napačno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da je tožena stranka svojo odločitev pri odmeri letnega dopusta neupravičeno oprla na Kriterije o določitvi letnega dopusta za leto 2015 št. ... z dne 10. 3. 2015, iz katerih izhaja, da se pri določitvi dodatnih dni dopusta po posameznih alinejah f. točke 19.a člena KPP, upošteva tudi stopnja tveganja, ki je za posamezna tipična dela določena v izjavi o varnosti za oceno tveganja. Sodišče je prezrlo ugotovitev Službe Vlade RS za zakonodajo, iz katere med drugim izhaja, da Kriteriji ne vsebujejo nobenih abstraktnih pravnih norm, ampak gre za zbir oziroma povzemanje veljavne zakonodaje po posameznih kriterijih. Sodišče je zmotno razsodilo, da tožena stranka s kriteriji oži pravico do letnega dopusta zgolj za uporabo Kriterijev pri določanju dodatnih dni dopusta. Kriteriji so zgolj pripomoček, ki omogoča objektivno določanje s KPP priznane pravice do dodatnega dopusta v primeru posebnih pogojev dela javnih uslužbencev - objektivna in enakopravna obravnava vseh javnih uslužbencev. Tožena stranka tako Kriterijev za dodelitev dodatnih dni letnega dopusta po posameznih alinejah točke f. prvega odstavka 19.a člena KPP ni določila samovoljno, ampak na podlagi predhodnih usklajevanj z reprezentativnimi sindikati. Sodišče se je nepravilno oprlo zgolj na dejstvo, da tožnik ne more opravljati dela brez dodatne umetne razsvetljave, ob navedenim pa je prezrlo 2. alinejo f. točke 19.a člena KPP, ki kot poseben pogoj za priznanje dodatnega dni dopusta določa, da se delo pretežni del (več kot polovica) letnega delovnega časa pri umetni razsvetljavi - le pri umetni razsvetljavi in ne v kombinaciji naravne in umetne razsvetljave, kot delo dejansko opravlja tožnik. Priča A.A. je ugotovil povsem zadostno osvetlitev (celo preseganje minimalnih zahtev). Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi opozorila na dejstvo, da tožnik v letu 2014 ni opravljal dela v nočnem času (zgolj ob umetni svetlobi), ampak delo opravlja le v času z naravno svetlobo - v kombinaciji naravne in umetne svetlobe. Tožena stranka pojasnjuje, da so tipična delovna mesta v izjavi o varnosti z oceno tveganja v ministrstvu določena na podlagi opisov del in nalog sorodnih delovnih mest, določenih z aktom, ki ureja notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v ministrstvu. Tveganje je ocenjeno za vsako nevarnost in škodljivost na tipičnem delovnem mestu in predstavlja stopnjo tveganja. Namen ocenjevanja tveganja je v prvi vrsti obvladovanje tveganj oziroma dejavnosti sorazmerno z njihovo časovno izpostavljenostjo, resnostjo oziroma težo. Pri tem je pomembno, da se presodi, ali je nevarnost, ki je na delovnem mestu ali v delovnem okolju, precejšnja in ali so ukrepi zadostni, da je tveganje čim manjše. Stališče glede neprimernosti uporabe tipiziranih delovnih mest ni primerno. Pristop kot ga je uporabilo sodišče bi dejansko pomenil možnost neenakopravnega in neobjektivnega odločanja o temeljnih pravicah posameznika zgolj na osnovi arbitrarnega mnenja ocenjevalca (tožene stranke). Sodišče se je ozko omejilo le na pojem "delo pri umetni razveljavi" brez upoštevanje objektivnega dejanskega stanja in dogovorjenih kriterijev. Pri oceni senzorskih vidnih obremenitev različnih tipičnih delovnih mest policistov je upoštevan širok spekter dejavnikov, ki glede na zahteve posameznega delovnega mesta pomenijo posebno izpostavljenost obremenitvam. Tožena stranka izpodbija sodbo tudi v 3. točki izreka glede pravdnih stroškov, priznanih tožniku. Sodišče je naložilo plačilo stroškov in odvetniku priznalo stroške prevoza, pri čemer ima odvetnik sedež izven kraja bivališča tožnika oziroma izven območja sodišča, pred katerim teče pravdni postopek. Ne gre za potrebne stroške postopka skladno z določili 155. člena ZPP. Tožnik ima sicer pravico, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, vendar mora stroške prihoda odvetnika iz drugega kraja na sedež sodišča plačati sam, ne pa da se jih naloži toženi stranki. Kot potrebni stroški se skladno s sodno prakso priznavajo le stroški kilometrine izbranega odvetnika, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Stališče, da si tožena stranka ni sama izbrala odvetnika, ampak namesto nje sindikat, katerega član je, nikakor ne opravičuje priznanja potnih stroškov. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je v celoti pravilno uporabilo relevantno materialno pravo (KPP). Tožena stranka je v drugi pripravljalni vlogi namreč pojasnila, da so do dodatnega dne dopusta po 2. alineji f. točke 19.a člena KPP upravičeni samo tisti policisti, ki imajo oceno stopnje tveganja za senzorne obremenitve 4 ali več in tovrstno delo opravljajo več kot polovico delovnega časa. Ocena tveganja za senzorne obremenitve 4 imajo policisti specialisti specialne enote: policisti, ostrostrelci, vozniki specialnega vozila, potapljači, alpinisti, jamarji, reševalci ter poklicni piloti helikopterja. Obremenitev vida s preveč ali premalo svetlobe pri navedenih policistih nikakor ne traja pretežni del polnega letnega delovnega časa, kar naj bi pomenilo, da noben policist ni upravičen do navedenega dne dopusta, to vsekakor ni bil namen ob sprejemanju kolektivne pogodbe. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo ugotovitev Službe Vlade RS za zakonodajo, ki je v kriterijih le povzemalo veljavno zakonodajo in pojasnjevalo, kako deluje sistem MFERAC. Za razlago KPP ni pristojna Služba Vlade RS za zakonodajo, ampak po 13. členu KPP izključno petčlanska Komisija za razlago kolektivne pogodbe. Pri tem vsaka stranka imenuje po dva člana in s soglasjem predsednika komisije. Sicer pa gre tudi v tem delu za nedovoljene pritožbene novote. Tožnik je izrecno poudaril, da kriteriji niso predpisi in zato niso zavezujoči v smislu določanja delavčevih pravic in obveznosti, temveč je za predmetno zadevo relevanten izključno 19.a člen KPP. Tožena stranka ne prilaga nobenega dokaza za svoje trditve, niti ni zatrjevala česarkoli drugega. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je le delno zmotno odločilo o stroških postopka.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika in pričo A.A.. Ob navedenem sodišče ni opravilo ogleda na kraju samem in ni pribavilo podatkov o meritvah z dne 25. 5. 2017, saj podatkov, ki jih je navedel tožnik, tožena stranka ni substancirano prerekala, vsebino podatkov pa je potrdil tudi priča A.A..

7. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen kot višji policijski inšpektor na PU B., sektor C., kot to izhaja iz izvedenih dokazov. Tožena stranka je tožniku izdala sklep o odmeri dopusta za leto 2015 št. ... z dne 27. 3. 2013, s katerim je tožniku odmerila skupaj 33 dni dopusta, pri čemer mu je odmerila letni dopust po Kolektivni pogodbi za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj. - KPP), in sicer na podlagi 19.a člena, prvi odstavek f. točka (pretežni del polnega DČ), pri čemer je bil tožniku dopust odmerjen na 33 dni. Tožnik je vložil pritožbo in zahteval odmero 34 dni dopusta. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je s sklepom z dne 8. 7. 2015 pritožbo tožnika zavrnila in potrdila izpodbijani sklep.

8. Kolektivna pogodba za policiste - KPP v 19.a členu ureja letni dopust za posebne pogoje dela in določa, da letni dopust pripada policistom v skladu s predpisi, ki urejajo merila in kriterije ter število dni letnega dopusta za javne uslužbence v državni upravi, se pa v skladu s to KPP poveča za delo v posebnih pogojih dela, in sicer je v 2. alineji točke f. prvega odstavka tega člena določeno, da se letni dopust, ki pripada policistom skladno s predpisi policistom, ki pretežni del polnega delovnega časa opravljajo delo v drugih pogojih dela oziroma nevarnostih, povezanih z opravljanjem dela - za en dan policistom, ki opravljajo delo pri umetni svetlobi oziroma z večjimi vidnimi zahtevami oziroma v umetno zračenih prostorih. Ob navedenem se po tretjem odstavku istega člena upoštevajo podatki glede posebnih delovnih pogojev oziroma delovnem času v preteklem letu. Po določilih Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcem na delovnem mestu (Ur. l. RS, št. 89/99 in nadalj. - Pravilnik) v 29. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti, da so delovni prostori po dnevih praviloma osvetljeni z naravno svetlobo, pri čemer mora biti prozorna površina okna v odvisnosti od globine prostora najmanj 1,5 m² pri globini prostora nad 4 m, višina in širina okna pa morata znašati najmanj 1 m. Višina spornega roba okna oziroma parapet ne sme biti višji od 1,5 m. V 31. členu Pravilnika pa je določeno, da mora delodajalec zagotoviti, da so delovni prostori opremljeni z umetno razsvetljavo. Osvetljenost mora biti naravna in/ali umetna.

9. Tožena stranka je tožniku odmerila dopust glede na Kriterije o določitvi letnega dopusta za leto 2015, pri čemer je upoštevala stopnjo tveganja, upoštevaje pri tem posamezna tipična delovna mesta v oceni tveganja, pri čemer pa mora biti priznanje dodatnih dni dopusta ocena stopnja tveganja 4 ali več. Ob tem je pomembno, da je pri določitvi dopusta pomembno dejansko delovno mesto, ne pa tipično delovno mesto po Kriterijih. Tožnikovo delovno mesto je glede vidnih senzornih obremenitev ocenjeno s stopnjo 2, je pa sodišče ob tem upoštevalo izjave priče A.A., odgovornega za varstvo pri delu, ki je pojasnil, da so močne senzorične obremenitve predvsem na delovnim mestih, kjer gre za opravljanje nočnega dela, ali za delovna mesta glede na poseben delovni proces (temnice, laboratorij) oziroma za delovna mesta, kjer je močna UV svetloba (voznik helikopterja, policist na smučišču, na čolnu). Priča je sicer izpovedala, da tožnikovo delovno mesto glede na oceno tveganja ne spada med delovna mesta s povečano senzorno vidno obremenitvijo, vendar je pojasnil, da je opravil meritve tožnikove pisarne, ki so pokazale, da mora tožnik dejansko ves čas delati pod umetno svetlobo. Gre sicer za dnevno svetlobo in umetno svetlobo, vendar je bilo ugotovljeno, da mora tožnik ves čas imeti prižgane umetne luči ne glede na letni čas. Med strankama sicer ni bilo sporno, da so tožnikove luči po kvadraturi ustrezne, vendar tožnik pretežni del delovnega časa potrebuje kombinacijo naravne in umetne svetlobe, tako da mu pripada dodaten dan dopusta. Ob tem ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da bi moralo iti samo za osvetljene z umetno svetlobo. Točka f. 19.a člena KPP ne določa, da policistom, ki pretežni del polnega delovnega časa opravljajo delo, pripada en dan dopusta za delo "samo" oziroma "zgolj" pri umetni razsvetljavi, kot si to zmotno razlaga tožena stranka. Tožena stranka je tista, ki je brez upoštevanja objektivnega dejanskega stanja odločila, da tožniku skladno s KPP ne pripada dodaten dan dopusta z navedbami, da so senzorne vidne obremenitve ustrezne, tega pa vse do 25. 5. 2017 (1 leto in 9 mesecev po vloženi tožbi) niti ni poskušala dokazati z dodatnimi meritvami. Tako tudi ni upoštevala določila Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti glede zahtevanih standardov osvetlitve za posamezne vrste delovnih prostorov (pisarne, skladišče, hodniki), temveč se je sklicevala na minimalne pogoje za osvetlitev površin delovnih prostorov z naravno svetlobo (1/8 talne površine prostora), minimalno velikost oken (1 m² pri globini do 4m in 1,5 m²), določene v istem členu Pravilnika. Standard SIST prEN 12464:2011, ki velja za Republiko Slovenijo in celotno EU pa določa, da morajo biti pisarne osvetljene s 500 luxov dnevne ali umetne svetlobe. Dnevne svetlobe na tožnikovi delovni mizi je bilo ob merjenju 25. 5. 2017 ob 12.00 uri, ko je bil zmerno oblačen dan, med 130 in 190 luxi (kar pomeni, da ni bila zagotovljena niti polovica zahtevane osvetljenosti), saj je dnevna svetloba v tožnikovi pisarni na omare namesto na tožnikovo delovno mesto. Ocena tveganja določa le kriterije za tipično delovno mesto, nedvomno pa je policist upravičen do dodatnega dneva dopusta glede na dejansko delovno mesto, kar je sodišče pravilno ugotavljalo. Pritožbeni ugovor o izključni umetni svetlobi in ne kombinirani svetlobi ni logičen, saj Pravilnik določa osvetlitev 500 lux naravne in umetne svetlobe.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožba glede odločitve o stroških postopka, pri čemer tožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka glede prihoda odvetnika iz drugega kraja in pravilno opozarja, da stroški sindikalnega odvetnika iz oddaljenega kraja, ki ni v okrožju navedenega sodišča ne predstavlja potrebnih stroškov postopka, na podlagi določil 155. člena ZPP. Tožnik ima nedvomno pravico da si vzame odvetnika po svoji lastni presoji oziroma odvetnika katerega stroške krije sindikat, ne more pa to biti potreben strošek postopka nasprotne stranke, tudi če gre za sindikalnega pooblaščenca glede za enotno prakso delovnih sodišč. Tako je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke glede stroškov prevoza iz oddaljenega kraja ugodilo in sicer tožniku ni priznalo kot potrebne stroške postopka znesek 229,40 EUR (2 x 310 x 0,37 km). Tako potrebni stroški znašajo 917,59 EUR, kar je tožena stranka dolžna tožniku povrniti v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva dalje do plačila, da ne bo izvršbe.