Jedro

Tožena stranka za prevedbo plač javnih uslužbencev ni bila dolžna sprejeti posebnega akta o prevedbi, ampak je prevedbo lahko opravila na podlagi prevedbe novinarskih delovnih mest, ki je vsebovana v Aneksu h Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da je aneks k sklepu št. ... z dne ..., ki ga je prejela 26. 8. 2008, v 1. in 10. členu nezakonit. Poleg tega je zavrnilo tudi del njenega tožbenega zahtevka, da ji je tožena stranka dolžna izstaviti v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto urednik oddaj oziroma podrejeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komentator za obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 11. 2009 z 41. plačnim razredom ter ji izplačati razliko med izplačano plačo in zahtevanim 41. plačnim razredom z dodatki po veljavni kolektivni pogodbi. V II. točki izreka je tožnici naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v znesku 1.078,39 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi poudarja, da tožena stranka prevedbe osnovne plače ni izvedla skladno z določbami ZSPJS. Zaradi nezakonite prevedbe osnovne plače delovnega mesta tožnice pa je tožena stranka napačno izvedla tudi prevedbo osnovne plače tožnice. Način uvrščanja delovnih mest pri toženi stranki posebej ureja peti odstavek 13. člena ZSPJS, ki določa, da se delovna mesta javnih uslužbencev pri toženi stranki uvrščajo v plačne razrede s posebno kolektivno pogodbo, ki jo skleneta v imenu tožene stranke generalni direktor, v imenu delavcev pa reprezentativni sindikati v javnem zavodu. Drugi odstavek 46. člena ZSPJS določa, da se lahko, ne glede na določbe drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka 13. člena tega zakona, s kolektivnimi pogodbami poklicev uvrščajo v plačne razrede delovna mesta in nazivi za področje visokega šolstva, znanosti in tistih poklicev, za katere je bila ob sprejemu tega zakona že sklenjena poklicna kolektivna pogodba. KPPN je veljavna poklicna kolektivna pogodba, ki v 3. členu ureja tudi uvrščanje v plačne razrede, in sicer se delovna mesta novinarjev tožene stranke v plačni podskupini G2 uvrstijo v plačne razrede v skladu z določbami ZSPJS ter Kolektivno pogodbo za javni sektor v razponu od 31. do 53. plačnega razreda brez napredovanj. Osnovne plače za tipična novinarska delovna mesta pri toženi stranki so določene s plačnim razredom po plačni lestvici, določeni pa so tudi najnižji plačilni razredi za posamezno delovno mesto in plačni razredi, ki jih je možno doseči z napredovanjem. Ker Aneks h KPPN ne določa prevedbe novinarskih delovnih mest pri toženi stranki, bi morala tožena stranka sprejeti akt o prevedbi, česar pa ni storila (49. c člen ZSPJS). Akt o prevedbi tudi ni bil predložen v mnenje reprezentativnemu sindikatu (8. člen ZDR). Tožnici iz same tabele primerljivosti, na podlagi katere so bila prevedena delovna mesta, niso znani ne kriteriji niti ne pogoji, na podlagi katerih je bilo njeno delovno mesto prevedeno najprej v delovno mesto novinar urednik, kasneje pa v delovno mesto urednik scenarist. Takšno ravnanje tožene stranke je v nasprotju s sodno prakso, ki jo je sprejelo Upravno sodišče RS v zadevi U 1534/2008 z dne 29. 6. 2010. S prevedbo tožničinega delovnega mesta je tožena stranka spremenila zahtevnost njenega delovnega mesta, kar je v nasprotju z ZSPJS in aneksom h KPPN. V konkretnem primeru je tožena stranka dejansko oblikovala novo delovno mesto z drugačnim opisom nalog, zato bi morala sprejeti akt o sistemizaciji delovnih mest. Upoštevati bi morala tudi 47. člen ZDR, ki jasno določa, da se v primeru, če se spremeni pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 29. člena tega zakona, sklene novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka akta o sistemizaciji sploh ni sprejela oziroma je za določitev novega delovnega mesta uporabila nesprejeti katalog delovnih mest, kar pomeni, da akt o sistemizaciji, ki bi moral biti sprejet pred izdajo aneksa, sploh ni bil objavljen. Takšno ravnanje je tudi v nasprotju s sodno prakso (VIII Ips 95/2006). Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranke ocenjuje, da so tožničine navedbe v pritožbi neutemeljene in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica na podlagi sklepov o razporeditvi z dne 26. 10. 1998 in z dne 24. 6. 2002 zasedala delovno mesto komentator II, ki ga je tožena stranka prevedla sprva v delovno mesto novinar urednik. Ponujen aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne ... tožnica ni podpisala in je vložila pritožbo. Komisija za pritožbe pri toženi stranki je z odločbo z dne ... tožničini pritožbi delno ugodila ter aneks k pogodbi v 1. točki spremenila tako, da se nanaša na delovno mesto urednik scenarist ter ji v podpis ponudila nov aneks, ki ga je tožnica prejela 17. 11. 2008. Tožničino delovno mesto urednik scenarist je uvrščeno v VII/2 tarifni razred in 37. plačilni razred oziroma z napredovanji v 42. plačni razred. Takšno plačo je tožena stranka je obračunala in tožnici izplačala od 1. 8. 2008 dalje.

Glede na predmet spora (tožbeni zahtevek) pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je predlagala zgolj ugotovitev nezakonitosti 1. in 10. člena aneksa, ki ga je prejela 26. 8. 2008 (priloga A1), ni utemeljen že zato, ker v tem delu po odločitvi Komisije za pritožbe tožene stranke z dne 11. 11. 2008 ne velja več. V zvezi z zahtevkom za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto urednik oddaj oziroma komentator in izplačilo razlik v plači pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da delo, ki ga je tožnica opravljala v spornem obdobju, bolj ustreza opisu delovnega mesta urednik scenarist, kot pa delu urednika oddaj (ali komentatorju), v zvezi s katerima tožnica meni, da bi ji morala tožena stranka ponuditi aneks k pogodbi o zaposlitvi.

VDSS je že v sodbi opr. št. Pdp 836/2011 z dne 15. 3. 2012, ki je obravnavala identično problematiko, zavzelo stališče, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka skladno z 49. c členom ZSPJS sprejeti akt o prevedbi. Pogodbeni stranki KPPN sta sklenili aneks, katerega priloga je tudi prevedba vseh delovnih mest novinarjev, pri čemer je 11. člen citiranega aneksa določal tudi neposredno uporabo za novinarke in novinarje pri toženi stranki. Glede na to sprejetje posebnega akta o prevedbi ni bilo potrebno, saj je tožena stranka že na podlagi prevedbe novinarskih delovnih mest iz aneksa h KPPN lahko pravilno izvedla prevedbo in tožnico uvrstila v ustrezni plačilni razred skladno z določbami ZSPJS. Pri tem se je upoštevala tožničina osnovna plača pred prevedbo (skladno z 49. a in 49. b členom ZSPJS), ki se je prevedla v osnovno plačo po ZSPJS z uvrstitvijo v najbližji plačni razred v prilogi Aneksa h KPPN. Glede na to, da je šlo za prevedbo na podlagi določb ZSPJS, tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Glede na zgoraj navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 95/2006, v katerem je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da se lahko splošni akt, ki vsebuje abstraktne pravne norme, kot podlaga za odločitev o pravici delavca iz delovnega razmerja uporablja le, če je objavljen in šele potem, ko je ustrezno objavljen. Ker tožena stranka akta o sistemizaciji ni bila dolžna sprejeti, zgoraj omenjeno stališče VSRS za odločitev v predmetni zadevi ni bistvenega pomena.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.