Jedro

Dne 23.10.1990 je bil nad tožečo stranko (tedaj O. g. p., p.o.) uveden stečaj s sklepom o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom.

Za navedeni stečajni postopek je treba uporabiti določbe tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL/89 - Ur.l. SFRJ št. 84/89). Stečajno maso dolžnika, ki je pravna oseba, tvori premoženje, ki ga ima ta ob začetku stečajnega postopka oziroma ga pridobi do zaključka stečaja. Začetek stečajnega postopka ne vpliva na pravice, da se izločijo stvari, ki ne pripadajo dolžniku - izločitvene pravice (čl. 117, enako sedaj veljavni ZPPSL, čl. 104 in 131). Zakon o denacionalizaciji (ZDen) je stopil v veljavo

7.12.1991. Če nepremičnina v stečajnem postopku postane del stečajne mase, ni mogoča več njena vrnitev v last denacionalizacijskemu upravičencu. Podana je namreč ovira iz 1. odst. 18. čl. ZDen, ki določa, da se nepremičnine vrnejo, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zakonom. Ovira zato ni podana glede tistega dela premoženja (glede dela parcele 180/6 k.o. K.), ki je bil iz stečajne mase izvzet in s tem prenehal biti premoženje stečajnega dolžnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški obeh strank so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Tožnik je zahteval, da sodišče ugotovi in je dolžna tožena stranka priznati, da je tožnik G. o. p., p.o. (sedaj, kot je to tožeča stranka tekom postopka opredelila, OGP d.o.o.), izključni lastnik parc. št. 180/6 - stavbišče v izmeri 13 a 29 m2, parc. št. 197 - gozd v izmeri 4 a 36 m2 in parc. št. 202/3 - gozd v izmeri 30 a 63 m2, ki so kot edine vpisane v vl.št. k.o. K. ter toženi stranki naloži, da izstavi tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo pri solastninskem deležu prvega toženca do 2/3 in drugega toženca do 1/3 prej navedenih parcel vknjižila lastninska pravica na tožečo stranko, ker jo bo sicer nadomestila pravnomočna sodba, v 15 dneh pod izvršbo. V posledici neuspeha v pravdi je sodišče tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 564.000,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. V pritožbi, ki jo je v njenem imenu vložil pooblaščenec, odvetnik, uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo tako spremeni, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Sodišče je bistveno kršilo postopek. Sodba ima take pomanjkljivosti, da je ni mogoče v celoti preizkusiti in so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju oz.

sodba niti nima razlogov o odločilnih dejstvih ter je podana postopkovna kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je sicer izvedlo dokaj obširen dokazni postopek in izvedlo večino predlaganih dokazov, toda zadevo je poenostavilo, ni analiziralo posameznih dokazov, ni jih povezalo v celoto in sodba praktično niti nima obrazložitve. Sodišče se v razlogih ukvarja predvsem z navajanjem, katere dokaze je izvedlo.

Opusti pa dolžnost, da jih oceni. Nedvomno gre za zapleteno dejansko in pravno stanje v zadevi in so od odločitve odvisni tudi drugi postopki ter razmerja med pravdnimi strankami. Že upravni organ je v postopku denacionalizacije zagrešil številne nepravilnosti in tožeči stranki doslej niti možnost udeležbe v postopku ni bila dana.

Zadevo je sodišče najlažje zaključilo, ko se je zgolj formalno ukvarjalo s problemi zemljiškoknjižnega prava, načeli javnosti in popolnosti zemljiške knjige. Ni natančno proučilo trditvene podlage tožbe. Ukvarjati bi se moralo z vsebino stečajnega spisa opr. št. St in denacionalizacijskega spisa UE N. G. št. Tako bi se prepričalo, da je bila tožeča stranka oziroma pred njo pravni prednik dejanski lastnik in posestnik spornih nepremičnin. Pridobil jih je od prejšnjega zemljiškoknjižnega lastnika in imel v lasti in posesti od leta 1960 oziroma 1962 (odločbi OLO K.). S tem v zvezi bi se sodišče moralo ukvarjati tudi z vprašanjem dobrovernosti tožene stranke, ki je na podlagi sporne denacionalizacijske odločbe in kasneje sklepa o dedovanju postala zemljiškoknjižni lastnik, čeprav sta bila toženca dobro seznanjena s stečajnim postopkom, prodajo pravne osebe, to je bivše OGP K. p.o., na javni dražbi in izločitvijo dela premoženja iz stečaja ter vrnitvijo dela premoženja Občini N. G. Tožeča stranka ne more enostavno izgubiti vsega svojega premoženja, ki ga je pridobila že leta 1960, plačala in za tem na nezazidanem stavbnem zemljišču z lastnimi sredstvi zgradila novo poslovno zgradbo, kar izhaja iz vseh izvedenih dokazov, pa se sodišče do tega ni opredelilo. Nenazadnje je lastnik tožeče stranke družba G. d.o.o. kupil tožečo stranko na javni dražbi kot pravno osebo z vsem njenim premoženjem. Isto sodišče pa sedaj ugotavlja, da tožeča stranka ni bila lastnik spornih nepremičnin, čeprav je v okviru stečajnega postopka vodilo prodajo na javni dražbi. Vse to premoženje je bilo cenjeno, kot izhaja tudi iz cenitve izvedenca M. Š. in tudi plačano. Bistven problem je tudi v tem, da nihče ni hotel opraviti ogleda nepremičnine (ne v tem postopku in ne v predhodnih) in se zato ni natančno vedelo, kaj se prodaja na javni dražbi. Del premoženja je bil izročen občini. Katero je to premoženje, se ne ve, če bi stranka to vedela, ne bi bila potrebna sedanja pravda. Sodišče je sicer v dokaznem postopku določilo izvedenca geodetske stroke, toda mnenje je bilo skromno in pomanjkljivo ter je na podlagi pripomb tožeče stranke izvedenec izdelal dopolnitev, če se izdelek izvedenca lahko tako imenuje, vendar ni bil opravljen ogled in to ni zadostovalo za pridobitev celotne slike v tej zadevi. Sodišče se v obrazložitvi sodbe niti z enim stavkom ni dotaknilo pripomb tožeče stranke na mnenje izvedenca z dne 27.12.2002 in tudi ni ustrezno obrazložilo zakaj je ogled nepomemben in dopolnitev mnenja nepotrebna. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti tudi s pritegnitvijo izvedenca geodetske stroke, da na navedenih nepremičninah stoji poslovna zgradba tožeče stranke, ki jo je zgradila z lastnimi sredstvi po letu 1962 po nakupu. Ob ogledu bi se ugotovilo, da se izročitev po sklepu St (izročena je parcela 180/6 v izmeri 30 x 8 m - prej parcelna št. 180/1) nanaša na določen osrednji del poslovne stavbe, ki ni zaključena celotao in tega v naravi ni mogoče izvršiti. Do takega stanja je prišlo, ker v stečajnem postopku odgovorne osebe niso bile seznanjene z dejanskim zemljiškokatastrskim stanjem in se s tem niso ukvarjali. Sodišče sicer ugotavlja, da je vprašljiv sklep St z dne 2.6.1993, na podlagi katerega je bila Občini N. G. izročena parcela št. 180/6, ki meri po podatkih zemljiške knjige oziroma katastra 13 a in 29 m2, le v izmeri 30 x 8 m2 oziroma bivša parcela št. 180/1, ki kot samostojna zemljiškokatastrska enota niti ni obstajala. Nerazumljiva pa so nadaljnja izvajanja sodišča, da bi v takem primeru tožeča stranka morala postaviti sklepčen zahtevek, saj zahtevek na ugotovitev, da je lastnica celotne parcele 180/6, ni utemeljen. Zahtevek je sklepčen.

Tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da je lastnica celotne nepremičnine, saj stečajnega sklepa ne priznava, ker je neizvršljiv in nedoločen. Upravni organ ne bi smel na podlagi tega sklepa vrniti v naravi upravičencem celotne parcele št. 180/6. Sicer pa bi sodišče lahko brez težav delno ugodilo tožbenemu zahtevku, kolikor ne posega v stečajni sklep, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zato bi moralo izvesti predlagane dokaze, opraviti ogled, pritegniti izvedenca in razčistiti te dileme, tožeča stranka pa bi tako še zmeraj imela možnost modificirati tožbeni zahtevek ali iz previdnosti uveljavljati podrejeni tožbeni zahtevek. Določene pravice je tožeča stranka oz. njen pravni prednik pridobila. Kakšna je njihova narava, se sodišče ne izjasni. Kupila je te nepremičnine in za tem zgradila celoten kompleks v površini 592,36 m2, ki je predstavljal funkcionalno zaključeno celoto, ob nacionalizaciji je šlo le za ruševino. Stanje takratnega objekta je razvidno iz skice in fotografij, ki so bile pridobljene pri ZVNKD G. Vse to je tožeča stranka v pravdi trdila, ponujala dokaze, pa se sodišče o tem ni izreklo. Vprašanje, kdo je vknjižen, ni bistvenega pomena. Tudi stečajno sodišče ni imelo pomislekov, da je stečajni dolžnik lastnik določenih nepremičnin, čeprav to iz podatkov zemljiške knjige ni izhajalo ter je kupec tožeče stranke te nepremičnine pošteno plačal, ocenjene so bile s strani cenilca M. Š., kar je povedal tudi v tej pravdni zadevi, ko je bil zaslišan. Tako se izkaže, da tega premoženja upravni organ v denacionalizacijskem postopku ni mogel vrniti. V vmesnem obdobju je namreč to premoženje postalo last pravnega prednika tožeče stranke oz. tožeče stranke, ki je bila tudi prodana kot pravna oseba z vsem premoženjem na javni dražbi v stečajnem postopku. Že v postopku denacionalizacije je upravni organ najprej z delnim poročilom ugotavljal, da je pravni prednik tožeče stranke na parceli št. 180/6 zgradil delavnico in pomožne prostore in gre za zazidano stavbno zemljišče, ki ga ni mogoče vrniti v last in posest. Naknadno je bilo to stališče iz neznanih razlogov obrnjeno na glavo in izdana odločba v prid tožene stranke, čeprav se tam dejanskega stanja niti ni ugotavljalo. Tožeča stranka je opozarjala, da je v stečajnem postopku kupila nepremičnine in sicer s parcelno št. 180/6 v izmeri 1329 m2, parcelo št. 202/3 v izmeri 1709 mý (na tej parceli stoji kovačnica, elektrodelavnica, garderoba in sanitarije in je bilo to toženi stranki vrnjeno v denacionalizacijskem postopku kot gozdno zemljišče) in parcelo št. 187/1 - dvorišče v izmeri 915 m2. Celotna površina teh nepremičnin znaša 3953 mý in gre za celotno poslovno stavbo, ki je bila prodana na javni dražbi s prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe, zgrajena na navedenih nepremičninah, ki predstavljajo gradbeno in funkcionalno celoto. Če bi sodišče opravilo ogled in pritegnilo izvedenca, tudi geodetske stroke, bi lahko ta zatrjevana dejstva ugotovilo, pa jih ni in zato tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. S tem v zvezi zgolj neizvršitev odločbe OLO z dne 10.10.1962 po prepričanju pritožnika ni razlog za zavrnitev zahtevka. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo je vložila sama, ponavlja tiste trditve, ki jih je navedla že v pritožbi, ki jo je v njenem imenu vložil odvetnik.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo. Tožeča stranka lastninske pravice ni izkazala in se sodišče ne more spuščati v pravilnost izdanih odločb v stečajnem in denacionalizacijskem postopku. Zato se tudi ne more ukvarjati z vprašanjem dobrovernosti tožene stranke, ki je na podlagi denacionalizacijske odločbe in kasneje izdanega sklepa o dedovanju dosegla vknjižbo kot izključni lastnik spornih nepremičnin. Denacionalizacijska odločba ne more biti sporna, kot trdi tožeča stranka, saj je o njej že odločalo Vrhovno sodišče. Predlog za obnovo postopka je bil zavrnjen. Nesmiselne so trditve, da je tožeča stranka pošteno plačala nepremičnino, saj je cenilec v denacionalizacijskem postopku izračunal, da je bila lastniku izplačana odškodnina nižja od 9 % vrednosti nepremičnin. Na parceli št. 180/6 je pred denacionalizacijo stala zgradba, obzidje brez strehe v velikosti 8 x 30 m2. Na to zidovje je potem tožeča stranka šele postavila betonsko ploščo za streho. To vse je izvedenec upošteval. Dejstvo je, da je sodišče s sklepom St v stečajnem postopku dne 11.2.1992 izločilo parcelo št. 180/6 v površini 1329 m2 iz prodaje, kar je razvidno tudi iz prodajne pogodbe med stečajnim upraviteljem tožeče stranke in kupcem G. d.o.o. z dne 17.7.1992. Še pred začetkom stečajnega postopka je tožena stranka tožečo stranko opozorila, da je parcela št. 180/6 predmet denacionalizacije. Zmedo je povzročila tožeča stranka s trditvijo, da je na parceli št. 180/6 bila zgrajena nova poslovna zgradba, kar ne drži. Ne drži tudi, da v predhodnih postopkih nihče ni želel opraviti ogleda nepremičnin, saj je bil opravljen v denacionalizacijskem postopku, parcelo pa si je ogledal tudi stečajni upravitelj. Izvedenec geodetske stroke je v predmetnem sodnem postopku izdelal skico izmere. Nova poslovna zgradba je zgrajena na drugih parcelah in ne na parceli 180/6. Parcela št. 180/6 v izmeri 1329 m2, na kateri stoji zgradba v površini 8 x 30 m, je bila nacionalizacirana v celoti kot ta parcela.

Vsa dejstva so ugotovljena in odločitev pravilna. Vknjižba pravice v zemljiški knjigi je konstitutivnega pomena in so v zvezi s tem pritožbene navedbe zmotne. V dopolnitvi odgovora na pritožbo tožena stranka meni, da pritožba, ki jo je vložila tožeča stranka po direktorici, nima istih pritožbenih navedb in niti ne pove, zakaj se vlaga še ena pritožba ter gre morebiti za preklic pritožbe, ki jo je v imenu tožeče stranke vložil odvetnik. Sicer je pritožba, ki je vložena 2.9.2003, prepozna, vložena šele 2.9.2003. Toženi stranki se povzročajo težave z zavlačevanjem izvršitve denacionalizacijske odločbe. Ta že 10 let ni izvršena, nepremičnina ji ni izročena v posest in jo brezplačno uporablja tožeča stranka. Direktorica tožeče stranke M. Z. je tudi ves čas sodelovala s stečajnim upraviteljem in bila seznanjena z zahtevkom za denacionalizacijo. Morala bi vedeti, da se cenitveno poročilo ne ujema s stanjem v naravi, da upravni prostori niso na parceli 180/6, ampak na parceli 187/1 in 187/2. Potem, ko je bil v stečajnem postopku izdan sklep z dne 11.2.1992, je bila parcela št. 180/6 izločena iz stečajne mase, zaradi denacionalizacije, in je tudi stečajna sodnica dne 22.1.1992 izdala sklep, s katerim je znižala cenitveno vrednost za 1.863.017,00 SIT ter je bila zato določena nova prodajna vrednost cenitve na G. 21 v višini 1.730.000,00 SIT. Za to ceno je bila tudi objavljena javna dražba. Zato je pritožba tožeče stranke tudi polna neresnic. Tudi sicer je tožena stranka poizvedovala in na omenjenih parcelah ni bilo od leta 1962 do 1992 izdano nobeno gradbeno dovoljenje. V arhivu se nahaja celo odločba z dne 17.2.1964, iz katere izhaja, da se tožeči stranki oz. pravnemu predniku ne dovoljuje uporaba teh zemljišč za gradnjo cementne delavnice in skladišča cementih izdelkov.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi (ta je pravočasna, dne 1.9.2003 je predložen le dodatni izvod pritožbe - list. št. 183) uveljavlja bistveno postopkovno kršitev, ker sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice ni ugotovilo odločilnih dejstev, ter je podano nasprotje med razlogi samimi oziroma med izrekom in razlogi, ter sodbe zato niti ni mogoče v celoti preizkusiti. Pritožbeno sodišče temu stališču ne pritrjuje. V sodbi so razlogi jasni, razumljivi, sodbo je mogoče preizkusiti, drugo pa je vprašanje, ali je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in ali je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe povzelo navedbe pravdnih strank in ocenilo določene listine v spisu. Glede parcele št. 180/6 k.o. K. je zaključilo, da zahtevek tožeče stranke ne more biti v celoti utemeljen že zato, ker je sodišče v stečajnem postopku s sklepom St Občini N. G. izročilo parcelo št. 180/6, vl. št. 34 k.o. K. v izmeri 30 x 8 m, to je bivšo parcelo št. 180/1 k.o. K., po navedenem sklepu bi torej lahko ostal v lasti tožeče stranke le del parcele št. 180/6. Temu stališču se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Dne 23.10.1990 je bil nad tožečo stranko (tedaj O. g. p., p.o.) uveden stečaj s sklepom o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom. Za navedeni stečajni postopek je treba uporabiti določbe tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL/89 - Ur.l. SFRJ št. 84/89). Stečajno maso dolžnika, ki je pravna oseba, tvori premoženje, ki ga ima ta ob začetku stečajnega postopka oziroma ga pridobi do zaključka stečaja. Začetek stečajnega postopka ne vpliva na pravice, da se izločijo stvari, ki ne pripadajo dolžniku - izločitvene pravice (čl. 117, enako sedaj veljavni ZPPSL, čl. 104 in 131). Zakon o denacionalizaciji (ZDen) je stopil v veljavo

7.12.1991. Če nepremičnina v stečajnem postopku postane del stečajne mase, ni mogoča več njena vrnitev v last denacionalizacijskemu upravičencu. Podana je namreč ovira iz 1. odst. 18. čl. ZDen, ki določa, da se nepremičnine vrnejo, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zakonom. Ovira zato ni podana glede tistega dela premoženja (glede dela parcele 180/6 k.o. K.), ki je bil iz stečajne mase izvzet in s tem prenehal biti premoženje stečajnega dolžnika (sklep St z dne 11.2.1992). Iz tega sklepa tudi po oceni pritožbenega sodišča izhaja zanesljivo vsaj to, da je bil del nepremičnine že pred prodajo izvzet iz stečajne mase. Ker gre pri denacionalizacijskem postopku za popravo krivic, ki so bile prizadejane s strani države lastnikom zasebnega premoženja in ta zakon (ZDen) na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc), pridobijo upravičenci s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji lastninsko pravico in se zato, kolikor ni ovire zaradi stečajnega postopka, kot prej obrazloženo, tožeča stranka ne more sklicevati na druge že pridobljene pravice (nakup in gradnja na stavbnem zemljišču, dobra vera).

Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja, da je v konkretni zadevi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je glede na gornje ugotovitve tožbeni zahtevek nesklepčen, nepravilen. V konkretni zadevi je situacija specifična. Na to je tožeča stranka opozarjala tekom postopka in opozarja tudi v pritožbi. Gre namreč za vprašanje, kaj je bilo dejansko izločeno iz stečajne mase in izročeno občini, in kaj je bilo v stečajni masi dolžnika ob začetku stečaja in ob prodaji. Za ugotovitev teh dejstev je tožeča stranka predlagala več dokazov.

Določene dokaze je sodišče prve stopnje izvedlo. Zaslišalo je kot pričo M. Š., ki je bil kot izvedenec določen v upravnem in stečajnem postopku, nepremičnine ocenil in tudi pojasnil, katere nepremičnine je v posamičnih postopkih cenil, pa se do tega sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zaslišalo je tudi stečajnega upravitelja kot pričo, in več drugih prič, pa teh dokazov ni ocenilo. Imenovalo je tudi izvedenca geodetske stroke, na predlog tožeče stranke je le-ta mnenje tudi dopolnil, pa se do teh ugotovitev sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tudi ni opravilo ogleda z razlogovanjem, da je sporno lastništvo nepremičnin, česar tožeča stranka ni dokazovala z lego določenih stavb, pač pa z drugimi argumenti. Ta argumentacija ne vzdrži. Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da je navedene nepremičnine pridobila po pogodbi v letu 1960 in 1962, na njih zgradila poslovni kompleks in v ta namen predlagala tudi ogled, kjer bi se ugotovilo na katerih nepremičninah je zgradila poslovni kompleks, kot tudi (ob sodelovanju izvedenca gradbene stroke in geodeta), kaj je bilo ocenjeno v stečajnem postopku, kateri del je bil morebiti izločen. Šele izvedba predlaganih dokazov bi omogočila zaključek ali je tožbeni zahtevek vsaj v delu utemeljen in ali je torej v okviru postavljenega zahtevka le temu delno mogoče ugoditi, po izvedenih dokazih pa bi tudi tožeča stranka imela možnost postaviti ustrezen zahtevek, ki pa ga bi seveda morala sama oblikovati.

Nepremičnine so bile v naravi vrnjene v upravnem postopku z delno odločbo z dne 13.7.1993. Po trditvah tožeče stranke sta bili tudi parceli št. 197 in 202/3 del stečajne mase, tam tudi stoje poslovni objekti, ki so bili tudi ocenjeni po izvedencu. Do vseh teh trditev, glede katerih je sodišče prve stopnje tudi izvajalo dokaze, se ni opredelilo, pa so lahko relevantne. Zahtevek je namreč sodišče prve stopnje zavrnilo tudi z dodatnim argumentom, da tožeča stranka ni izkazala, da bi po tem, ko so bile leta 1960 in 1962 z odločbama O. l. o. te nepremičnine izročene v posest njenemu pravnemu predniku, da uredi delavnice, plačala določeno kupnino, kot tudi ni dosegla zemljiškoknjižnega vpisa. Ta argumentacija je pravno zmotna, kot opozarja tudi pritožba. Sredstva gospodarskih organizacij so bila v tedanjem času družbena sredstva, in tožeča stranka trdi, da je na navedenih vseh treh nepremičninah zgradila poslovni kompleks, s svojimi sredstvi. S tem bi, saj je bilo uzakonjeno načelo, da zemljišče deli usodo na njem zgrajene stavbe (tako n.pr. tedaj veljavni Zakon o prometu z nepremičninami - Ur.l. SRS št. 19/76 s spremembami, 15. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih - Uradni list SRS št. 18/84 s spremembami in dopolnitvami), pridobila pravico uporabe in za pridobitev take pravice ni bil odločilen vpis v zemljiško knjigo. Ta je bil le deklaratorne narave.

Ker sodišče prve stopnje ni izčrpalo trditvene podlage, in tudi sicer izvedenih dokazov ni ocenjevalo, saj je zmotno materialnopravno presodilo, da zahtevek ni utemeljen, po eni strani zato, ker ni sklepčen, po drugi pa zato, ker tožeča stranka ni izposlovala vpisa v zemljiško knjigo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Dokazni postopek bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti v nakazani smeri (tožeča stranka pa, če bi se izkazalo, da je zahtevek delno utemeljen, ustrezno oblikovati zahtevek) ter presoditi navedbe tožeče stranke, tako glede obsega stečajne mase, v zvezi s tem zavzeti tudi stališče glede razmerja med stečajnim in denacionalizacijskim postopkom, ter se opredeliti do že izpostavljenih relevantnih trditev tožeče stranke v tem postopku. Ugotoviti bo moralo odločilna dejstva, da bo v zadevi lahko pravno pravilno odločilo, izvedene dokaze pa oceniti tako kot mu to nalaga določba 8. čl. ZPP, vsakega posebej in v medsebojni povezavi, šele tako bo lahko sprejelo pravilno odločitev.

Ker je sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovno odločbo in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo in so le-ti del nadaljnjih stroškov (165. čl. ZPP).