Jedro

Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v odpovedi sicer navedla tako ekonomski kot organizacijski razlog, vendar pa se je v sodnem postopku dejansko preverjal organizacijski razlog (sprememba sistemizacije in ukinitev tožnikovega delovnega mesta). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prišlo pri toženki zaradi organizacijskih razlogov do ukinitve delovnega mesta tožnika in vzpostavitve novega delovnega mesta "oblikovalec multimedije", pri čemer so bile naloge tožnikovega delovnega mesta prenesene med preostale zaposlene toženke oziroma na zunanje izvajalce, deloma pa na novo delovno mesto "oblikovalec multimedije". Glede na to, da za zakonitost izpodbijane odpovedi zadostuje že, da je podan organizacijski razlog, zapis sodišča prve stopnje o ekonomskem razlogu ni odločilen in ne more vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 4. 2022, ki jo je toženka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi; (2) da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z iztekom 32-dnevnega odpovednega roka, temveč še traja po pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 11. 2021; (3) da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje pri ZZZS prijaviti v obvezna socialna zavarovanja in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, in sicer obračunati in plačati (a) mesečne plače v višini vsakokrat veljavne zakonsko določene minimalne plače, (b) dodatek za delovno dobo v višini 4,62 % oziroma višje ob izpolnitvi pogojev za višji odstotek, upoštevajoč osnovo za ure rednega dela in opravičene odsotnosti z dela (prazniki, letni dopust), (c) dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času v višini 0,2000 točk, upoštevajoč osnovo za ure rednega dela in opravičene odsotnosti z dela (prazniki, letni dopust), (d) ostale pravice iz delovnega razmerja oziroma plačilo premije za Kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje v korist tožeče stranke v višini 32,18 EUR na mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov od 11. delovnega dne v mesecu do plačila in (e) regrese za letni dopust za leto 2022 in naslednje najmanj v višini vsakokrat veljavne, zakonsko določene minimalne plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. vsakega koledarskega leta do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje navaja ekonomski razlog kot vzrok za spremembo organizacije pri toženki, čeprav toženka tega ni trdila. Sprememba sistemizacije je bila namenjena dvigu plač zaposlenih, ker so se preimenovala delovna mesta, čeprav se opravlja enako delo. Toženka je projekt A. predstavila kot bodoče dejstvo, na podlagi katerega je utemeljila potrebo po ukinitvi tožnikovega delovnega mesta, čeprav bodoče dejstvo ne more biti podlaga za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnikovo delovno mesto tehnični sodelavec je bilo sistemizirano leta 2020, z združitvijo delovnih mest odrski mojster in oskrbnik/hišnik, ko je toženka že izvajala projekt A. (od leta 2019), zato je že takrat vedela, da potrebuje osebo, ki zna programirati, in je utemeljitev glede potrebe po spremembi leta 2021 neutemeljena. Sistemizacija je bila spremenjena, da se pripravi podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ukinitev tožnikovega delovnega mesta in sistemizacija navidezno novega delovnega mesta "oblikovalec multimedije" ni utemeljena in upravičena, ker se opis del in nalog novega delovnega mesta dejansko ni spremenil in je še vedno podana potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik. Direktorica B. B. je svoj mandat pri toženki nastopila, ko se je projekt A. ravno začel izvajati in bi bila potreba po reorganizaciji procesa dela nedvomno zapisana že v strateškem načrtu. Sprememba sistemizacije je bila sprejeta brez razprave na korespondenčni seji. C. C., ki je bil v svetu toženke predstavnik zaposlenih, tožnika ni opozoril, da bo zaradi spremenjene sistemizacije izgubil zaposlitev. Noben član sveta toženke ni temeljito pregledal dokumentacije v zvezi s spremembo sistemizacije. Če bi toženka izpostavila, da je zaradi spremembe sistemizacije ogrožena tudi zaposlitev, bi bili člani na to pozorni, tako pa so bili zavedeni. Priča D. D. je edina priznala, da je pogrešala debato o novi sistemizaciji, vendar je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik sam kriv, če ni razumel predloga sprememb (sistemizacije), ki je bil objavljen na oglasni deski. Pravica toženke, da lahko naloge ukinjenega delovnega mesta prenese na zunanje izvajalce oziroma ostale zaposlene, ni absolutna (VSRS VIII Ips 26/2020). Priprava prostora za prireditev ne predstavlja samo postavljanja stolov in miz. Ostali delavci so tožniku večinoma pomagali le pri postavitvi stolov in miz in pri prenašanju težjih predmetov ali zvijanju kablov. Ne drži ugotovitev sodišča, da toženka tožniku ni mogla več zagotavljati del, za katera je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je v okviru delovnega mesta skrbel za ozvočenje in opremo za osvetljevanje odra ali prireditve, za to delo pa ni potrebna višja (VI.) stopnja izobrazbe. Ker ni določeno, katera stopnja in vrsta izobrazbe se zahteva za programiranje na delovnem mestu "oblikovalec multimedije", je šlo pri novo sistemiziranem delovnem mestu za umetno zahtevo toženke, ki je bila prirejena postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Novo zaposleni delavec (na delovnem mestu "oblikovalec multimedije") ni želel več opravljati tega dela, ker ni opravljal dela programiranje, ampak je opravljal dela, ki jih je prej opravljal tožnik, kar dokazuje, da se na novem delovnem mestu ni nič spremenilo. Toženka je hotela tožniku že pred tem podati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ne strinja se, da osebna zamera direktorice tožene stranke ni razlog za prenehanje delovnega razmerja, saj bi sicer tožniku lahko ponudila zaposlitev na delovnem mestu "tehnik laboratorija". Pritiski nad tožnikom (pisno odrejanje dela, vračilo ključev ob nastopu bolniške, obtožbe, da je pod vplivom marihuane) so se začeli sistematično izvajati po podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno, saj zamenjava žarnice v okviru delovnih nalog delovnega mesta tehnični delavec ni pomenila menjavo žarnice na namizni svetilki na pisalni mizi, temveč na stropnih lučeh, ki jih ne more vsakdo zamenjati. Potreba po tem delu pri toženi stranki nedvomno še vedno obstaja. Opravljanje družbeno koristnih del ne sme biti razlog, da bi na račun dela v družbeno korist prenehala potreba po izvedbi te naloge, ampak gre za pomoč. Ne gre torej za prenos naloge z enega na drugo, ampak je sedaj več delovnih mest, ki imajo to nalogo v opisu delovnega mesta. Za ozvočenje večjih dogodkov so že pred tem skrbeli zunanji izvajalci. Direktorica toženke na letnem razgovoru v januarju ali februarju 2022 ni omenila, da se pripravlja reorganizacija, na podlagi katere bo tožnik ostal brez službe. Podatek o presežkih ur je lahko tudi prirejen in ni nujno, da odraža dejansko stanje. Tudi inšpekcija za delo je pri odrejanju delovnega časa ugotovila napake in izdala odločbo o prekršku. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na podlagi listine toženke (B26) razvidno, da je bila zasedenost delovnih mest 9, po spremembi sistemizacije pa 9,5, ker je z novim pravilnikom sistemiziranih 10 delovnih mest za nedoločen čas. Toženka za pričo ni predlagala tistega javnega delavca, ki je bil v program javnih del vključen v času, ko je podala izpodbijano odpoved tožniku in ki je na komisiji ZRSZ-ja na zapisnik podal lažno izjavo, da potekajo javna dela v skladu s pogodbo. Tožnik ni bil neurejen, se je pa ob delu kdaj tudi umazal ali skuštral. Če detektiv ob vročitvi izpodbijane odpovedi ne bi bil oborožen, tožnik zoper njega ne bi vložil prijave na inšpekcijo. Podane so bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je tožnik podal pravočasne graje v skladu z določbami ZPP, in sicer, da sodišče ni popolno raziskalo dejanskega stanja, pri čemer ni izčrpalo vseh dokaznih predlogov, zaradi česar je sodba nezakonita zaradi procesnih kršitev. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj prvostopenjska sodba vsebuje vse odločilne dejanske in pravne razloge, ti so jasni in med seboj niso v nasprotju, zato je bil preizkus sodbe mogoč. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer le povzema zakonsko opredelitev kršitve, ne da bi jo konkretizirala.

7. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve navedlo tudi ekonomski razlog za spremembo organizacije pri toženi stranki, česar toženka ni navajala. Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v odpovedi sicer navedla tako ekonomski kot organizacijski razlog, vendar pa se je v sodnem postopku dejansko preverjal organizacijski razlog (sprememba sistemizacije in ukinitev tožnikovega delovnega mesta). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prišlo pri toženki zaradi organizacijskih razlogov do ukinitve delovnega mesta tožnika in vzpostavitve novega delovnega mesta "oblikovalec multimedije", pri čemer so bile naloge tožnikovega delovnega mesta prenesene med preostale zaposlene toženke oziroma na zunanje izvajalce, deloma pa na novo delovno mesto "oblikovalec multimedije". Glede na to, da za zakonitost izpodbijane odpovedi zadostuje že, da je podan organizacijski razlog, zapis sodišča prve stopnje o ekonomskem razlogu ni odločilen in ne more vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker naj bi toženka razlog za odpoved utemeljila na projektu A., ki naj bi bilo neko bodoče dejstvo. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožnik do konca sojenja pred sodiščem prve stopnje ni podal trditev v smeri, da naj bi toženka projekt A. tako predstavila, zato gre za nedopustno novoto, ki je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Po navedeni določbi sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona, tega pa pritožnik niti ne trdi.

9. V zvezi s projektom A., ki ga odpoved niti izrecno ne navaja, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri toženki od julija 2019 poteka projekt A., ki naj bi se prvotno zaključil 30. 9. 2022, pri čemer so bile vse zaposlitve na tem projektu sklenjene do tega dne. V maju 2022 je toženka z Ministrstvom za kulturo uspela dogovoriti, da se projekt podaljša do 30. 9. 2023, kar pomeni tudi podaljšanje zaposlitev na tem projektu do tega dne. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zvezi s tem projektom ugotavljalo le glede tožnikovega očitka, da bi ga lahko toženka zaposlila na prosto delovno mesto "tehnik laboratorija", glede katerega pa je bilo pravilno ugotovljeno, da v času podaje odpovedi ni bilo prosto. Tudi sicer toženka tožniku ni bila dolžna ponuditi drugega delovnega mesta, tožnik pa je navedel, da pri projektu A. ni sodeloval. 10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odpovednim razlogom pravilno povzelo obrazložitev sprememb v aktu o sistemizaciji delovnih mest toženke in sicer, da se ukinja delovno mesto "tehnični delavec", ker toženka potrebuje nekoga s kompetencami uporabe računalnika in vse kar je povezano z računalniško pismenostjo ter uporabo le-tega v delovnem procesu. Nadalje je ugotovilo, da se s spremembo sistemizacije ukinja navedeno delovno mesto, ki zahteva V. stopnjo izobrazbe in sistemizira novo delovno mesto "oblikovalec multimedije", ki zahteva VI. stopnjo izobrazbe, in ki bo skrbel za nadaljevanje projektov toženke, za računalniške programe (programiranje in posodabljanje aplikacij) ter za nemoteno izvedbo prireditev. Tudi ugotovitev o nadaljevanju projektov torej predpostavlja, da se je projekt A. že izvajal, zato tudi v tem smislu pritožbene navedbe niso utemeljene.

11. Nedopustna pritožbena novota je tudi navedba, da bi toženka, v kolikor bi bila potreba po sistemizaciji novega delovnega mesta s pogoji znanja za programiranje resnična, to opredelila že v strateškem načrtu toženke, oziroma da dejstvo, da tega ni storila, dokazuje fiktivnost odpovednega razloga. Nadalje pritožba neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da je bila zadnja sprememba sistemizacije tožnikovega delovnega mesta izvedena v letu 2020 (za razliko od ostalih delovnih mest, ko se sistemizacija ni spreminjala od 2008), vendar tudi to dejstvo samo po sebi v ničemer ne vpliva na pravico toženke, da v letu 2021 sprejme navedeno spremembo sistemizacije, ki jo je ustrezno utemeljila v sodnem postopku in s tem dokazala tudi utemeljenost odpovednega razloga. Zato pritožba neutemeljeno sklepa, da to dodatno potrjuje tožnikove očitke, da je bila sistemizacija spremenjena z namenom priprave podlage za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma da je sprememba sistemizacije fiktivna.

12. Nadalje so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sam postopek in okoliščine sprejemanja novega pravilnika o sistemizaciji. Pritožba v zvezi s tem najprej neutemeljeno izpostavlja, da potreba po spremembi sistemizacije ni bila predstavljena zaradi projekta A. temveč zaradi dviga plačnih razredov najslabše plačanim delavcem s pomočjo spremembe nazivov njihovih delovnih mest. S tem v zvezi ni utemeljen pritožbeni očitek, da v postopku spremembe sistemizacije ni bilo govora o zmanjšanju števila zaposlenih. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo tožnikove navedbe o tem, da je bila sprememba sistemizacije sprejeta v okoliščinah, v katerih svetu zavoda ni bilo obrazloženo, da bo eden izmed zaposlenih izgubil svoje delo. Pravilno je ugotovilo, da iz izpovedi direktorice toženke, prič E. E., D. D., F. F. in C. C., ki so vsi člani sveta zavoda, ter G. G., ki je bila na seji prisotna kot zapisnikarica in je sodelovala v celotnem postopku priprave in sprejema spremembe sistemizacije, izhaja, da je direktorica toženke na redni seji pod točko razno na kratko pojasnila vsebino sprememb sistemizacije. Takrat direktorica sicer res ni opozorila na ukinitev tožnikovega delovnega mesta, vendar se je glede na predlog predsednika sveta toženke sprememba sistemizacije sprejela na nadaljnji dopisni seji, h kateri se pripravi podrobnejša obrazložitev, kar je bilo tudi realizirano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so člani sveta toženke pred to dopisno sejo prejeli obrazložitev k predlogu spremembe sistemizacije, iz katere jasno izhaja, da bo zaradi spremembe sistemizacije prišlo do ukinitve delovnega mesta tožnika, ki se bo nadomestilo z novim delovnim mestom "oblikovalec multimedije". Glede na navedeno torej ne morejo biti utemeljene pritožbe navedbe, da naj bi bili člani sveta zavedeni, kot tudi ne, da se je spremembi dajalo majhen pomen, ker je bila sprejeta na dopisni seji. Tudi sicer pritožbeno sodišče poudarja, da je bila sprememba sistemizacije sprejeta in da velja, ter tudi glede na to, da so člani sveta toženke imeli možnost seznaniti se z vsebino sprememb (tudi da bo v primeru sprejetja sistemizacije prišlo do ukinitve delovnega mesta tožnika ter o razlogih za to), ni bistveno, ali so gradivo proučili. Zato pritožbene navedbe v smeri, da bi (nekateri) člani sveta glasovali drugače, če bi vedeli, da bo tožnik izgubil zaposlitev, niso pravno odločilne. Navsezadnje je v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je direktorica C. C. obrazložila, da to pomeni tudi izgubo delovnega mesta, pa je kljub temu glasoval za sprejem sistemizacije.

13. Glede C. C. in F. F. je tožnik v tožbi navajal le, da bosta kot priči potrdili, da je bilo svetu zagotovljeno, da se bo delo le razporedilo in da ne bo prišlo do odpuščanj. Zato so tudi kot pritožbena novota nedopustni vsi pritožbeni očitki, da bi moral C. C., kot predstavnik zaposlenih v svetu toženke, delavce, katerih predstavnik je, opozoriti na okoliščine v zvezi s spremembo sistemizacije, tožnika pa o tem, da bo zaradi spremenjene sistemizacije izgubil zaposlitev. Tožnik v sojenju pred sodiščem prve stopnje tudi ni podal navedb, da zaslišani C. C. nima zadostne verodostojnosti, ker naj bi mu prisegel, da ni nič vedel o tožnikovi izgubi zaposlitve, na sodišču pa je izpovedal drugače, pri čemer se je odločal na podlagi osebnega interesa (povečanje plačnega razreda sodelavki). Glede na to, da so imeli člani sveta toženke na voljo gradivo, sprememba sistemizacije pa je bila veljavno sprejeta, ni odločilno, da je D. D. pojasnila, da je pogrešala debato o novi sistemizaciji. V zvezi z njeno izpovedjo, da ni bilo nikomur v interesu, da bi potrdili spremembo sistemizacije, ki bi pomenila prekinitev delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da to ne drži, saj je C. C. pred glasovanjem vedel, da bo prišlo do prekinitve delovnega razmerja enemu delavcu, pa je kljub temu glasoval za sprejem sistemizacije, F. F. pa, da bi kljub vedenju o prekinitvi delovnega razmerja enemu delavcu glasovala za sprejem sistemizacije. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik sam kriv, če ni razumel predloga sprememb (sistemizacije), ki je bil objavljen na oglasni deski. Njegova neseznanjenost s predlogom sistemizacije namreč ne vpliva na veljavnost sprejete sistemizacije.

14. Nadalje ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na sklep VSRS opr. št. VIII Ips 26/2020 z dne 24. 9. 2020. Navedena zadeva se ne nanaša na podoben primer, saj je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ko pri delavcu (po novi pogodbi) dejansko ni prišlo do dejanskih sprememb dela, zaradi česar sprememba sistemizacije ni mogla biti odločilna za utemeljenost odpovednega razloga in ponudbo nove pogodbe. V obravnavani zadevi pa tožnik ni nadaljeval dela na drugem delovnem mestu v nespremenjenem obsegu po novi pogodbi o zaposlitvi (ki bi temeljila na spremenjeni sistemizaciji), saj je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, njegove naloge pa so po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje prešle bodisi na naloge novega delovnega mesta, na druge delavce pri toženki in na zunanje izvajalce.

15. Ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem, ali je bilo novo delovno mesto "oblikovalec multimedije" dejansko vsebinsko in glede na zahtevane pogoje spremenjeno v tolikšni meri, da je opravičevalo ukinitev delovnega mesta "tehnični sodelavec". V zvezi s tem je bistveno, da je toženka dokazala razloge za ustanovitev novega delovnega mesta, da ni šlo za fiktivno spremembo, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da je edina naloga, ki se je prenesla s tožnikovega delovnega mesta "tehnični delavec" na novo vzpostavljeno delovno mesto "oblikovalec multimedije" v zvezi s pripravo zvoka in luči za prireditve. Pravilno je zaključilo, da te obveznosti oblikovalcu za multimedije vzamejo 10 % do maksimalno 20 % delovnega časa. Glede na takšno ugotovitev ni odločilna pritožbena navedba, da tudi, kadar je za ozvočenje večjega dogodka angažiran zunanji izvajalec, potrebuje zunanji izvajalec pomoč tehnika (torej tožnika), ter da zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka tožniku ni mogla več zagotavljati del, za katere je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pritožba torej izhaja iz zmotnega stališča, da se na novem delovnem mestu "ni nič spremenilo".

16. S tem v zvezi je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da direktorica toženke na letnem razgovoru v januarju ali februarju 2022 tožniku ni omenila, da se pripravlja reorganizacija, na podlagi katere bo tožnik ostal brez zaposlitve. Gre namreč za nedopustno pritožbeno novoto.

17. Pritožba neuspešno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede prenosa tožnikovih nalog na zunanje izvajalce in ostale zaposlene toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vsi zaposleni dobili nalogo glede priprave prostora za prireditve (npr. postavljanje stolov), saj to delajo vsi, prav tako sedaj vsi skrbijo za protipožarno varnost, saj morajo biti skladno s predpisi za to zadolženi vsi zaposleni. Obe nalogi sta bili prej samo v opisu delovnega mesta "tehnični delavec", sedaj sta se prenesli na vse zaposlene, ter da manjša popravila delajo vsi. Glede naloge, ki pa se je prenesla z delovnega mesta "tehnični delavec" na novo vzpostavljeno delovno mesto "oblikovalec multimedije", pa je že zgoraj obrazloženo. Navedbe v zvezi z nalogami, ki naj bi jih opravljal tožnik, in sicer, da zamenjava žarnic v okviru delovnih nalog delovnega mesta tehnični delavec ni pomenila menjavo žarnice na namizni svetilki na pisalni mizi, temveč na stropnih lučeh, ki jih ne more vsakdo zamenjati, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih posledično pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

18. Pritožba neutemeljeno graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da osebna zamera direktorice toženke ni razlog za prenehanje delovnega razmerja, oziroma da ne drži, da se je potem, ko je tožnik opozoril na nezakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas in sklenil s toženko novo pogodbo za nedoločen čas, spremenil odnos direktorice do njega oziroma da so se pričeli nedopustni pritiski (pisno odrejanje dela, vračilo ključev ob nastopu bolniške, obtožbe, da je pod vplivom marihuane). Sodišče prve stopnje je takšen logičen dokazni zaključek utemeljeno oprlo na izpoved direktorice, ki je tovrstne navedbe tožnika zanikala. Pojasnila je namreč, da je bil tožnik že pred njenim mandatom zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri toženki in da sama prve tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni podpisala, saj je direktorica toženke šele od 1. 12. 2019. Bila je prepričana, da so te stvari pravilno urejene in šele po opozorilu tožnika so se seznanili, da je tovrsten način sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas napačen. Takrat so spremenili pogodbo o zaposlitvi še enemu zaposlenemu, saj je imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno na enak način. Dejstvo, da direktorica ni podpisala sporne pogodbe za določen čas, ter da so po opozorilu tožnika pogodbo za nedoločen čas sklenili še z enim delavcem, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da to ni bil razlog za kakršnokoli osebno zamero direktorice do tožnika, ki bi v nadaljevanju botrovala predmetni odpovedi. Tožnik v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da toženka ni dokazala, da naj bi še z enim delavcem sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj je sam navajal, da je toženka tudi z delavcem na delovnem mestu "kinooperater" sklenila takšno pogodbo za nedoločen čas, po tem ko je sprva imel sklenjeno pogodbo za določen čas. V zvezi s pisnim odrejanjem dela in obveznostjo oddaje ključev pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre za posebnost, ki bi veljala le za tožnika.

19. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni bil neurejen na delovnem mestu, ter da se je direktorica toženke zelo trudila, da bi ga očrnila, češ, da ima težave z odvisnostjo od drog. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo direktorici toženke, ki ga je 14. 12. 2021 utemeljeno odstranila z delovnega mesta, potem ko je v pogovoru z njim ugotovila, da je tožnik zelo počasi odreagiral in momljal. Povedala je tudi, da je H. H. prosila, če lahko preveri pri tožniku v kakšnem stanju je, pri čemer ji je po pogovoru s tožnikom rekel, da je pod vplivom substanc, vendar ne toliko kakor ponavadi. S tem v zvezi niso odločilne pritožbene navedbe, da naj bi toženka že neuspešno poskušala tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je direktorica tožnika utemeljeno opozorila zaradi neurejenosti, toženka pa je tudi krila račun za nabavo nove obleke za tožnika. Glede na vse navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da se je odnos direktorice do njega spremenil, ter da je bila posledično sprememba sistemizacije podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

20. Nadalje niso utemeljene pritožbe navedbe, da naj bi bili zaposleni pri toženki preobremenjeni z delom že pred odpovedjo tožniku, zaradi prenosa del pa naj bi se preobremenjenost zaposlenih le še povečala. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imel v letu 2021 zgolj "manipulant III" 18,37 ur v dobro, vsi ostali manj ali nič ur v dobro, "kinooperater" pa je imel celo minus ure. Ker gre za tako mali višek ur, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o preobremenjenosti zaposlenih toženke. Nadalje je na podlagi izpovedi direktorice toženke, I. I. in G. G. sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zaposleni toženke zaradi spremembe sistemizacije niso bolj obremenjeni z delom, saj so se naloge, ki so jih opravljali že prej, zdaj samo še formalno dodale k opisu njihovih nalog. Pravilno je tudi povzelo vsebino tabele (B26), da je bila pred spremembo sistemizacije zasedenost delovnih mest 9, po spremembi sistemizacije pa 9,5, pri čemer pa je navedena sprememba posledica tega, ker je oseba, ki je pred spremembo sistemizacije bila zaposlena za polovični delovni čas, po spremembi sistemizacije zaposlena za polni delovni čas na delovnem mestu "strokovni sodelavec V". Niso torej utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje v tem delu nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Navedene ugotovitve pa ne spreminja niti dejstvo, da je bila toženki kot pravni osebi in direktorici toženke kot odgovorni osebi toženke, izdana odločba o prekršku, ker toženka delavcem ni zagotovila počitka med zaporednima delovnima dnevoma v trajanju najmanj 11 ur (B75). Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je do tega prišlo, ker so si zaposleni sami razporejali urnik, sedaj pa, ko delavcem urnik dela določa direktorica, je počitek zagotovljen.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da javni delavci nudijo zgolj pomoč redno zaposlenim toženke in da toženka ne nadomešča rednega dela zaposlenih z izvajalci javnih del, kot neutemeljeno ponavlja tožnik v pritožbi. Ta dokazni zaključek je utemeljeno oprlo na zapisnik Zavoda RS za zaposlovanje z dne 12. 7. 2022, iz katerega izhaja, da se program javnega dela v letu 2022 izvaja v skladu z odobreno vsebino in Katalogom programa javnih del. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje ni bistvena za presojo pritožbena navedba, da je tožena stranka kot pričo predlagala J. J., ki ni bil vključen v program javnih del v času, ko je toženka tožniku odpovedala pogodbo.

22. Pritožba ne more biti uspešna niti z zatrjevanjem, da je toženka za novo delovno mesto določila pogoj VI. stopnje izobrazbe, češ, da ni določeno, katera stopnja in vrsta izobrazbe se zahteva za delovno mesto "oblikovalec multimedije". Tožena stranka je javni zavod in je posledično skladno s četrtim odstavkom 7. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) pri sistemizaciji delovnih mest dolžna upoštevati Katalog funkcij, delovnih mest in nazivov, določenih z zakonom, podzakonskim predpisom, splošnim aktom organa ali kolektivno pogodbo. V katalogu delovnih mest so našteta delovna mesta v javnem sektorju, pri čemer je za vsako konkretno delovno mesto predpisana tudi stopnja izobrazbe. Navedeno velja tudi za delovno mesto "oblikovalec multimedije" (G016004), za katerega je predpisana VI. stopnja izobrazbe. Tožena stranka je tako v okviru omenjenega Kataloga lahko izbrala tisto delovno mesto, ki ustreza njenim potrebam delovnega procesa. Posledično ni utemeljeno stališče pritožbe, da je šlo pri novo sistemiziranem delovnem mestu za umetno zahtevo toženke, ki je bila prirejena postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki ima V. stopnje izobrazbe elektro smeri.

23. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je delavec, ki se je zaposlil na delovnem mestu "oblikovalec multimedije", odšel od toženke iz razloga, ker sploh ni opravljal dela programiranja, temveč delo, ki ga je prej opravljal tožnik. Gre za nedovoljene in torej neupoštevne pritožbene novote. V zvezi z okoliščino, da delavec na delovnem mestu "oblikovalec multimedije" ni več zaposlen pri toženki, je tožnik v vlogi z dne 31. 1. 2023 namreč navedel (le), da je delovno mesto izpraznjeno, ker ta delavec ni več zaposlen, in da to pomeni, da je pri toženki še vedno podana potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik. Smiselno enako je tožnik navedel še v zaključni besedi. Vendar tudi te navedbe ne vzdržijo. Glede na vse zgoraj navedeno, zgolj dejstvo, da naj omenjeni delavec ne bi bil več zaposlen, namreč ne pomeni, da je odpoved nezakonita, oziroma da spet obstaja potreba po tožnikovem delu.

24. Na zakonitost izpodbijane odpovedi tudi ne vpliva, da naj bi bil zasebni detektiv, ki je tožniku v prostorih toženke vročil odpoved, oborožen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vročevalec ni bil oborožen, ne glede na navedeno pa ta okoliščina ne vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi, saj je bistveno le, da je bila odpoved tožniku vročena.

25. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka dokazala utemeljenost odpovednega poslovnega razloga. Tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, saj v sporu ni uspel (154. člen ZPP).

26. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj za rešitev zadeve niso odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Odločitev, da toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.), po kateri delodajalec v sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid.