Jedro

S potekom roka za implementacijo direktive (če implementacija ni opravljena), postanejo določila direktive neposredno uporabljiva, kolikor je njihova neposredna uporaba možna oziroma ni v škodo strank. Pred potekom roka za implementacijo se 9. člen Direktive (pri opredelitvi pojmov, ki jih ZAzil ne pojasnjuje) uporablja kot interprecatijsko pomoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, 105/06 in 26/07-sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 6.12.2007, s katero je tožena stranka (v rednem postopku) kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je tožena stranka odločbo oprla na tri argumente, in sicer, da opis dejanja preganjanja tožnika ne pomeni preganjanja v smislu ZAzil, saj ne dosega intenzivnosti v smislu Direktive Sveta EU številka 2004/83/EC (v nadaljevanju: Direktiva) in upravno-sodne prakse; da tožnik ni na prepričljiv in verodostojen način opisal preganjanja in drugih okoliščin, ki niso neposredno vezane na materialne elemente za priznanje mednarodne zaščite; da tožnik ni izkazal, da ga izvorna država ni sposobna učinkovito zaščititi pred zatrjevanim preganjanjem. Sodišče prve stopnje je sledilo utemeljitvi tožene stranke glede prvega in drugega razloga in zato niti ni presojalo pravilnosti tretjega razloga. Tožbene ugovore je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Navaja, da sodba pripisuje tožbi tezo, ki je v njej ni, in se s tem izogne odgovoru na resnično postavljeni tožbeni ugovor, in sicer, da Direktiva ne zahteva, da sta pogoja glede intenzitete in pogostosti preganjanja izpolnjena kumulativno. Ker se do tega tožbenega ugovora sodišče prve stopnje ni opredelilo, je storjena huda in bistvena kršitev pravil postopka. Zgrešena je presoja sodišča prve stopnje, da je bila Direktiva v odločbi tožene stranke uporabljena „v smislu posrednega učinka“, in ne neposredno. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne odgovori na sporno vprašanje, ali je tožena stranka v izpodbijani odločbi Direktivo uporabila zakonito ali ne. Tudi če bi bila uporabljena zakonito, pa je 9. člen Direktive v neskladju z Ženevsko konvencijo. Nadalje opozarja, da je v izpodbijani sodbi drugi od treh razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, napačno identificiran oziroma ugotovljen. V izpodbijani sodbi je navedeno, da je tožena stranka obširno in konkretno navedla, katere so bile nekonsistentnosti in neprepričljivosti v izjavah tožnika, kar pa ne drži, saj je tožena stranka navedla nekonsistentnost in neprepričljivost samo glede ene tožnikove izjave, to je grožnje z vrečo krompirja. V tej edini točki pa je očitek o neprepričljivosti povsem neutemeljen. Ker tožena stranka ni ugotavljala stanja v tožnikovi izvorni državi, je hudo kršila pravila postopka in tudi materialno pravo, zlasti 5. odstavek 24. člena ZAzil. Neobrazložena in pavšalna pa je tudi zavrnitev tožbenega ugovora glede subsidiarne zaščite. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in odpravi izpodbijani upravni akt ter zadevo vrne v odločanje pristojnemu organu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Republika Slovenija v skladu z 2. odstavkom 1. člena ZAzil daje zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in v Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija). Glede na to določbo je azil oblika mednarodne zaščite, ki jo država prizna tujcu, ki s priznanjem azila pridobi status begunca. Po določbi 1. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil je begunec oseba, ki ji je priznana pravica do azila po ZAzil. Begunec pa je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča glede na ZAzil in ob uporabi Direktive kot razlagalnega pripomočka (točka c) 1. člena), državljan tretje države oziroma oseba brez državljanstva, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, narodnostne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, oziroma se nahaja izven države prejšnjega stalnega prebivališča, in se zaradi tega strahu noče vrniti vanjo, če niso podani razlogi za zavrnitev statusa begunca (4. člen ZAzil ob uporabi 12. člena Direktive).

V 3. odstavku 1. člena ZAzil pa je določeno, da Republika Slovenija daje subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji, in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo oziroma v državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Definicija resne škode je podana v 8. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil, in sicer resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen; resno individualno grožnjo za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil na podlagi prve alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil, torej v rednem azilnem postopku, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanja statusa begunca po 2. in ne pogojev za subsidiarno zaščito po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožena stranka je torej kot materialnopravno podlago za svojo odločitev uporabila in navedla določbe (v času njenega odločanja veljavnega) ZAzil. Temu pa je s sklicevanjem na 2. odstavek 71. člena ZUS-1 pritrdilo tudi prvostopno sodišče. Glede na obrazložitev izpodbijane odločbe je po presoji vrhovnega sodišča toženi stranki sicer mogoče očitati nesistematičnost pri povzemanju in obrazložitvi dejanskega stanja v zvezi s pojmom „preganjanja“, ni pa ji mogoče utemeljeno očitati, da je v zvezi s pojmom preganjanja neposredno in nezakonito uporabila Direktivo. Tožena stranka je v obravnavanem primeru po presoji vrhovnega sodišča pravilno in zakonito subsumirala ugotovljeno dejansko stanje pod določbe 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pri čemer pa je sama opredelila pojem preganjanja kot pravni standard, pri čemer pa je pravilno in zakonito uporabila določbe 9. člena Direktive kot interpretacijsko pomoč. ZAzil namreč ne pojasnjuje pojma preganjanja. V 9. členu Direktive pa so pojasnjeni številni za azil pravno pomembni pojmi, med drugim tudi pojem preganjanja. Tako je tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila preganjanje širše, doslednejše in natančnejše. Glede tega se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je ta opredelitev pojma preganjanja za prosilce za azil, tudi za tožnika, bolj ugodna.

V obravnavanem primeru je torej tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na določbe ZAzil, Direktivo pa je uporabila samo kot pomoč pri razlagi opredelitvah določenih pojmov, ki v ZAzil niso opredeljeni. Sodišče prve stopnje je to v izpodbijani sodbi ugotovilo in kot pravilno potrdilo. K temu pa vrhovno sodišče še dodaja, da je samo že v zadevi I Up 733/2007 pojasnilo, da postanejo direktive z dnem objave v uradnem glasilu EU del notranjega prava držav članic EU, s potekom roka za njihovo implementacijo v notranje predpise države, če implementacija ni opravljena oziroma ni opravljena dosledno, pa postanejo določbe direktiv tudi neposredno uporabljive, kolikor je njihova neposredna uporabe možna oziroma ni v škodo strank.

Po presoji vrhovnega sodišča so zaključki tožene stranke in sodišča prve stopnje (ki se v obrazložitvi sklicuje na določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1), ki se nanašajo na zatrjevano preganjanje, utemeljen strah pred preganjanjem in tožnikovo neverodostojnost, pravilni. Tožnik je v prošnji za azil navedel, da je doma s Kosova, da je albanske narodnosti, katoliške veroizpovedi in da je njegov materni jezik albanski; da je bil med vojno na Kosovu prisilno mobiliziran v OVK, ker pa je bil proti vojni in ni hotel orožja, je po 17. dneh pobegnil iz vojske. Kot dezerter in nasprotnik vojne naj bi torej pripadal določeni družbeni skupini in bil zaradi tega preganjan.

Grožnje, ki po mnenju tožnika predstavljajo preganjanje, tudi po oceni vrhovnega sodišča niso niti dosegle oblike niti intenzitete, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot dovolj resne in s tem za preganjanje v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil. Grožnje so sicer bile ponavljajoče se, vendar pa se vrhovno sodišče pridružuje stališču tožene stranke in prvostopnega sodišča, da v obliki in glede na način, kot so bile izražene, ne predstavljajo hude kršitve človekovih pravic. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje pa v izpodbijanih aktih ne trdita, da bi morala biti pogoja intenzivnosti in pogostosti groženj izpolnjena sočasno. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe tožene stranke in to potrjujejo tudi listine v upravnem spisu, je tožnik zatrjeval, da so se grožnje pričele leta 2000 v obliki pisem, letakov in telefonskih klicev, pri čemer so bila prva pisma naslovljena na njega, nato pa njegovega imena na pismih oziroma letakih ni bilo več. Grožnje se niso nikoli realizirale v fizičnem smislu, kljub temu, da naj bi prejel približno po tri „grožnje“ (v različnih oblikah) mesečno. To torej pomeni, da je od leta 2000 do 2007, ob upoštevanju, da je bil v vmesnem času nekaj mesecev v Nemčiji, tožnik prejel preko 150 takih groženj, v katerih naj bi mu grozili s smrtjo. Tožnik pa je v postopku predložil samo tri taka sporočila. Takšne grožnje so tudi po presoji vrhovnega sodišča predstavljale obliko psihičnega nasilja, vendar pa ob upoštevanju dejstev (ki bodo navedena v nadaljevanju v zvezi s tožnikovo neverodostojnostjo in subjektivnim elementom strahu), ne predstavljajo tak poseg v temeljne človekove pravice, da bi bilo potrebno azilno varstvo. Tudi zadnja grožnja „na vreči krompirja“, zaradi katere se je tožnik odločil zapustiti Kosovo, po intenziteti ni odstopala od prejšnjih groženj. Zato ni logično, da je ravno ta grožnja, ob prejšnjih več kot 150 v sedmih letih, povzročila pri tožniku odločitev, da zapusti izvorno državo.

Da so tožnikove izjave v zvezi z zatrjevanimi grožnjami neverodostojne, tudi po presoji vrhovnega sodišča izhaja že iz tega, da teh groženj tožnik ni prijavil policiji ali mednarodnim organizacijam, ki delujejo na Kosovu, medtem ko je policiji prijavil napad na očeta. Pravilno je tožena stranka ugotovila tudi, da neverodostojnost njegovih izjav izhaja tudi iz tega, da je v zvezi z grožnjo na vreči krompirja navajal različne posledice (v prošnji za azil je navedel, da je „slišal tudi za druge primere, ko so ljudem poslali to vrečko (vrečo s krompirjem) in so jih kasneje ubili; na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je te ljudi osebno poznal, pa je prosilec odgovoril: „ne, slišal sem o tem“; na zaslišanju dne 30.7.2007 pa je izjavil, da je „vsak, ki je dobil to vrečo papirja, bil tudi eliminiran“, na posebno vprašanje uradne osebe, ali pozna kakšno tako osebo, kateri se je to zgodilo, pa je izjavil, da pozna osebo, ki je med vojno živela pri njegovi družini, ker je zaradi vojne pobegnila iz svojega kraja). Pravilna je tudi presoja tožene stranke, da je tožnik splošno neverodostojen, saj je zatrjeval, da je končal gimnazijo in da je njegov oče delal v Sloveniji, obenem pa ni vedel, kje (geografsko) leži Slovenija: v prošnji za azil je navedel, da se mu je zdelo, da je Slovenija blizu Kosova, na zaslišanju dne 30.7.2007 pa je povedal, da je vedel, kje se geografsko nahaja Slovenija, nato pa, da je vedel samo to, da Avstrija meji na Slovenijo. Vse navedeno je (čeprav nepovezano in delno ob presoji drugih elementov, predvsem pri analizi elementa strahu) ugotovila in obrazložila tudi tožena stranka, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da obrazložitev tožnikove nekonsistentnosti in neverodostojnosti temelji zgolj na dogodku „z vrečo krompirja“.

Pravilen je tudi zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki se nanaša na tožnikov strah pred preganjanjem. Ni namreč logično, da bi bilo tožnika utemeljeno strah pred preganjanjem v izvorni državi v takšni meri, kot jo zatrjuje in je pogoj za priznanje azila, če se je po lasnih navedbah sam od sebe na Kosovo vrnil iz Nemčije; da je s Kosova odšel v Črno Goro na dopust; da je kot nogometaš igral od leta 2000 v treh klubih na Kosovu in ob tem še pomagal bratu v družinskem podjetju; da kljub številnim zatrjevanim grožnjam le-teh ni prijavil niti policiji niti mednarodnim organizacijam na Kosovu (pri čemer je njegova razlaga, zakaj tega ni storil, zelo neprepričljiva).

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da se niti tožena stranka niti prvostopno sodišče nista opredelila do tožnikove potrebe po subsidiarni zaščiti v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil. V tožbi je bil ta ugovor naveden zgolj pavšalno, saj je bilo mogoče grožnjo resne škode, ki naj bi jo tožnik utrpel ob vrnitvi na Kosovo, zaznati le iz tožnikovega sklicevanja na to, da je prejel grožnjo s smrtjo na vreči krompirja, in na navedbe o osebi, ki je prav tako prejela grozilno pismo na vreči krompirja, in je bila kasneje eliminirana. Prav te navedbe pa sta tako sodišče prve stopnje kot tožena stranka po presoji vrhovnega sodišča utemeljeno štela za neverodostojne. Tožnik torej tudi po presoji vrhovnega sodišča resne škode v smislu 8. alinee 2. člena ZAzil ni izkazal. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni posebej, glede na tožnikova zatrjevanja, ugotavljala razmer v tožnikovi izvorni državi. Tožena stranka se je glede razmer na Kosovu sklicevala na splošno znano dejstvo, da je Kosovo na podlagi resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov, št. 1244 (1999), pod upravo misije Združenih narodov na Kosovu (UNMIK) ter da je prebivalcem na Kosovu zagotovljeno varstvo osnovnih človekovih pravic. Po presoji pritožbenega sodišča taka obrazložitev objektivne situacije zadostuje, še posebej, ker ni neposredne povezave med grožnjami, ki naj bi jih tožnik prejel od posameznikov, in objektivnimi razmerami na Kosovu, ki izhajajo iz javno znanih poročil. Tudi sam tožnik pa niti ne zatrjuje in tudi z ničemer ne izkazuje, da bi se razmere na Kosovu v času od nastanka teh poročil, pa do odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi, kakorkoli spremenile.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, da se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh tožnikovih tožbenih ugovorov.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).