Jedro

Namen solastnine, katera je nastala z družbeno pogodbo, je bil, da si občani zagotovijo vodo iz javnega vodovoda. Ker gre za komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, je Zakon o komunalnih dejavnostih določil, da s komunalnimi dejavnostmi in napravami gospodarijo komunalne organizacije oziroma skupnosti (2. odstavek 7. člena). Gospodarjenje pa obsega: gospodarsko izkoriščanje naprav, vzdrževanje in rekonstrukcijo ter razvoj (1. odstavek 7. člena). Gre za omejitev lastninske pravice, kar pa je v skladu z namenom njenega nastanka. Res spada v vsebino lastninske pravice tudi dajanje soglasja k priključitvi tretjega na solastno napravo. Vendar je namen nastale gradbe takšen, da te omejitve ni mogoče razlagati absolutno. Če tisti, ki z napravami gospodari po zakonu, ugotovi, da priključitev tretjega ne bo poslabšala oskrbe z vodo, in če ni drugih neutemeljenih posegov ali vznemirjanj, bi odklonitev soglasja lahko predstavljala nepošteno izvrševanje tako nastale lastninske pravice.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v ponovno sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala, da se tretjetoženi stranki prepove priključiti vodovodno napeljavo za potrebe domačije prvotoženke in drugotoženca na zasebno vodovodno napeljavo in sicer na vodovodno cev te napeljave, kjer le-ta vodi preko javne poti parc. št. 777. Ugodilo je tudi zahtevku, s katerim so tožniki zahtevali od tožencev prenehanje vseh nadaljnjih del na izvedbi opisanega vodovodnega priključka. Toženo stranko je tudi obsodilo na plačilo pravdnih stroškov.

Pritožila se je le tretjetožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in pritožbo tretjetožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Sporna napeljava je last tožnikov in jim ni bila nikoli odvzeta. Sedaj se zahteva priključitev na napeljavo, brez vložitve sredstev. Sodišče druge stopnje je napačno razlagalo Zakon o komunalnih dejavnostih in Odlok o pogojih dobave in načinu odjema pitne vode na območju občine. Napačno je tudi razlagalo, kaj je sekundarni vod. V priloženem spisu, ki se je nanašal na isto vodovodno napeljavo, je izvedenc jasno opredelil napeljavo kot skupinski priključek. Za priklop na tak priključek je potrebno soglasje tožnikov, ne pa le soglasje Komunalnega podjetja. V 4.členu odloka je določeno, da uporabniki (tožniki) odgovarjajo za notranje vodovodne instalacije, vključno s priključnim ventilom in priključkom. Napeljava od skupinskega priključka do zgradb tožnikov je njihova last, in z njo upravljajo in razpolagajo. Razdelitev na magistralne objekte in naprave, primarne objekte in naprave ter sekundarne objekte in naprave velja le za javni vodovod. Vodovodno omrežje, ki so ga zgradili tožniki, pa je zasebno vodovodno omrežje, ki je le s skupinskim priključkom priključeno na javno vodovodno omrežje, s katerim pa upravlja tretjetožena stranka. Tudi stroški vzdrževanja tega omrežja bremenijo tožnike. V nasprotnem bi po 14. členu odloka bremenili upravljalca. Tožniki niso z nobenim dogovorom ali soglasjem prenesli omrežja v upravljanje tretjetoženi stranki. Tožniki se lahko priključijo tudi na kakšno drugo zasebno zajetje in bi lahko prenehali odjemati vodo iz javnega vodovodnega omrežja. Sodišče druge stopnje je tudi bistveno kršilo določbe ZPP, saj govori o sekundarnem vodu in priključku, ko obrazloži, kdo je pooblaščen upravljati s takimi vodi, pri tem pa prezre, da je bilo v postopku z izvedencem ugotovljeno, da gre za skupinski priključek ter zasebno vodovodno napeljavo. Nevzdržno je stališče, da je odločilno le, da je voda javna dobrina ni pa pomembno, čigava je naprava. Tako bi tudi iz lonca v stanovanju, ker je v njem voda, sosed lahko zajemal z dovoljenjem upravljalca.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) je tretjetožena stranka odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Prva dva toženca na vročeno revizijo (390.člen ZPP) nista odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Kar pa uveljavlja tožeča stranka kot bistveno kršitve določb pravdnega postopka (smiselno gre za kršitev določbe 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), pa ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje ni zapisalo, da iz nepravdnega spisa izhaja, da je skupinski priključek sekundarni vod, ampak je razlagalo določbe citiranega odloka. Zato v teh razlogih ni najti nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki.

Revizijsko sodišče opravi preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Tako je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka v celoti sama s svojim delom in sredstvi zgradila vodovodno napeljavo od priključka na primarni vod pri šoli do svojih zgradb.

Sodišče druge stopnje se je pri materialnopravni presoji postavilo na stališče, da v danem primeru ni pomembno, kdo je lastnik naprav; pomembno je, kdo je upravičen upravljati z napravami ter zato tudi odločati o priključitvah na vodovodno omrežje. Pri tem je izhajalo iz Odloka o pogojih dobave in načinu odjema pitne vode na območju občine (Uradni list RS št. 29/91), ki kot upravljalca določa tretjetoženo stranko.

Ustava Republike Slovenije zagotavlja med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami tudi pravico do zasebne lastnine (33.člen). Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (67. člen Ustave RS). Ustava določa med gospodarskimi razmerji v zvezi z lastninsko pravico še možnost razlastitve (69. člen) in posebne pravice v zvezi z javnim dobrom in naravnim bogatstvom (70. člen). V zvezi s citiranimi ustavnimi določbami je tudi treba razlagati tako določbe ZTLR kot tudi Zakona o komunalnih dejavnostih. Gre za predpisa, ki urejata pravice (oz. omejitve te pravice) lastnika stvari. Upravljanje stvari, to je v danem primeru vodovodne naprave, je tudi vezano na vsebino lastninske pravice. Takoj pa, ko govorimo o vsebini lastninske pravice, ne vzdrži stališče sodišča druge stopnje, da ni pomembno, kdo je lastnik stvari. Zato tudi ne vzdrži pravna podlaga, ki jo je navedlo sodišče druge stopnje t.j. občinski odlok, saj se lastninska razmerja lahko urejajo le z zakonom.

Ker so tožniki zdužili delo in sredstva za dosego skupnega cilja-oskrbe z vodo, gre med njimi za družbeno pogodbo v pomenu splošnih načel civilnega prava (sociates; par. 1175 in nasl. ODZ). Nastala stvar je premoženje družbe, na katerem imajo družbeniki solastnino.

Vodovodne naprave niso ne stvari v splošni rabi ne naravno bogastvo. Če so namenjene za oskrbo naselij z vodo, so komunalne naprave. Po Zakonu o komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS št. 8/82, 3. člen) je oskrba naselij z vodo, ki obsega zajemanje, čiščenje in dovajanje vode gospodinjstvom, (med drugimi dejavnostmi) komunalna dejavnost in kot taka posebnega družbenega pomena. Isti zakon v 10. členu našteva investitorje gradnje in rekonstrukcije takih naprav. Med naštetimi investitirji in izvajalci ni fizičnih oseb, saj je bil namen zakonodajalca, da družba preskrbi komunalne naprave, ki so tako originarno družbena lastnina. Vendar določilo 10. člena ni kogentno. V praksi je bilo veliko vodovodnih naprav, ki so priključene na javni vodovod, zgrajenih z delom in denarjem uporabnikov. Te možnosti oz. lastninskega režima nad tako gradbo pa Zakon o komunalnih dejavnostih ne ureja. Zato je treba vsebino nastale solastnine in pravice solastnikov, kamor spada tudi njihovo soglasje, da se na gradbo priključi kdo tretji, razlagati ob upoštevanju določb ZTLR. Ker gre za stvar, ki je namenjena komunalni dejavnosti, in katere družbeniki ne morejo upravljati v celoti sami, pa je treba analogno uporabiti tudi določbe Zakona o komunalnih dejavnostih.

Med pravdnima strankama je bilo kot nesporno ugotovljeno, da gre za vodovodno napeljavo od primarnega voda pri šoli do njihovih zgradb. Po Zakonu o komunalnih dejavnostih so take naprave komunalne naprave individualne rabe (6. člen). Pri tem ni relevantno, tako kot meni revizija, da je sodišče druge stopnje opredelilo sporne naprave kot sekundarne naprave v pomenu 5. člena občinskega odloka, ki določa naprave, za katere je odgovoren upravljalec. Trditev tožeče stranke, da gre v celoti za zasebno vodovodno omrežje (in ne za sekundarni vod), pa je v nasprotju z nesporno ugotovitvijo med strankama, da so naprave priključene na primarni vod in zato te trditve ni mogoče upoštevati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Zloraba lastninske pravice je prepovedana. Lastninska pravica se mora izvrševati pošteno (2. odstavek 4. člena ZTLR). Ne sme se izvrševati v nasprotju z namenom, za katerega je z zakonom ustanovljena. Namen solastnine, katera je nastala z družbeno pogodbo, je bil, da si občani zagotovijo vodo iz javnega vodovoda. Ker gre za komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, je Zakon o komunalnih dejavnostih določil, da s komunalnimi dejavnostmi in napravami gospodarijo komunalne oraganizacije oziroma skupnosti (2. odstavek 7. člena). Gospodarjenje pa obsega: gospodarsko izkoriščanje naprav, vzdrževanje in rekonstrukcijo ter razvoj (1. odstavek 7. člena). Gre za omejitev lastninske pravice, kar pa je v skladu z namenom njenega nastanka. Res spada v vsebino lastninske pravice tudi dajanje soglasja k priključitvi tretjega na solastno napravo. Vendar je namen nastale gradbe takšen, da te omejitve ni mogoče razlagati absolutno. Če tisti, ki z napravami gospodari po zakonu, ugotovi, da priključitev tretjega ne bo poslabšala oskrbe z vodo, in če ni drugih neutemeljneih posegov ali vznemirjanj, bi odklonitev soglasja lahko predstavljala nepošteno izvrševanje tako nastale lastninske pravice. Tožniki v tožbi zatrjujejo, da je (so)lastninska pravica prizadeta, ker namerava tožena stranka brez njihovega soglasja priključiti vodovodno napeljavo na njihov skupinski priključek, ki se nahaja na javni poti, ter da so prikrajšani, ker so vlagali veliko dela in sredstev v izgradnjo napeljave. Pred pravdo pa so v predlagani začasni odredbi zatrjevali, da bo zaradi priključka tožene stranke slabša oskrba z vodo. Ker sodišče druge stopnje ni izhajalo iz lastninskega izhodišča tega spora, ni presojalo teh trditev, zato je bilo potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v ponovno sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP).

V nadaljevanju postopka bo sodišče druge stopnje moralo ugotoviti, ali so zatrjevanja tožnikov utemeljena in ali pomenijo vznemirajanja oz. neutemeljno poseganje v njihovo lastninsko pravico (42. člen ZTLR). Pri tem bo tudi treba upoštevati namen nastale solastnine in nakazane omejitve vsebine lastninske pravice po Zakonu o komunalnih dejavnostih.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.