Jedro

Ker je pritožbo vložil le tožnikov pooblaščenec, ki ni izkazal, da bi izpolnjeval pogoj iz 2. odstavka 22. člena ZUS-1, je sodišče štelo, da pritožbe ni vložil tožnik sam, pač pa oseba, ki te pravice ni imela. Zato je sodišče pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je po pooblaščencu dne 26.3.2007 vložil pritožbo zoper sodbo prvostopnega sodišča, št. U 13/2007-31 z dne 19.2.2007, s katero je prvostopno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožnika z dne 6.2.2006 zoper odločbo tožene stranke z dne 16.1.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila z dne 4.8.2004 kot očitno neutemeljeno in mu hkrati določila rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 5. odstavka 39. člena ZAzil je zoper sodbo sodišča prve stopnje v azilnih zadevah dovoljena pritožba. Vendar pa lahko v postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi v upravnem sporu stranka opravlja dejanja v postopku, kar vključuje tudi vložitev pritožbe, samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (2. odstavek 22. člena ZUS-1). Ustavno sodišče Republike Slovenije je s sklepom, št. U-1-69/07-9 z dne 15.3.2007 (Uradni list RS, št. 26/2007 z dne 23.3.2007) zoper navedeno določbo ZUS-1 sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti, kolikor se nanaša na pritožbo. Kot način izvršitve sprejema pobude pa je določilo, da se do končne odločitve ustavnega sodišča izpodbijana določba, kolikor se nanaša na pritožbo, uporablja le v primerih, ko stranka vloži pritožbo po pooblaščencu.

V obravnavanem primeru je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila kot pooblaščenec tožnika oseba, ki ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, na kar izrecno opozarja tudi tožena stranka v svojem odgovoru na pritožbo. Pritožbe tudi ni podpisal tožnik sam, pač pa jo je podpisal le njegov pooblaščenec. Taka pritožba je po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po določbi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja primerno za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, nedovoljena. Po navedeni določbi je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Nedovoljeno pritožbo pa enako kot prepozno oziroma nepopolno zavrže s sklepom že predsednik senata sodišča prve stopnje. Ker je pritožbo vložil le tožnikov pooblaščenec, ne da bi hkrati izkazal, da bi izpolnjeval pogoj iz drugega stavka 2. odstavka 22. člena ZUS-1, je pritožbeno sodišče štelo, da pritožbe ni vložil tožnik sam, pač pa oseba, ki te pravice ni imela.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega nedovoljeno pritožbo v skladu z določbo 352. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, zavrglo kot nedovoljeno, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.