Jedro

Zaradi zagotavljanja pravne varnosti je namreč potrebno določiti časovne okvire za uveljavljanje procesnih pravic in tudi postopke, v katerih so dopuščena posamezna pravna sredstva. Zato je v vsakem zakonu posebej urejena pravica do pravnega sredstva in njenega uresničevanja, določeni so tudi procesni roki, v katerih je tako pravno sredstvo mogoče vložiti, hkrati pa je urejeno tudi vprašanje dopustnosti pravnega sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obtoženčevo pritožbo z dne 1. 7. 2021 zoper sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. III Kp 15312/2019 z dne 4. 6. 2021 zavrglo kot nedovoljeno.

2. S tako odločitvijo se obt. L. P. ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi kot razloge navaja kršitev ustavnih določil Ustave RS, Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Zakona o sodiščih (ZS), Obligacijskega zakonika (OZ), izpostavlja nekatere sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v kazenskih in prekrškovnih zadevah, kot razlog pa navaja tudi kršitev Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in EKČP ter 1. člena Protokola k EKČP in predlaga, da se njegova pritožba z dne 4. 6. 2021 obravnava vsebinsko.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo naslednja relevantna procesna dejstva: - ob odločanju o ugovoru obt. L. P. zoper obtožnico, ki jo je dne 8. 10. 2019 pod opr. št. Kt/14730/2018 vložil okrožni državni tožilec zaradi obtožencema v uvodu očitanih kaznivih dejanj je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom opr. št. I Ks 15312/2019 z dne 8. 1. 2021 zavrnil ugovora obeh obtožencev, po uradni dolžnosti pa je še odločil, da se iz spisovnega gradiva izloči zvočni posnetek zaslišanja L. P. z dne 20. 6. 2019 ter prepis tega zvočnega zaslišanja - zoper tako odločitev izvenobravnavnega senata sta vložila pritožbo obt. L. P. in okrožni državni tožilec, vendar pa sta bili njuni pritožbi s sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. III Kp 15312/2019 z dne 4. 6. 2021 zavrnjeni kot neutemeljeni - po prejemu navedenega sklepa pritožbenega sodišča pa je obt. L. P. na VS RS dne 8. 7. 2021 vložil pritožbo zoper citirani sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. III Kp 15312/2019 z dne 4. 6. 2021, ta pritožba pa je bila nato odstopljena sodišču prve stopnje, ki je izdalo izpodbijani sklep.

5. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz določb členov 367 – 375 ZKP ter v skladu z določbo prvega odstavka člena 403 ZKP odločilo, da je taka obtoženčeva pritožba nedovoljena, kar nenazadnje izhaja tudi iz citiranega sklepa pritožbenega sodišča, ki ne vsebuje pravnega pouka.

6. Taki odločitvi pritožnik znova nasprotuje s sklicevanjem na kršitev ustavnih določb v členih 23 in 25, ki vsakomur zagotavljata pravico do pravnega sredstva z utemeljitvijo, da ima RS tristopenjski sodni sistem, zato v obravnavanem primeru ni bila izčrpana pravica do pritožbe, kar bi moralo upoštevati že VS RS, pa tega ni. Takšno naziranje pritožbe je napačno.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da Ustava RS v členu 25 določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov in da je že iz tega razloga sodišče dolžno vsebinsko presojati prav vsakršno vlogo stranke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je takšno naziranje pritožbe zmotno. Zaradi zagotavljanja pravne varnosti je namreč potrebno določiti časovne okvire za uveljavljanje procesnih pravic in tudi postopke, v katerih so dopuščena posamezna pravna sredstva. Zato je v vsakem zakonu posebej urejena pravica do pravnega sredstva in njenega uresničevanja, določeni so tudi procesni roki, v katerih je tako pravno sredstvo mogoče vložiti, hkrati pa je urejeno tudi vprašanje dopustnosti pravnega sredstva. Kot je pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz določb člena 399 ZKP izhaja, da je zoper sklepe preiskovalnega sodnika in druge sklepe sodišča, ki so izdani na prvi stopnji, dovoljena pritožba, kadar ni v določbah ZKP izrecno določeno, da pritožbe ni, po samem zakonu pa je pritožba izključena tudi zoper sklepe, izdane na drugi stopnji, saj določbe člena 398 o pritožbi na sodišče tretje stopnje veljajo samo za sodbo, ne pa za sklepe, kar pomeni, da je pritožba zoper sklepe pritožbenih sodišč v zadevah, kot je obravnavana, izključena že na podlagi samega zakona. Zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je v skladu z določbo člena 390 ZKP tako obtoženčevo pritožbo zoper odločitev pritožbenega sodišča zavrglo kot nedovoljeno.

8. V posledici navedenega se nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih obtoženec vztraja pri tem, (-) da sodišče ne bi smelo izločiti njegovega pričanja z dne 20. 6. 2019 iz spisovnega gradiva, ker je to pričanje del dejanskega stanja, (-) da je ves čas poznanstva T. M. pomagal domnevnemu oškodovancu brez obveznosti do njega in nobenega plačila, (-) da je izročilna zapustna izjava bila narejena zaradi zavarovanja tožnika, ki je zmanipuliran in je žrtev velikih pritiskov s strani tretjih oseb, (-) da je T. M. pomagal domnevnemu oškodovancu pri opravilih, mu nudil podporo in mu ves čas stal ob strani, kot tudi, (-) da domnevni oškodovanec ni bil nikoli v zmoti, povsem nerelevantne za odločanje o zakonitosti sprejete odločitve v izpodbijanem sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje sprejelo procesno odločitev, ko je obtoženčevo pritožbo zoper odločitev pritožbenega sodišča zavrglo kot nedovoljeno. Vsi navedeni pomisleki pritožnika v pritožbenih navedbah, ki se nanašajo na dejansko stanje obema obtožencema očitanih kaznivih dejanj v obtožnici z dne 8. 10. 2019 pa bodo relevantni pri ugotavljanju utemeljenosti vloženega obtožnega akta s strani okrajnega državnega tožilca, nikakor pa o njih ne more presojati pritožbeno sodišče v tem postopku, ko se preizkuša zgolj pravilnost procesne odločitve prvega sodišča, ki pa je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

9. Iz teh razlogov je bilo potrebno obtoženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (določba tretjega odstavka člena 402 ZKP) v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pri preizkusu zakonitosti sklepov sodišč prve stopnje pazi uradoma (določba petega odstavka člena 402 ZKP).

10. Če bo za obtoženega L. P. nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek člena 95 ZKP), bo sodno takso za zavrnitev njegove pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.