Jedro

Čeprav sta na izvedenčevo oceno invalidnosti obe stranki podali pripombe, v katerih je toženec vztrajal pri potrebi po časovni razbremenitvi, tožnik pa pri delovni zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerem dela, pod splošnimi pogoji, je sodišče prve stopnje, zaključilo, da pri tožniku invalidnost ni podana, ker predlagane stvarne razbremenitve na delovnem mestu, na katerem je tožnik zaposlen, niso potrebne. Čeprav toženec ni izrecno predlagal dopolnitve mnenja, tožnik pa je dokazni predlog, da se izvedenca zasliši, umaknil, bi moralo sodišče, ob oceni, da so v izvedenskem mnenju nejasnosti oziroma pomanjkljivosti, že po 2. odstavku 254. člena ZPP, dodatno pa še po 62. členu ZDSS-1, ki sodišču pod določenimi pogoji nalaga celo dolžnost izvedbe dokazov po uradni dolžnosti, te nejasnosti oziroma odprta vprašanja dodatno razčistiti s sodnim izvedencem. Namesto tega pa se je kar samo postavilo v vlogo sodnega izvedenca in ugotavljalo dejstva, za katera nima strokovnega medicinskega znanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (I. in II. točka izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 31. 3. 2017 in št. ... z dne 25. 10. 2016 in mu odredilo, da tožniku povrne 965,03 EUR stroškov postopka (I. in II. točka izreka). Tožbo v delu na priznanje pravice do dela na delu, na katerem dela, vključno z delom na terenu - to je višji sodelavec I, 8 ur dnevno, brez omejitev od 1. 3. 2017 dalje, je zavrglo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo, torej I. in II. točko izreka, se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče kljub pripombam obeh strank ni pridobilo dopolnitve izvedenskega mnenja niti izvedenca zaslišalo. Izvedensko mnenje je sprejelo le v delu, v katerem ugotavlja, kakšno delo je tožnik glede na zdravstveno stanje sposoben opravljati, ne pa v delu, da je podana III. kategorija invalidnosti, saj naj ne bi izhajalo, da so bili upoštevani pogoji pri delu, ki ga opravlja. Čeprav je tožnik po mnenju izvedenca sposoben opravljati pretežno sedeče delo vsaj dve tretjini delovnega časa z nekoliko dvignjeno levo spodnjo okončino od podlage pri sedenju in v preostalem času hojo na krajše razdalje po ravnih površinah, je sodišče ugotovilo, da ta opis ustreza delu na dosedanjem delovnem mestu, saj si delo lahko prilagodi sam oziroma lahko dvigne nogo kadarkoli, v katerikoli položaj in za kolikor časa želi. Ni odločilno le delo, ki ga tožnik opravlja, temveč je potrebno upoštevati širše zaposlitvene možnosti in mu priznati razbremenitve, za katere je sodni izvedenec menil, da so potrebne. Opozarja na 63. člen ZPIZ-2 in sodno prakso (Psp 42/2015, Psp 477/2017, VIII Ips 192/2015, VIII Ips 220/2017). Sodišče nima strokovnega znanja za oceno delazmožnosti. Z oceno, da invalidnost ni podana, se je v nasprotju z 243. členom ZPP postavilo v vlogo sodnega izvedenca. Če je podvomilo v pravilnost ocene invalidnosti, bi moralo postopati po 254. členu ZPP in izvedenca zaslišati, oziroma izvesti druge dokaze za popolno ugotovitev dejanskega stanja. Podana je kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v obsegu izpodbijane I. in II. točke izreka1 v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi nepravilnega materialno pravnega izhodišča in posledične pomanjkljivosti postopka dejansko stanje ostalo nerazčiščeno.

6. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb toženca o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanju pravice do dela na drugem delu z omejitvijo: brez dela na terenu, s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno od 29. 8. 2016 dalje. Po oceni invalidske komisije I. stopnje je tožnik sicer s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožen za delo, na katerem dela (višji svetovalec I), vendar je invalidska komisija II. stopnje ocenila, da pri delu poleg časovne potrebuje še fizično razbremenitev. Sporno je, ali je bila pri tožniku od 29. 8. 2016 dalje oziroma v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe 31. 3. 2017 sploh podana invalidnost oziroma omejena in/ali zmanjšana delovna zmožnost. Zaključek sodišča prve stopnje, da pri tožniku v obravnavanem obdobju invalidnost naj ne bi bila podana, ker predlagane razbremenitve ustrezajo delovnem mestu, na katerem dela, in tudi ni bil več v bolniškem staležu, je najmanj preuranjen.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)3. Po splošnem delu definicije iz 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zavarovancu zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije, in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, oziroma za poklicno napredovanje. Kategorije invalidnosti so opredeljene v 2. odstavku 63. člena ZPIZ-2. V III. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela (3. alineja 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2). Po 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami. Pravilno je torej pritožnikovo stališče, da svoj poklic poleg dela na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in za katero se upoštevajo pogoji dela na tem delovnem mestu, vključuje tudi vsa druga dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

Skladno z veljavno definicijo se invalidnost ugotavlja tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso povsem dokončne oziroma je še mogoče pričakovati izboljšanje, ker je zdravstveno stanje, ob sicer zaključenem zdravljenju oziroma medicinski rehabilitaciji, kompleksnejše narave in vpliva na zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe v zdravstvenem stanju je s 94. členom ZPIZ-2 uveden institut kontrolnega pregleda. Gre torej za primere, ko je invalidnost sicer nastala, vendar je še mogoče pričakovati izboljšanje stanja. Zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi invalidnosti, nastale po dopolnjenem 45. letu starosti, se lahko določi kontrolni pregled za ponovno ugotavljanje invalidnost. Vendar pa neobstoja invalidnosti, čeprav invalidnost ni (več) pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja, ni mogoče utemeljevati z zaključkom bolnišega staleža oziroma začasne nezmožnosti za delo, ki ga zavarovanec opravlja. Četudi je bolniški stalež pri zavarovancu zaključen, to še ne pomeni, da invalidnost ni podana. To še zlasti, kadar je vzrok bolniškega staleža stanje, ki po zaključenem zdravljenju sploh nima bistvenega vpliva na invalidnost. Za oceno invalidnosti je relevantno zavarovančevo zdravstveno stanje in njegov vpliv na delazmožnost v času do izdaje dokončnega posamičnega upravnega akta, čeprav se zdravstveno stanje kasneje lahko izboljša. Po ustaljeni sodni praksi4 je tudi obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan ter omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca.

8. Sodišče prve stopnje je pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda, ki je ocenil, da tožnik pri delu ne potrebuje časovne, temveč stvarne razbremenitve. Na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in opisa delovnega mesta je menil, da je tožnikova delazmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Od 29. 8. 2016 dalje je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, s polnim delovnim časom je zmožen opravljati delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu: pretežno sedeče delo vsaj dve tretjini delovnega časa z nekoliko dvignjeno levo spodnjo okončino od podlage pri sedenju in v preostalem času hojo na krajše razdalje po ravnih površinah. Po oceni izvedenca bi bil kontrolni pregled pri tožniku potreben dve leti od nastanka invalidnosti, torej 29. 8. 2018. Po mnenju izvedenca je bilo pri tožniku do 31. 3. 2017 zdravljenje končano do te mere, da je bilo mogoče ugotoviti invalidnost. Šlo je zlasti za stanje po okvari sprednje križne vezi in notranjega polmesečnega hrustanca levega kolena in diabetično sklepno bolezensko okvarjeno levo stopalo po Charcotu. 14. 2. 2017 je bil zaradi prehodnih težav z levim kolenom artroskopsko operiran, vendar se je do 31. 3. 2017 koleno že popolnoma zrehabilitiralo. V letu 2015 je imel tožnik težave z levim stopalom. Šlo je za diabetično stopalo v akutni fazi, ki je do 31. 3. 2017 prešla v kronično fazo z bistveno manjšimi težavami kot v letih 2015 in 2016. Sodni izvedenec je utemeljil, da je bila rehabilitacija po artroskopski operaciji levega kolena z nezahtevnim posegom na notranjem meniskusu do 31. 3. 2017 uspešno zaključena. Vendar pa je bilo stanje levega stopala dokončno kronično bolezensko prizadeto. Po končani akutni fazi se pri diabetičnem stopalu zdravstvene težave kljub dokončnem stanju lahko bistveno zmanjšajo, zato bi bilo potrebno predvideti kontrolni pregled.

9. Čeprav sta na izvedenčevo oceno invalidnosti obe stranki podali pripombe, v katerih je toženec vztrajal pri potrebi po časovni razbremenitvi, tožnik pa pri delovni zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerem dela, pod splošnimi pogoji, je sodišče prve stopnje, zaključilo, da pri tožniku invalidnost ni podana, ker predlagane stvarne razbremenitve na delovnem mestu, na katerem je tožnik zaposlen, niso potrebne. Čeprav toženec ni izrecno predlagal dopolnitve mnenja, tožnik pa je dokazni predlog, da se izvedenca zasliši, umaknil, bi moralo sodišče, ob oceni, da so v izvedenskem mnenju nejasnosti oziroma pomanjkljivosti, že po 2. odstavku 254. člena ZPP, dodatno pa še po 62. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)5, ki sodišču pod določenimi pogoji nalaga celo dolžnost izvedbe dokazov po uradni dolžnosti, te nejasnosti oziroma odprta vprašanja dodatno razčistiti s sodnim izvedencem. Namesto tega pa se je, kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, v nasprotju z 243. členom ZPP kar samo postavilo v vlogo sodnega izvedenca in ugotavljalo dejstva, za katera nima strokovnega medicinskega znanja.

10. Na podlagi vsega predhodno navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 355. člena ZPP ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Zadevo je potrebno vrniti v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj glede na naravo stvari in okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče ne more odpravljati osnovnih pomanjkljivosti dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje. Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka je smotrnejše, da se sporno pravno relevantno dejstvo o obstoju ali neobstoju invalidnosti do 31. 3. 2017 razčisti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11. V ponovljenem postopku bo potrebno izhajati iz materialno pravnega izhodišča pritožbenega sodišča in dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Z dopolnitvijo izvedenskega mnenja oziroma zaslišanjem izvedenca bo potrebno razčistiti vprašanje tožnikove invalidnosti do 31. 3. 2017, upoštevaje tožnikov poklic (3. odstavek 63. člena ZPIZ-2). Sodni izvedenec naj se opredeli do podanih pripomb obeh strank in po predočenju pogojev dela, na delovnem mestu, na katerem tožnik dela (višji svetovalec I), ter njegove izobrazbe (univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva) pojasni, ali so oziroma zakaj so pri tožniku potrebne omejitve v smeri pretežno sedečega dela vsaj dve tretjini delovnega časa z nekoliko dvignjeno levo spodnjo okončino od podlage pri sedenju in v preostalem času hojo na krajše razdalje po ravnih površinah. Šele nato bo lahko ponovno presodilo, ali sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti, ter odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku, torej o obstoju ali neobstoju III. kategorije invalidnosti.

12. Ob razveljavitvi sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji, in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe, pridržati za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o stroških postopka odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Zoper sklep o zavrženju dela tožbe v III. točki izreka pritožba ni bila vložena, zato ni predmet preizkusa pritožbenega sodišča. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Na primer tudi v sodbi VS RS VIII Ips 82/2014. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.