Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da sodišče z začasnim zavarovanjem premoženjskopravnega zahtevka ne more samemu sebi nalagati, kaj sme storiti in česa ne, ker bi s tem posegalo v pristojnost samega sebe, pri čemer sodišče niti nima zakonske podlage, da bi npr. davčnemu organu prepovedalo odmero davka. Po 271. in 273. členu ZIZ-a sme sodišče izdati le tiste začasne odredbe, s katerimi je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasna odredba, s katero bi eno sodišče prepovedovalo opraviti procesno dejanje drugemu sodišču, slednjega ne bi mogla zavezovati. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da oškodovanec s predlogom za izdajo začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka tudi ne more doseči močnejšega ali drugačnega pravnega varstva kot v okviru "matičnega" kazenskega postopka.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani kot neutemeljen zavrnilo predlog pooblaščenke oškodovanca za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka na način kot sledi iz izreka sklepa.

2. Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka na način, kot izhaja iz predloga oškodovanca z dne 16. 11. 2022 ugodi in podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi s sklepom opr. št. III K 23510/2020 z dne 23. 11. 2022 podaljšalo do 25. 11. 2023, in sicer na način, da se podaljšanje zavarovanja glede A. A. nanaša na denarna sredstva v skupni višini 66.175,74 EUR, glede B. B. na denarna sredstva v skupni višini 10.440,00 EUR, glede C. C. na denarna sredstva v skupni višini 101,14 EUR in glede D. D. na denarna sredstva v višini 164,66 EUR. Vsa ta sredstva so sicer zavarovana že od 25.2.2019 s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kpd 10148/2019. 5. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo predlog pooblaščencev oškodovanca za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, ob ugotovitvi, da se zasežena sredstva že nahajajo na posebnem računu, gre za račun sodnih depozitov, ki ga ima sodišče odprtega pri Upravi za javne prihodke.

6. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna ob zanesljivi ugotovitvi, da oškodovanec s predlogom za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka terja od sodišča, da to samo sebi prepove razpolagati z zaseženimi denarnimi sredstvi, ki so sicer že zasežena na podlagi ukrepa po 502. členu ZKP in se v posledici veljavnega ukrepa nahajajo na računu sodnih depozitov. Tako se tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča izkaže, da želi oškodovanec s svojim predlogom smiselno začasno zavarovati zahtevek na način, kot ga opredeljuje Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 3. in 4. točki 271. člena, vendar zakonski pogoji v konkretnem kazenskem postopku za to niso izpolnjeni, ker sodišče v konkretnem primeru ni niti dolžnik niti dolžnikov dolžnik.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da se je dejansko stanje od prvega predloga za začasno zavarovanje do danes spremenilo, saj so bila denarna sredstva prav zaradi uveljavitve ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi nakazana na podračun, s katerim pa tudi sodišče ne more prosto razpolagati in vse poslovanje z zaseženo gotovino odreja sodnik, ki vodi konkreten kazenski postopek.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da sodišče z začasnim zavarovanjem premoženjskopravnega zahtevka ne more samemu sebi nalagati, kaj sme storiti in česa ne, ker bi s tem posegalo v pristojnost samega sebe, pri čemer sodišče niti nima zakonske podlage, da bi npr. davčnemu organu prepovedalo odmero davka. Po 271. in 273. členu ZIZ-a sme sodišče izdati le tiste začasne odredbe, s katerimi je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasna odredba, s katero bi eno sodišče prepovedovalo opraviti procesno dejanje drugemu sodišču, slednjega ne bi mogla zavezovati. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da oškodovanec s predlogom za izdajo začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka tudi ne more doseči močnejšega ali drugačnega pravnega varstva kot v okviru „matičnega“ kazenskega postopka1. 9. Pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožnike, ki svoj predlog utemeljujejo z dejstvom, da so obtoženci odprli druge TRR-je, kar je sodišču sicer znano. Oškodovanec glede na odprtje TRR sodišču lahko predlaga ukrep po 502.členu ZKP tudi na teh računih.

10. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preverjanju sklepa po uradni dolžnosti, na podlagi petega odstavka 402.člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo pooblaščenke oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402.člena ZKP).

1 Sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. I Cpg 326/2000 z dne 6.4.2000 in sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 919/2005 z dne 6.9.2005