Jedro

Z izpodbijanim dopisom Državne volilne komisije (DVK), ki ga je podpisal njen predsednik, ni bilo odločeno o nobenem vidiku pritožnikove volilne pravice, ampak je bila zgolj pojasnjena vsebina glasovnice, določena v 20. členu ZVPEP, ki med drugim vsebuje zaporedne številke in imena list kandidatov po vrstnem redu iz seznama list kandidatov, pri vsaki listi pa tudi zaporedne številke ter imena in priimke kandidatov. Dopis tako v formalnem smislu ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v a priori volilnem sporu in zahtevati njegovo odpravo. Tudi po vsebini ne gre za akt, ki bi se nanašal na postopek kandidiranja oziroma ki bi pomenil odločanje v tej fazi uresničevanja volilne pravice. To ne izhaja niti iz pritožnikove vloge, saj ni sporno, da je bila pritožnikova lista kandidatov potrjena in to z vsebino, ki je določena v prvem odstavku 51. člena ZVDZ, torej z osebnimi podatki kandidatov, med katerimi so navedeni stopnja izobrazbe, naziv izobrazbe, strokovni ali znanstveni naslov in delo, ki ga opravlja posamezni kandidat.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Dr. A. A. (v nadaljevanju pritožnik)1 je na Vrhovno sodišče naslovil ugovor. V njem navaja, da stranka Zeleni Slovenije sproža upravni spor na podlagi 103. člena Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ). Pojasnjuje, da je Državna volilna komisija (v nadaljevanju DVK) uradno predstavila glasovnice za evropske volitve 2019 in da je vsem kandidatom na teh volitvah, ne glede na listo, odvzela akademske nazive. Na podlagi strankine pritožbe je DVK poslala uradni odgovor, s katerim pa se ni mogoče strinjati. Kot navaja, na tem planetu ni pravnega in upravnega organa, ki bi si lahko prisvojil pravico do odvzema ali omejitve uporabe akademskega naziva, saj tako ravnanje pomeni kršitev pravice do osebnega dostojanstva. Od Vrhovnega sodišča pričakuje odpravo priloženega dopisa DVK in zahtevo omenjenemu organu, naj spoštuje omenjeno pravico, kamor sodi tudi pridobljeni akademski naziv.

2. Pritožba ni dovoljena.

3. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je vloženo pravno sredstvo glede na pritožnikovo uvodno pojasnilo, da sproža upravni spor na podlagi 103. člena ZVDZ, in upoštevaje, da se v obrazložitvi sklicuje na možnost sodnega varstva zaradi nepravilnosti v postopku kandidiranja, najprej obravnavalo kot pritožbo zaradi varstva pritožnikove volilne pravice.

4. Za odločanje o zakonitosti aktov volilnih organov pri volitvah poslancev v evropski parlament v upravnem sporu je pristojno Vrhovno sodišče (5. člen Zakona o volitvah poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament, v nadaljevanju ZVPEP). Isti zakon določa, da se glede vprašanj, ki s tem zakonom niso posebej urejena, smiselno uporabljajo določbe zakona o volitvah v državni zbor (prvi odstavek 7. člena), torej ZVDZ. Ker ZVPEP ne ureja sodnega varstva volilne pravice, je treba uporabiti ustrezne določbe ZVDZ.

5. Iz prvega odstavka 105. člena ZVDZ je razvidno, da je pritožba na sodišče mogoča zoper odločbo volilne komisije, s katero se zavrne lista kandidatov, zoper odločbo volilne komisije iz drugega odstavka 103. člena tega zakona (to je zoper odločbo, s katero volilna komisija volilne enote odloči o ugovoru kandidata ali predstavnika liste kandidatov zaradi nepravilnosti v postopku kandidiranja) in zoper odločbo DVK iz 104. člena ZVDZ (to je zoper odločbo, s katero DVK razveljavi ali spremeni odločbo volilne komisije volilne enote, izdano v postopku potrjevanja list kandidatov).

6. Iz teh določb izhaja, da odločanje o zakonitosti aktov volilnih organov pri volitvah poslancev v evropski parlament v postopku kandidiranja – kar, kot pojasnjeno, pritožnik izrecno izpostavlja kot podlago za zahtevano sodno varstvo – pomeni odločanje o zakonitosti pravnih aktov v smislu 105. člena ZVDZ. Mednje nedatirani dopis DVK, ki ga je podpisal njen predsednik (priloga A2 sodnega spisa), ne sodi. S tem dopisom namreč ni bilo odločeno o nobenem vidiku pritožnikove volilne pravice, ampak zgolj pojasnjena vsebina glasovnice, določena v 20. členu ZVPEP, ki med drugim vsebuje zaporedne številke in imena list kandidatov po vrstnem redu iz seznama list kandidatov, pri vsaki listi pa tudi zaporedne številke ter imena in priimke kandidatov.

7. Omenjeni dopis tako v formalnem smislu ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v _a priori_ volilnem sporu in zahtevati njegovo odpravo. Tudi po vsebini ne gre za akt, ki bi se nanašal na postopek kandidiranja oziroma ki bi pomenil odločanje v tej fazi uresničevanja volilne pravice. To ne izhaja niti iz pritožnikove vloge, saj ni sporno, da je bila pritožnikova lista kandidatov potrjena in to z vsebino, ki je določena v prvem odstavku 51. člena ZVDZ, torej z osebnimi podatki kandidatov, med katerimi so navedeni stopnja izobrazbe, naziv izobrazbe, strokovni ali znanstveni naslov in delo, ki ga opravlja posamezni kandidat. 8. Glede na navedeni razlog za zavrženje pritožbe se Vrhovno sodišče ni podrobneje spuščalo v presojo pravočasnosti pritožbe (temu sodišču je bila nepodpisana poslana 3. 5. 2019 po elektronski pošti), čeprav je na podlagi navedb v njej mogoče sklepati, da je bila vložena prepozno, to je po poteku 48 ur od seznanitve z dopisom DVK. Napačno je namreč pritožbeno stališče, da na tek roka vplivajo prazniki. Tako ZVDZ v prvem odstavku 105. člena določa, da se zoper odločbe, navedene v tej določbi, lahko vloži pritožba na sodišče, pristojno za upravne spore, v 48 urah po prejemu odločbe. V prvem odstavku 4. člena pa, da roki po tem zakonu tečejo ne glede na nedelje, državne praznike in druge dela proste dneve. Ker torej praznična dneva 1. in 2. 5. 2019 nista podaljšala roka za vložitev pritožbe, pritožnikovo utemeljevanje pravočasnosti pravnega sredstva na tej podlagi ni utemeljeno.

9. Iz obravnavane pritožbe je mogoče razbrati tudi pritožnikovo nestrinjanje z glasovnicami za evropske volitve, na kateri pred imeni in priimki kandidatov naj ne bi bilo tudi njihovih akademskih nazivov. Ker pritožnik ob tem v vlogi omenja tudi določbo drugega odstavka 157. člena Ustave RS,2 je Vrhovno sodišče preizkusilo dopustnost obravnavane vloge še z vidika določbe prvega odstavka 4. člena ZUS-1. V skladu z njo sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

10. Iz te določbe (enako iz 157. člena Ustave RS) med drugim izhaja, da je sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu zagotovljeno le v zvezi s posamičnimi oblastnimi dejanji in akti, ki so že nastali in ki že učinkujejo na pravni položaj osebe. To je poudarilo Vrhovno sodišče v sklepih I Up 320/2015 in I Up 7/2016 z dne 5. 7. 2016. Navedlo je še, da omenjeno izhaja tako iz same narave upravnega spora kot tudi iz izrecnega zakonskega besedila in možnih zahtevkov tožnika (drugi odstavek 33. člena ZUS-1).

11. Navedeno v pritožnikovem primeru ni izpolnjeno, saj glasovnica ni oblastni akt, ki bi ustvarjal pravne posledice za pritožnika (kršil človekove pravice), ampak je realni (materialni) akt v postopku izvedbe volitev. Glasovnica namreč ne učinkuje na pritožnikov položaj imetnika akademskega naziva, saj mu z njo naziv ni bil odvzet ali omejena uporaba, zato tudi do kršitve ustavne pravice očitno ni moglo priti. Prav tako glasovnica ne more imeti nobenih pravnih posledic za pritožnikov položaj kandidata za evropskega poslanca in jih pritožnik tudi ne zatrjuje. Njegovo zahtevo, naj DVK spoštuje Ustavo RS in temeljno človekovo pravico do osebnega dostojanstva (v tem okviru do uporabe akademskega naziva na glasovnici), je v okviru obravnavanega spora treba razumeti kot predlog, naj Vrhovno sodišče naloži DVK, da za glasovanje zagotovi glasovnice z navedbo akademskih nazivov kandidatov. Iz tega izhaja, da je tudi za pritožnika sporna bodoča, načrtovana uporaba glasovnic in s tem izvedba glasovanja s takimi glasovnicami. Nepravilnostim ob glasovanju pa je namenjeno sodno varstvo po volilnem dnevu.

12. Ker torej izpodbijani dopis DVK ni akt, ki bi bil lahko predmet presoje zakonitosti v volilnem sporu po 105. členu ZVDZ, glasovnice za evropske volitve pa same po sebi nimajo pravnih učinkov v razmerju do pritožnika, je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 105. člena ZVDZ).

1 Kandidat na volitvah poslancev iz Republike Slovenije v evropski parlament. 2 Po navedeni določbi v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.