Jedro

Okoliščina, da je izvedenka zaposlena pri Centru za kriminalističnotehnične preiskave ni razlog, da ne bi mogla biti postavljena za izvedenko.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega V.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenega V.G. se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil obsojeni V.G. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja požiga po 1. odstavku 226. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen 3 leta zapora. Višje sodišče v Celju je kot sodišče druge stopnje z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica P.G. iz C. je dne 24.12.2002 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi. V zahtevi je uveljavljala, da sta sodišči kršili določilo 1. odstavka 265. člena ZKP, povezano z določilom 16. člena KZ, ki je bilo po mnenju zagovornice prav tako kršeno. Zastavlja se vprašanje spoštovanja ustavno zagotovljene domneve nedolžnosti obtoženega, s strani sodišča, kot meni zagovornica. Določeni izvedenec dr. M. je obtoženega pregledal in izdelal mnenje dne 12.2.2001, v katerem je ugotovil, da so bile obtoženčeve sposobnosti presoje in obvladovanja zmanjšane, vendar ne bistveno. V dopolnitvi izvedeniškega mnenje pa je napravil bistveno drugačen zaključek, namreč da je bila obsojenčeva sposobnost obvladovati svoje ravnanje bistveno zmanjšana. Sodišče bi zato moralo angažirati drugega izvedenca. Starša obsojenega sta v tem postopku imela status prič, zato tudi izvedenčev razgovor z njima izven glavne obravnave po mnenju zagovornice ne bi smel in ne bi mogel biti osnova izvedenčevemu mnenju o obsojenčevih sposobnostih presoje. Drug očitek obsojenčeve zagovornice se nanaša na delo izvedenke za raziskave požarov A.V.G. Ves čas postopka je obsojenec poudarjal, da gre za izvedenko, ki je zaposlena pri Centru za kriminalistično tehnične preiskave v okviru Ministrstva za notranje zadeve in je to lahko vplivalo na njeno mnenje oziroma na njeno delo. Po mnenju zagovornice je pri izdelavi mnenja izhajala iz predpostavke, da so požari bili podtaknjeni. Krajev požarov si ni osebno ogledala, zadovoljila se je s poročili z ogledov, ki so jih opravili kriminalisti, torej njeni kolegi, ki so sicer zaposleni v organih pregona in so potem na podlagi tega izdelali kazensko ovadbo zoper obtoženega. Iz tega razloga je dvom v verodostojnost izvedenkinega dela upravičen in je bil kršen 44. člen ZKP. Iz teh razlogov obsojenčeva zagovornica predlaga, da vrhovno sodišče obsojenca oprosti očitanih kaznivih dejanj oziroma pravnomočni sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru na zahtevo z dne 4.2.2003 predlagal, da vrhovno sodišče zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, saj pri obeh izvedencih ne gre za kršitev ZKP, razen omembe 16. člena KZ pa tudi ni nobene konkretne navedbe o tem, da naj bi bila ta določba nepravilno uporabljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z izpodbijanima sodbama je bil obsojeni V.G. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja požiga po 1. odstavka 226. člena KZ potem, ko je bil kazenski postopek ponovljen, ker je Višje sodišče v Celju s sodbo z dne 18.9.2001, opr. št. Kp 268/2001, prejšnjo obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 22.5.2001 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Že v tej razveljavitveni sodbi je Višje sodišče v Celju v obrazložitvi posebej zahtevalo ponovno zaslišanje izvedenca dr. G.M., ki naj bi opravil tudi razgovor z obsojenčevimi starši. Na glavni obravnavi pri Okrožnem sodišču v Celju dne 7.1.2002 je izvedenec dr. G.M. izpovedal, da bi želel opraviti še pogovor z obema staršema obsojenca ter da bi bila dobrodošla tudi pomoč kliničnega psihologa. Sodišče je izvedencu naložilo, da opravi razgovor z obema staršema v skladu z odredbo, ki je bila dana s strani sodišča v tem postopku, po svoji presoji pa lahko po potrebi pritegne tudi kliničnega psihologa. Iz zapisnika s te glavne obravnave izhaja tudi, da je obsojenčev oče B.G., zaslišan kot priča, povedal, da se je z izvedencem pripravljen pogovoriti, isto pa je izjavila tudi obsojenčeva mati D.G., prav tako zaslišana kot priča. Izvedenec za psihiatrijo dr. G.M. je nato dopolnil izvedensko mnenje (list. št. 494-497), v katerem je svoje prvotno izvedensko mnenje spremenil ter ocenil, da je bila obsojenčeva sposobnost obvladovanja ravnanja bistveno zmanjšana. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.4.2002 pri Okrožnem sodišču v Celju izhaja, da je sodišče dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihološke in psihiatrične stroke kot neutemeljen zavrnilo. Višje sodišče v Celju je v izpodbijani sodbi prav tako zavrnilo tisti del pritožbe obsojenčeve zagovornice, ki je uveljavljala neverodostojnost izvedenca psihiatra. Sodišči prve in druge stopnje sta torej ugotovili, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v bistveno zmanjšani prištevnosti, kar je narekovalo uporabo 2. odstavka 16. člena KZ in pri tem sprejelo mnenje psihiatra dr. M. kot ustrezno. Sodišče s tem ni kršilo določbe 16. člena KZ, kot sedaj v zahtevi uveljavlja obsojenčeva zagovornica; ugotovitev o bistveno zmanjšani prištevnosti obsojenca pa je sicer dejansko vprašanje, ki ga v postopku za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica uveljavlja tudi, da izvedenka kemijske stroke A.V.G. ne bi smela sodelovati kot izvedenka, ker je zaposlena pri Centru za kriminalistično tehnične preiskave v okviru Ministrstva za notranje zadeve. Takšno stališče obsojenčeve zagovornice ni utemeljeno. V obravnavani kazenski zadevi Center za kriminalistično tehnične preiskave ni opravljal strokovnega dela niti v predkazenskem postopku, niti ni bil odrejen za izvedensko delo v kazenskem postopku. Izvedenka A.V.G. je bila odrejena za izvedensko delo kot zaprisežena sodna izvedenka, ki bi bila za krivo izvedensko pisno mnenje ali krivo izpovedbo pred sodiščem tudi kazensko odgovorna za kaznivo dejanje krive izpovedbe po 289. členu KZ. Sodna izvedenka kemijske stroke A.V.G., uni. dipl. inž., je bila postavljena kot izvedenka s področja kriminalistično tehničnih preiskav - raziskave požarov z odredbo predsednika senata, okrožnega sodnika B.A. z dne 14.3.2001. Odredba je bila vročena tako obsojencu kot zagovornici in iz povratnic v spisu sta ti dve vročitvi tudi izkazani. Izvedenka A.V.G. je sestavila izvedensko mnenje z dne 18.3.2001 (list. št. 247-251). Obsojenčeva zagovornica je že v prvem postopku (zapisnik o glavni obravnavi dne 30.3.2001 pri Okrožnem sodišču v Celju) izražala pomisleke glede izvedenke G., ki je zaposlena pri Ministrstvu za notranje zadeve ter predlagala angažiranje drugega izvedenca, ki ne bo zaposlen v tej inštituciji. Sodišče je tedaj na glavni obravnavi takšen predlog zavrnilo. Na zadnji glavni obravnavi dne 22.5.2001 pri Okrožnem sodišču v Celju ne obsojenec in ne zagovornica nista predlagala novega izvedenca, je pa obsojenčeva zagovornica grajala izvedensko mnenje A.V.G., vendar je njene pritožbene navedbe Višje sodišče v Celju v izpodbijani sodbi zavrnilo. Tako je iz odreditve izvedenke G. za izvedensko delo razvidno, da sodišče ni kršilo določbe 1., 2. ali 3. odstavka 251. člena ZKP, ki določa, kdo ne more biti postavljen za izvedenca. Zgolj okoliščina, da je izvedenka G. zaposlena pri Centru za kriminalistično tehnične preiskave ni razlog, da ne bi mogla biti postavljena za izvedenko. Za izvedensko delo je bila kot sodna izvedenka postavljena individualno, saj Center za kriminalistično tehnične preiskave ni bil odrejen za izvedensko delo.

Obsojenec in obsojenčeva zagovornica sta imela možnost izločevanja izvedenke po 39. členu v zvezi s 3. odstavkom 44. člena ZKP. Iz vsebine ugovorov obsojenčeve zagovornice sledi, da bi izvedenko lahko izločevala po 6. točki 39. člena ZKP, če je menila, da je podan dvom o njeni nepristranskosti. Pri tem je treba dodati, da stranke lahko zahtevajo izločitev izvedenca na podlagi določbe 2. odstavka 41. člena ZKP v zvezi s 3. odstavkom 44. člena ZKP brž, ko izvejo za razlog izločitve, vendarle najpozneje do konca glavne obravnave. Ne obsojenec in ne njegova zagovornica tega v obravnavani kazenski zadevi nista storila.

Uveljavljena drugačna stališča glede nastanka požarov pa se nanašajo na ugotovitve v obeh izpodbijanih sodbah, ki so se oprle tudi na izvedensko mnenje izvedenke G. Takšne ugotovitve pa pomenijo ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijanih sodbah, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da sodišči prve in druge stopnje z izpodbijanima sodbama nista kršili določb Zakona o kazenskem postopku v zvezi z odreditvijo izvedeniškega mnenja izvedencev dr. M. in G., v zvezi z ugotovitvama izvedencev, ki jih sprejema sodišče ter jih v zahtevi izpodbija obsojenčeva zagovornica, pa s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zahteva obsojenčeve zagovornice je torej neutemeljena, zato jo je vrhovno sodišče zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.