Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba VIII Ips 513/2007

ECLI:SI:VSRS:2009:VIII.IPS.513.2007 Delovno-socialni oddelek

odškodninska odgovornost delodajalca protipravno ravnanje razporeditev delavca
Vrhovno sodišče
20. april 2009
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ravnaje tožene stranke, zaradi katerega naj bi tožniku po njegovem zatrjevanju nastala škoda, ni bilo nezakonito oziroma protipravno. Če se je delavec z razporeditvijo strinjal, kar se je lahko izkazovalo tudi tako, da zoper razporeditev ni uveljavljal varstva pravic, take razporeditve ni mogoče šteti za "škodljivo ravnanje delodajalca".

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.000.000,00 SIT (sedaj 16.691,70 EUR) z zamudnimi obrestmi in stroški postopka in sicer za škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila tožeči stranki po 21. 1. 2000 zaradi premeščanja na druga delovna mesta z manjšo plačo. Ugotovilo je, da tožnik zoper odločitve tožene stranke o razporeditvi na druga delovna mesta oziroma na drugo lokacijo ni nikoli ugovarjal ali uveljavljal varstva pravic. Razporeditve so bile opravljene v skladu z dogovorom s tožnikom na podlagi predhodnega pogovora in tudi niso imele nobene zveze z afero s kartico M. ali s tožnikovo sindikalno dejavnostjo. Zato ni podana osnovna predpostavka odškodninske odgovornosti, to je nezakonitost odločitve tožene stranke oziroma njenega organa.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je pritožbeno sodišče le pavšalno povzelo pritožbene razloge zaradi česar se v reviziji v celoti sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Ker izpodbijana sodba nima jasnih razlogov ali sploh nima razlogov o pritožbenih navedbah, gre za bistveno kršitev določb prvega odstavka 339. člena ZPP. Zahtevek temelji na škodljivem ravnanju delodajalca in ne na njegovi nezakoniti odločitvi. Ugovor zoper razporeditve ni pogoj za odškodninski zahtevek, razporeditve so bile nepotrebne, tožnik pa si ni upal ugovarjati. Sodba tudi nima razlogov o predlaganem dokazu finančne in psihiatrične stroke in o tem, da je tožnik utrpel materialno in nematerialno škodo. Po mnenju tožnika so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, tožena stranka pa neobstoja krivde ni dokazala. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je sodišče zato zmotno uporabilo materialno pravo.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da bi bilo treba revizijo zavreči, ker je vložena zoper pravno osebo, ki zaradi pripojitve k P. M. ne obstaja več, sicer pa jo zavrniti kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ugovor tožene stranke v odgovoru na revizijo, da je revizija vložena zoper neobstoječo pravno osebo ni utemeljen. Revizija se vlaga zoper pravnomočno sodbo in ne zoper (toženo) stranko.

7. Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz posebej predpisanih razlogov. Revident jih mora izrecno uveljavljati in tudi obrazložiti, pri čemer se ne more sklicevati na pritožbene razloge.

8. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9. Tožnik izrecno uveljavlja le bistveno kršitev določbe prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar ne navede katere določbe ZPP sodišče druge stopnje ni uporabilo oziroma jo je uporabilo nepravilno, ter ali je in kako to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Upoštevajoč zgolj splošne oziroma pavšalne navedbe pritožbe je sodišče druge stopnje več kot zadostno odgovorilo na vse tiste navedbe, ki so odločilnega pomena. Vključno s temi, ki jih tožnik enako pavšalno ponavlja v reviziji. Zatrjevanih pomanjkljivosti in nejasnosti v izpodbijani sodbi ni, nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno pa ni dovoljen revizijski razlog. Ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek že po temelju, se mu ni bilo treba posebej opredeljevati do dokaznih predlogov (po zaslišanju izvedencev) glede višine zahtevka.

10. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Sodišči sta pravilno upoštevali določbe zakonov, ki so oziroma urejajo odškodninsko odgovornost delodajalca: ZDR ter ZOR oziroma OZ, po katerih mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Po splošnih pravilih civilnega prava so temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med prepovedanim škodnim dejanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja. Po 154. členu ZOR in enako 131. členu OZ (o krivdni odgovornosti) mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri subjektivni odgovornosti pa mora oškodovanec (torej v našem primeru tožnik) dokazati poleg obstoja pravno priznane škode še nedopustno ravnanje tožene stranke (delodajalca) in dejstvo, da je škoda posledica njenega ravnanja. Predpostavke odškodninske odgovornosti so določene kumulativno. Podane morajo biti vse in če le ena ni, tudi ni odškodninske odgovornosti delodajalca.

12. Izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje temeljita na (dejanski) ugotovitvi, da ravnanje tožene stranke, zaradi katerega naj bi tožniku po njegovem zatrjevanju nastala škoda, ni nezakonito oziroma protipravno. Revizijsko sodišče se s tako presojo strinja. Če ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno (nedopustno), ni njene odškodninske odgovornosti za katerokoli škodo iz tega naslova.

13. Pred uveljavitvijo novega ZDR s 1. 1. 2003 je bilo na zakonu utemeljeno razporejanje delavcev normalen in zakonit način odločanja delodajalcev o razporejanju zaposlenih na druga delovna mesta, ob predvidenem postopku varstva pravic delavcev. Če se je delavec z razporeditvijo strinjal, kar se je lahko izkazovalo tudi tako, da zoper razporeditev ni uveljavljal varstva pravic, take razporeditve ni mogoče šteti za "škodljivo ravnanje delodajalca". Enake posledice bi imela tudi pravnomočna ugotovitev o zakonitosti razporeditve. To pa pomeni tudi, da so obstajali utemeljeni razlogi za razporeditev in da ni bilo nepravilnosti glede izpolnjevanja pogojev za razporeditev in glede pravic in obveznosti delavca na novem delovnem mestu. Ugovor zoper razporeditve res ni pogoj za odškodninski zahtevek, pomeni pa - ne glede na razlog njegove opustitve - da razporeditve ni mogoče šteti za nezakonito in tudi ne za protipravno (nedopustno) ravnanje v smislu odškodninske odgovornosti.

14. Po 1. 1. 2003 enostranskih odločitev delodajalca o "razporejanju" zakon ni več predvideval, ampak je možna le sklenitev ali sprememba pogodbe o zaposlitvi za novo delovno mesto. Po ugotovitvah sodišča je tožnik tako novo pogodbo o zaposlitvi podpisal. 15. Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

16. Ker so navedbe v odgovoru na revizijo deloma neutemeljene, v ostalem pa ne navajajo ničesar novega, kar bi lahko vplivalo na odločitev, je revizijsko sodišče sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia