Jedro

V zvezi s pritožnikovim prizadevanjem za oprostitev plačila naloženih krivdnih stroškov pa je le še dodati, da slednje izrecno onemogoča šesti odstavek 95. člena ZKP, ki določa, da določbe o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu stroškov iz četrtega in petega odstavka 95. člena ZKP ne veljajo v primerih iz 94. člena tega zakona.

Izrek

I. Pritožba priče A. T. se zavrne kot neutemeljena.

II. Priča mora plačati sodno takso v višini 50,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) priči A. T. naložilo, da v roku petnajst dni po prejemu plačilnega naloga, na račun Okrožnega sodišča v Mariboru plača znesek 102,93 EUR, ki predstavlja strošek detektiva Info biro, P. K. H. s.p., za vročitev sodnega pisanja, sicer bo sodišče znesek prisilno izterjalo.

2. Zoper sklep se je pritožila priča A. T., brez izrecne navedbe pritožbenega razloga, smiselno pa zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ga plačila stroškov oprosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP priči z izpodbijanim sklepom naložilo v plačilo stroške, ki so nastali z vročanjem vabila priči po pooblaščenem sodnem vročevalcu. Tehtno in argumentirano je namreč pojasnilo, da so obravnavani stroški postopka nastali izključno po krivdi priče, ki kljub pravilnemu vročanju, na prijavljenem naslovu bivališča ni dvigovala sodnih pisanj – vabila na glavno obravnavo, vsled česar je sodišče prve stopnje moralo vročitev opraviti po pooblaščenem vročevalcu, ki je za svoje delo priglasil stroške. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in utemeljena z razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

5. Sodišče prve stopnje je vabilo priči na glavno obravnavo pravilno vročalo po določbi 119. člena ZKP, skladno s katero vročevalec, po neuspeli osebni oziroma nadomestni vročitvi iz prvega odstavka 119. člena ZKP, pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti naslovnikovega prebivališča. Naslovniku se pusti sporočilo o prispeli pošiljki z obvestilom, na katerem sodišču oziroma pošti in v kakšnem roku lahko prevzame pisanje. Pisanje, ki v določenem roku na pošti ni prevzeto, se vrne (drugi odstavek 119. člena ZKP). Iz navedenega torej jasno izhaja, da se v primeru, če naslovnik na pošti ne dvigne pošiljke v določenem roku, šteje, da vročitev ni bila opravljena. ZKP namreč nima določbe, kakršno imajo nekateri drugi predpisi (npr. Zakon o splošnem upravnem postopku in Zakon o pravdnem postopku), da se tudi v primeru, če naslovnik v določenem roku ne prevzame pisanja na pošti, šteje, da je bila vročitev opravljena, pisanje pa je puščeno v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Pritožnik, ki v pritožbi sicer priznava, da mu je poštar na njegovem naslovu pustil sporočilo o prispelem sodnem pismu, zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni šel na pošto, ker je pričakoval, da mu bo poštar sodno pisanje po dveh tednih pustil „v predalu“. Še zlasti ne, ker je bil pritožnik o zgoraj opisanem načinu vročanja po ZKP v celoti poučen z obvestilom o prispelem pismu.

6. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje pa ne more omajati niti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je priča istočasno od sodišča dobila tudi navadno pismo z isto vsebino, še manj pa pritožnikovo sklicevanje na epidemijo nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19). Poštne storitve so se namreč v tem času še vedno izvajale, tudi v nenujnih sodnih zadevah pa je vročanje sodnih pisanj lahko potekalo skladno z določbo 4.a člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19). V zvezi s pritožnikovim prizadevanjem za oprostitev plačila naloženih krivdnih stroškov pa je le še dodati, da slednje izrecno onemogoča šesti odstavek 95. člena ZKP, ki določa, da določbe o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu stroškov iz četrtega in petega odstavka 95. člena ZKP ne veljajo v primerih iz 94. člena tega zakona. Zato pritožnik tudi s predlogom za oprostitev krivdnih stroškov ne more biti uspešen.

7. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče v pritožbi ni zasledilo ničesar več, do česar bi se moralo posebej opredeliti, je o pritožbi priče A. T. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, zaradi česar mora plačati sodno takso, kot je po tar. št. 7404 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah odmerjena v izreku tega sklepa.