Jedro

Tožba je bila nesklepčna, ker ne vsebuje ustreznih navedb glede obstoja škode. Sodišče je kršilo določbe ZPP, ker ni opravilo pozivnega postopka po 318/3 členu ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. in 4. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo odgovor na tožbo, z zamudno sodbo pa delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer je toženko obsodilo na plačilo 2.000,00 EUR. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženki pa naložilo plačilo 175,15 EUR stroškov postopka.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Zmotna je ugotovitev, da tožnik ni izkazal škode v znesku 8.985,91 EUR. Če je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da tožba glede navedenega zneska ni sklepčna, bi moralo tožniku s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti v skladu z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP. Tožnik bi v takem primeru lahko navedel, da posojila sploh ne bi dal, če bi ga toženka ob sklepanju pogodbe opozorila na plombi. Ker sodišče tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju so si tudi razlogi o odločilnih dejstvih izpodbijane sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Del nastale škode naj bi namreč po oceni sodišča bil v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke, drug del pa ne, prav tako tudi ni povsem jasno, ali se tožbi očita nesklepčnost. Podana je tudi zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče ni zaslišalo priče D. T. Toženka bi morala od zastaviteljic zahtevati dokazila o tem, da je drugi hipotekarni upnik svoj predlog za izvršbo res umaknil. Sodišče je končno tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj so po 168. členu OZ podane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke. Pritožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja na kršitev prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 in nadaljnji; ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku ne določi roka za odpravo nesklepčnost tožbe, je namreč vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožba ni sklepčna, saj tožnik ni opredelil škode, ki naj bi jo utrpel zaradi toženkinega škodnega ravnanja. Bistvo tožbenih navedb je namreč v tem, da je bil tožnik zaradi toženkinega izostanka opozorila v izvršilnem postopku poplačan šele kot tretji upnik, to pa per se ne predstavlja škode v smislu 132. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07-UPB1; OZ). Škoda namreč upniku ne nastane zato, ker je poplačana šele kot tretji v vrsti, marveč šele v primeru, če zaradi te okoliščine ni v celoti poplačan. Takšno nesklepčnost pa je z dopolnitvijo navedb v smislu tretjega (ter a contrario četrtega) odstavka 318. člena ZPP vendarle mogoče odpraviti, zato je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da pozivnega postopka ne opravi, češ da ne bi mogel spremeniti odločitve v zadevi. Takšna odločitev predstavlja kršitev načela odprtega sojenja: namen pozivnega postopka po tretjem odstavku 318. člena ZPP je namreč v tem, da sodišče z njim opravi tisto, kar bi sicer moralo opraviti z materialnim vodstvom na glavni obravnavi - z vprašanji pripraviti tožnika k temu, da svojo tožbo naredi sklepčno (1). Neuporaba omenjene določbe tako tožnika v konkretni situaciji postavlja v bistveno slabši položaj, kot bi ga imel, če bi toženka na tožbo odgovorila. V takem primeru bi namreč svoje navedbe lahko dopolnil vse do prvega naroka za glavno obravnavo, s tem pa eventualno dosegel tudi zanj ugodnejšo sodbo.

Enako velja tudi glede odsotnosti vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da vzročna zveza med opustitvijo toženke in nastalo škodo ni podana. Škoda bi - tako sodišče prve stopnje - nastala tudi v primeru, da bi ga toženka na plombi opozorila, saj tožnik ni navedel, da posojilne pogodbe ne bi sklenil, če bi zanju vedel. Vendar pa bi prvostopenjsko sodišče tožnika s takšnim pravnim naziranjem moralo seznaniti že pred izdajo sodbe in mu s tem omogočiti, da poda manjkajočo trditev ter odpravi nesklepčnost - gre torej za enako kršitev, zato velja zgoraj navedeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v 3. in 4. točki izreka razveljavilo (1. odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku izvesti postopek po tretjem odstavku 318. člena ZPP, nato pa ponovno odločiti o tem delu tožbenega zahtevka.

(1) Gl. Ude (in dr.): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV in UL, Ljubljana 2009, str. 136.