Jedro

Tožena stranka je tožniku očitala kršitve, da nalog, ki so mu bile naložene, ni opravil v roku, ki je bil ključen za naročnika tožene stranke in tudi, po dodelitvi dodatnega roka, tožnik nalog ni izdelal, čeprav je bil predhodno opozorjen na izpolnjevanje delovnih nalog. Pri vseh očitanih kršitvah, ki so bile podlaga za izdana opozorila in kasneje odpoved pogodbe o zaposlitvi, je šlo za nespoštovanje delodajalčevih navodil s strani tožnika, kar predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 37. člen ZDR-1, 5. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi). Tožnik se je svojih delovnih obveznosti zavedal, pa jih je kljub temu kršil, čeprav ga je nadrejena delavka opozarjala na roke za izdelavo odrejenih nalog. Tožnik je storil očitane kršitve, zato je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in je podan utemeljen odpovedni razlog ter nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi, to je da so kršitve tako resne oziroma utemeljene, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

Tožena stranka je imela tehtne razloge za izgubo zaupanja v tožnika zaradi ponavljajočih se kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki jih je tožnik kljub opozorilom, ki očitno niso dosegla namena, nadaljeval. Dejstvo je, da je tožnik skozi daljše obdobje ponavljal istovrstne kršitve, ki se vsaka zase sicer lahko ocenjujejo kot lažje, če so pogoste in ponavljajoče pa skupaj predstavljajo utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na težo in naravo očitanih kršitev in naravo dela, ki ga je tožnik opravljal, je tožena stranka utemeljeno tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2015 nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ter ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter mu za isto obdobje obračunati nadomestilo plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, odvesti davke in prispevke, nato pa tožniku izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. dne v mesecu za pretekli mesec ter ostale prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen odločitve sodišča, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče storilo absolutne in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlati pa v obrazložitvi sodbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi pa so nejasni in med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), prav tako je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče bi moralo predvsem ugotavljati ali je nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov povezano z osebnim odnosom delavca do dela, torej ali delavec ne dosega delovnih rezultatov, ker jih zavestno noče dosegati. Če si delavec prizadeva za doseganje rezultatov, pa jih zaradi nezmožnosti ne more doseči, gre za nesposobnost. Razlika med krivdnim razlogom za odpoved in razlogom nesposobnosti je v tem, da se razlog nesposobnosti kaže v subjektivnih okoliščinah, zaradi katerih delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Tožniku tudi ni mogoče očitati kršitve, če nepravočasno ali nekvalitetno opravljeno delo ni bila posledica njegovega naklepa ali malomarnosti, pač pa delo ni mogel opraviti pravočasno in kvalitetno, kljub trudu. Sam obstoj napak oziroma zamud pri delu med strankama, glede večine očitanih kršitev, niti ni bil sporen. Sporno je bilo, kaj je bil vzrok za te napake oziroma zamude. Dejstvo je, da je tožnik v preteklosti in tudi v obdobju, ko še ni imel resnih zdravstvenih težav (v letu 2012 in 2013) opravljal podobne naloge, kar pa še ne pomeni, da jih je bil sposoben opravljati od sredine leta 2014 dalje. Sodišče se ni opredelilo do vzroka, ki je bil razlog za neopravljeno delo. V 34. točki obrazložitve sodbe je navedlo, da so razlogi za nepravočasno in nepopolno izdelane naloge na strani tožnika. Sodišče procesnemu standardu obrazložitve sodbe ni zadostilo vsaj v delu, ki se nanaša na očitke o nepravočasno opravljenih nalogah. Ni se opredelilo do vprašanja, ali so te napake posledice velikih pritiskov in stresa, katerim je bil izpostavljen, tako na delovnem mestu kot doma, ter njegovih pešajočih delovnih zmožnosti, kar vse je privedlo do tega, da je bil na delovnem mestu nespočit, nezbran, da je trpel zaradi bolečin, da se je počutil fizično nezmožnega za delo. Sodišče se o teh zatrjevanih dejstvih sploh ni izreklo, zaradi česar je podana kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča, da tožnik dela nikoli ni odklonil in da je obljubil, da bo delo opravil do konca, ne kaže na njegov odklonilni odnos do dela, pač pa ravno obratno. Tožnik se je trudil opraviti delo kar najbolje in najhitreje, a mu očitno ni uspelo. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da rok za izdelavo delovne naloge ni bil prekratek, saj je bil tožniku dodeljen kar dvakrat daljši rok od tistega, v katerem bi delo opravila sodelavka (15. točka obrazložitve), pri tem pa sodišče ne obrazloži, zakaj ne verjame, da tožnik dela ni bil sposoben opraviti v danem roku. Dejstvo, da ni zaprosil za podaljšanje roka, kaže na to, da si je nadvse prizadeval, da bi nalogo vendar opravil v danem roku. Sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, saj je napačno uporabilo pravni standard "nesposobnost" v smislu 89. člena ZDR-1, ki nesposobnost za delo opredeljuje kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Ob pravilni uporabi določb ZDR-1 bi torej moralo sodišče, glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, zaključiti, da je delavec nesposoben za delo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za zaslišanje njegove žene in sinov. S tem ravnanjem je kršilo pravico tožnika do izvajanja dokazov v njegovo korist. Posledično je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejstva. Prav družinski člani so tisti, ki bi lahko izpovedali o spremembi v tožnikovem razpoloženju, motivaciji za delo in psihičnih težavah, ki so bile posledice prav pritiskov tožene stranke. Zato je neutemeljena obrazložitev sodišča, ko je zavrnilo predlagane dokaze, da družina ne bi mogla izpovedati o pritiskih, ki jih je tožnik doživljal na delovnem mestu. Sodišče je v 27. točki obrazložitve samo ugotovilo, da so bili tožniku določeni celo daljši roki kot njegovim sodelavcem, to pa iz razloga, ker je tožena stranka upoštevala tudi njegovi dve poškodbi. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bila tožniku dodeljena manjša količina dela kot sodelavcem, roki za izdelavo nalog pa so bili daljši kot pri sodelavcih, saj so upali, da bo tožnik v tem času izdelal nalogo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključiti, da je bil tožnik pri odpovedi diskriminiran zaradi zdravstvenega stanja. Iz izpovedi nadrejene A.A. je sodišče sicer zaključilo, da je bila o zdravstvenih težavah obveščena, vendar pa se do tega odločilnega dejstva ni opredelilo. Sodišče bi moralo ugotovljeno dejstvo presojati v povezavi z dejstvom, da je tožena stranka tožniku ravno zaradi zdravstvenih težav odrejala daljše roke, kot že navedeno. Tožnik je s strani nadrejene ves čas prejemal opazke in očitke o nepravočasnosti opravljanih nalog. Sam je opazil, da so njegovi mlajši kolegi hitreje opravljali naloge od njega, zato je, ko je prišel po listine v zvezi z delovnim razmerjem, B.B. in C.C. povedal, da je mislil, da mu bodo dali odpoved iz razloga nesposobnosti. Sodišče bi moralo te ugotovitve, skladno z 8. členom ZPP, presojati skupaj z drugimi dokazi in glede na uspeh celotnega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da morajo biti pri toženi stranki naloge realizirane v postavljenem roku, kar je vezano na rok naročnika del. Zato je v primeru prekoračitve roka potrebno pravočasno opozoriti predpostavljene. Vse navedeno je bilo tožniku dobro znano in na to je bil tudi opozorjen, kljub temu pa je v nekaterih primerih zavestno opustil celo obvestilo o tem, da določenih nalog ne bo zaključil do roka. Razlog, zakaj je prejemal manjšo količino dela od ostalih zaposlenih oziroma so mu bili določeni daljši roki, je bil predvsem v tem, da se ni bilo mogoče zanesti nanj, da bo nalogo pravočasno izdelal, ostali delavci pa so bili vezani na predhodno izdelano nalogo tožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi, niti tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se v sodbi ne bi opredelilo do bistvenega vprašanja, ali je tožena stranka v predmetni zadevi dokazala, da tožnik zavestno ni želel opravljati svojih delovnih nalog pravočasno in kvalitetno, in zato ni ugotovilo krivdnega odnosa tožnika glede vseh očitanih kršitev in vzroka za nastale napake oziroma zamudo pri delu, kar pa je odločilno za ugotovitev ali je tožnik storil očitane kršitve. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti, zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka ZPP, ni podana. Tožnik ne more zahtevati, da se njegovo ravnanje opredeli kot nesposobnost, da torej ni bil kos delovnim zadolžitvam, saj je utemeljitev odpovednega razloga v presoji delodajalca. Sodišče le presoja, ali je razlog, naveden v odpovedi dejansko podan in ali je utemeljen.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, s tem, ko je sodišče zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje družinskih članov, ki bi naj izpovedali o psihičnih težavah tožnika zaradi posledic pritiskov tožene stranke na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagane dokaze z obrazložitvijo, da družinski člani ne morejo izpovedati o psihičnih pritiskih neposredno na delovnem mestu, ker pritiskov niso neposredno zaznali. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo predlaganih dokazov. Takšno odločitev je ustrezno obrazložilo.

8. Sodišče je krivdni odnos tožnika ugotavljalo glede vseh očitanih kršitev in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Odločilna dejstva, oziroma okoliščine ki jih je ugotovilo, so zlasti naslednje: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 17. 3. 1997 dalje, nazadnje na delovnem mestu strokovni sodelavec/I v organizacijski enoti ...; - dne 2. 3. 2015 je tožena stranka tožniku vročila vabilo na zagovor in ga seznanila z očitanimi kršitvami; - tožnik se je zagovora udeležil in podal pisni zagovor. Nato mu je tožena stranka 11. 3. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Očitala mu je naslednje kršitve: - da tožnik dveh nalog, ki sta mu bile dodeljene v izdelavo sploh ni izdelal oziroma ju ni izdelal v skladu z navodili delodajalca, in sicer je 13. 1. 2015 v izdelavo prejel nalogo z nazivom "D." z rokom izdelave 16. 1. 2015 in dne 22. 1. 2015 nalogo z naslovom "E." z rokom izdelave 27. 2. 2015; - tožena stranka je tožniku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2015 vročila dva opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti z opozorilom na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili utemeljeni. S tem pa je tožena stranka izpolnila pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, določen v 85. členu ZDR-1. 9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vsebino očitanih kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, izvedene dokaze prepričljivo in natančno ocenilo ter pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da so razlogi, ki jih je navedla v odpovedi, resnični in dejanski, ter da predstavljajo utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR-1. Obravnavana dejanja, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, predstavljajo kršitev obveznosti iz 33. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v kraju in času, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevajoč organizacijo dela pri delodajalcu, kakor tudi kršitev obveznosti 34. člena ZDR-1, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

10. Tožena stranka je tožniku očitala kršitve, da nalog, ki so mu bile naložene, ni opravil v roku, ki je bil ključen za naročnika tožene stranke in tudi, po dodelitvi dodatnega roka, tožnik nalog ni izdelal, čeprav je bil tožnik predhodno že opozorjen na izpolnjevanje delovnih nalog. Pri vseh očitanih kršitvah, ki so bile podlaga za izdana opozorila in kasneje odpoved pogodbe o zaposlitvi, je šlo za nespoštovanje delodajalčevih navodil s strani tožnika, kar predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 37. člen ZDR-1, 5. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi). Tožnik se je svojih delovnih obveznosti zavedal, pa jih je kljub temu kršil, čeprav ga je nadrejena delavka opozarjala na roke za izdelavo odrejenih nalog. Iz izvedenih dokazov (priloga B10 - B40) ne izhaja, da bi tožnik nadrejeno delavko A.A., ki je zahtevala, da ji izroči dogovorjene naloge do določene ure določenega dne, seznanil, da nalog ni sposoben opravljati v postavljenih rokih, ker so ti prekratki oziroma zaradi slabega zdravstvenega stanja. Sicer pa je nadrejena delavka A.A. roke za izvedbo nalog podaljšala, če je tožnik zaprosil za podaljšanje roke in je navedeno razvidno tudi iz predloženih listin (priloga B24 - B28).

11. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da nobena priča ni potrdila, da bi tožena stranka oziroma kdo od zaposlenih izvajal kakršenkoli pritisk na tožnika. Vse priče so skladno izpovedale, da je bil tožnik sposoben in inteligenten, da je delo dobro opravil, če je le hotel in tudi v primerih rokih. Priče so potrdile izpoved A.A., da tožnik nekaterih nalog ni opravil oziroma jih je opravil le na pol, da je pri delu zamujal in ga je bilo potrebno čakati, kar pa je negativno vplivalo na celoten delovni proces, saj naročniku niso mogli posredovati dokumentacije v dogovorjenem roku. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo (sodba točka 11-15), da je tožnik imel neprimeren odnos do dela oziroma naloženih delovnih obveznosti, kar pomeni, da je tožena stranka tožniku krivdo za očitane kršitve tudi dokazala. Glede na navedeno se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi mu morala tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, da je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2015 iz krivdnega razloga nezakonita.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik ni prejel odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz diskriminatornega razloga, ker zaradi zdravstvenega stanja ni bil sposoben nalog opraviti pravočasno. Kot je izpovedala nadrejena delavka A.A., je tožnik sicer enkrat potožil, da je prišel z bolniške in da ni popolnoma zdrav oziroma sposoben za delo in takrat mu je svetovala, da naj raje ostane v bolniškem staležu dokler povsem ne ozdravi, vendar je tožnik prihajal na delo. Priča pa je še izpovedala, da v kolikor je bil tožnik v bolniškem staležu, so mu za čas odsotnosti zaradi bolniškega staleža podaljšali roke izvedbe nalog, kar pa potrjujejo tudi dopisi (priloga B23-B27), zato se tožnik neutemeljeno sklicuje, da dela ni opravil pravočasno zaradi zdravstvenega stanja.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in je podan utemeljen odpovedni razlog ter nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi, to je da so kršitve tako resne oziroma utemeljene, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Tožena stranka je imela tehtne razloge za izgubo zaupanja v tožnika zaradi ponavljajočih se kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki jih je tožnik kljub opozorilom, ki očitno niso dosegla namena, nadaljeval. Dejstvo je, da je tožnik skozi daljše obdobje ponavljal istovrstne kršitve, ki se vsaka zase sicer lahko ocenjujejo kot lažje, če so pogoste in ponavljajoče pa skupaj predstavljajo utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na težo in naravo očitanih kršitev in naravo dela, ki ga je tožnik opravljal, je tožena stranka utemeljeno tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

14. Ker niso podani niti utemeljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka (154., 165. člen ZPP).