Jedro

V sodnem postopku je invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju menila, da so pri tožniku potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in da zato pri njem invalidnosti še ne ugotavlja. Do tožnikovih pripomb na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in do izpostavljenih vprašanj pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti dejanskega stanja v tej smeri ni razčiščeval toženec v predsodnem postopku. To so vprašanja, kakšna je tožnikova delovna zmožnost na podlagi obstoječega zdravstvenega stanja in ali je pri tožniku prišlo do invalidnosti in zmanjšanja delovne zmožnosti. Še zlasti glede na obstoječe zdravstveno stanje, ko tožnik za hipertenzijo boluje že 25 let oziroma vse od osnovne šole dalje in je vprašanje ozdravljenja ter zaradi stanja roke, v zvezi s katero se tožnik še ni in se ne bo odločil za operativni poseg, je pa invalidska komisija obstoječe stanje roke že ugotavljala. Ob upoštevanju določbe 34. člena ZZVZZ in glede na to, da je v obravnavanem primeru osebna zdravnica začela postopek za oceno tožnikove delazmožnosti, je ostalo odprto tudi vprašanje, ali je pri tožniku še mogoče pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja v smislu povrnitve delovne zmožnosti. Po citirani določbi ZZVZZ osebni zdravnik oziroma zdravniška komisija napoti zavarovanca na invalidsko komisijo, če oceni, da ni pričakovati povrnitve delovne zmožnosti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2013 in z dne 13. 2. 2013 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št.... z dne 30. 5. 2013 in z dne 13. 2. 2013 ter se mu priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik z zahtevo, da se sodba v celoti razveljavi ter sodišče druge stopnje samo odloči v njegovo korist oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sklicuje se na določbo 51. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju. Zanj je zdravljenje njegovega visokega pritiska končano. Operacije desnega zapestja - odstranitev kosti, ki bi ji sledila še zatrditev desnega zapestja, ne sprejema. Če roke in zapestja ne obremenjuje, lahko opravlja osnovne življenjske potrebe in tudi zapestje do določenega kota lahko neboleče upogiba. Z operativnim posegom bi dobil zapestje, ki ga sploh ne bi mogel premikati oziroma tudi roke ne bi mogel uporabljati niti za osnovne življenjske potrebe. Zdravljenje njegovega visokega krvnega pritiska pa neuspešno traja skoraj desetletje, pri nekaterih od terapij, s hudimi stranskimi učinki. Tudi terapija s triplixamom je hudo ogrozila njegovo življenje, saj je po začetnih stranskih učinkih dobil močno povišan srčni utrip iz 65 na 105 utripov v minuti. Kasneje so se pojavljale občasne aritmije, pričelo je prihajati do zastoja v utripu srca in do popolno nekontrolirano podrhtvanje celotnega telesa. Meni, da bi invalidska komisija I. in II. stopnje, kakor tudi sodišče, morali podati svoje mnenje na podlagi obstoječega zdravstvenega stanja in pri tem bi morali upoštevati njegovo ustavno pravico, da o svojem zdravljenju odloča v prvi vrsti sam. Sploh pa je mnenja, da v takšnem primeru, kot je njegov, saj zdravljenje visokega krvnega pritiska že več let nima popolnoma nobenega pozitivnega učinka, ampak se po vsaki terapiji takoj ali pa šele po nekaj mesecih, pojavijo hudi stranski učinki zdravil. Z operacijo desnega zapestja pa se njegova poškodba ne bo pozdravila, ampak bi v primeru zelo uspešnega zdravljenja, pridobil popolno zatrditev desnega zapestja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z 81. členom v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 30. 5. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 13. 2. 2013, s katero je zavrnil zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

5. Iz listinske dokumentacije izhaja, da se je postopek pri tožencu začel dne 4. 12. 2012 na predlog tožnikove lečeče zdravnice. Kot vodilno diagnozo je navedla arterijsko hipertenzijo in aseptično nekrozo lunatne kosti desnega zapestja. Obe invalidski komisiji, invalidska komisija I. stopnje dne 6. 2. 2013 in invalidska komisija II. stopnje dne 28. 5. 2013, sta menili, da so pri tožniku potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju. Ugotavljali sta, da ima tožnik povišan krvni tlak, ki ni urejen. Vendar nima prizadetosti tarčnih organov. Ima poškodovano kost v desnem zapestju, po mnenju kirurga plastika pride v poštev kirurško zdravljenje, te možnosti pa tožnik še ni izkoristil. 6. V sodnem postopku je invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju na podlagi osebnega pregleda in medicinske dokumentacije in enakih diagnoz menila, da so pri tožniku potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in da zato pri njem invalidnosti še ne ugotavlja.

V obrazložitvi dopolnilnega mnenja invalidska komisija II. stopnje na podlagi dokumentacije ugotavlja, da ima tožnik od osnovne šole dalje ugotovljen zvišan krvni tlak, ki pa ni urejen. Pri treningu borilnih veščin si je poškodoval desno zapestje. Specialist kirurg plastik je dne 9. 5. 2011 povzel izvid MRI desnega zapestja, ki je pokazal znake Kienboeckove bolezni zaradi spetične nekroze lunatne kosti druge stopnje ter tožniku predlagal možnosti nadaljnjega zdravljenja. Tožnik se za operativno zdravljenje ni odločil. Junija 2012 je ponovno opravil MRI desnega zapestja, kjer so prav tako opisane spremembe v levi lunatni kosti desnega zapestja v smislu aseptične nekroze. Na osebnem pregledu pa je invalidska komisija ugotovila, da so pri tožniku vrednosti krvnega pritiska kljub zdravljenju še vedno povišane ter menila, da bo verjetno potrebno terapijo modificirati, potrebno pa bo opraviti dodatno diagnostično obdelavo za oceno stanja funkcije srčne mišice in zaklopke. Sicer je ugotovila omejeno gibljivost v desnem zapestju, vendar ob tem bolečine zmerne ter da je zato funkcionalnost desne roke le zmerno prizadeta in je zaenkrat potrebno nadalje še konzervativno zdravljenje. Glede na opisano zdravstveno stanje, priloženo medicinsko in delovno dokumentacijo ter ugotovitve osebnega pregleda, je invalidska komisija druge stopnje menila, da zdravljenje arterijske hipertenzije pri tožniku še ni končano. Zato dokončnega mnenja o delazmožnosti do izdaje izpodbijane odločbe z dne 30. 5. 2013, kot tudi še sedaj, ni mogoče podati.

7. S takšnim mnenjem se tožnik ni strinjal. Vztrajal je, da bi senat moral upoštevati, da je od poškodbe desnega zapestja minilo že desetletje in da je še vedno otečeno kljub dejstvu, da roke pomembneje ne obremenjuje. Obenem je poudaril, da se za operativni poseg ni odločil. Posebej je izpostavil, da ima zvišan krvni tlak od osnovne šole naprej, to je že okrog 25 let. Trditev, da zdravljenje hipertenzije še ni končano, je po njegovem samoumevno, saj zdravljenje in ozdravljenje zvišanega krvnega pritiska, ni mogoče oziroma traja doživljenjsko. Vztrajal je, da bi senat zaradi specifičnosti bolezni moral podati mnenje o njegovi delovni zmožnosti.

8. Do pripomb na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in do izpostavljenih vprašanj, pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti dejanskega stanja v tej smeri ni razčiščeval toženec v predsodnem postopku. To je vprašanja, kakšna je tožnikova delovna zmožnost na podlagi obstoječega zdravstvenega stanja in ali je pri tožniku prišlo do invalidnosti in zmanjšanja delovne zmožnosti. Še zlasti glede na obstoječe zdravstveno stanje, ko tožnik za hipertenzijo boluje že 25 let oziroma vse od osnovne šole dalje in je vprašanje ozdravljenja ter zaradi stanja roke, v zvezi s katero se tožnik še ni in se ne bo odločil za operativni poseg, je pa invalidska komisija obstoječe stanje roke že ugotavljala. Ob upoštevanju določbe 34. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ) in glede na to, da je v obravnavanem primeru osebna zdravnica začela postopek za oceno tožnikove delazmožnosti, je ostalo odprto tudi vprašanje, ali je pri tožniku še mogoče pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja v smislu povrnitve delovne zmožnosti. Po citirani določbi ZZVZZ namreč osebni zdravnik oziroma zdravniška komisija napoti zavarovanca na invalidsko komisijo, če oceni, da ni pričakovati povrnitve delovne zmožnosti.

9. Ker je odločitev toženca najmanj preuranjena, izpodbijani odločbi z dne 30. 5. 2013 in z dne 13. 2. 2013 pa posledično nepravilni in nezakoniti, ju je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alineje 82. člena ZDSS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. V novem upravnem odločanju bo toženec na podlagi obstoječega zdravstvenega stanja (ob dejstvu, da tožnik za zvišanim krvnim tlakom boluje že 25 let in da gre po tožnikovih navedbah ter ugotovitvah invalidske komisije II. stopnje v dopolnilnem mnenju, za omejeno gibljivost v desnem zapestju ob zmernih bolečinah in le zmerno funkcionalno prizadetost desne roke) ocenil tožnikovo delovno zmožnost, torej ali je pri tožniku prišlo do invalidnosti in do zmanjšanja delovne zmožnosti ali ne, v smislu 60. člena ZPIZ-1, ob upoštevanju tožnikovega svojega poklica. V primeru ugotovljene invalidnosti, pa bo ugotovilo tudi ali tožnik izpolnjuje pogoje pokojninske dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.