Jedro

V postopku za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen ni mogoče ugotavljati dejanskega stanja glede možnih načinov vrnitve podržavljenega premoženja in tudi ni mogoče prejudicirati, v kakšni obliki bo premoženje vrnjeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1082/97-12 z dne 19.5.1999 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 11.4.1997, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote T., Oddelka za občo upravo, druge upravne naloge in skupne zadeve z dne 14.6.1996, in sicer je v delu, ki se nanaša na tožnika, to odločbo odpravilo in v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S tem sklepom je upravni organ prve stopnje na podlagi 68. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) prepovedal razpolaganje z nepremičninami parc. št. 205/1 in 280/3, ki sta vpisani pri vl. št. 318 k.o. B., kot splošno ljudsko premoženje, na katerem ima pravico uporabe Gozdno gospodarstvo K. Razpolaganje s parcelama je bilo prepovedano do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji premoženja A.B. in dr. A.P.. Prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je organ prve stopnje izdal odločbo na podlagi določb 68. člena ZDen, ker je ugotovil, da upravičenca v postopku denacionalizacije A.B. in dr. A.P. izkazujeta dejansko in pravno podlago za vrnitev nepremičnin in da je zato mogoče njuno zahtevo zavarovati z začasno prepovedjo razpolaganja. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je iz upravnega spisa in predloženih listin razvidno, da tožeča stranka zatrjuje, da je pridobila zemljišče parc. št. 280/3, vpisano pri vl. št. 318 k.o. B. na podlagi pogodbe, sklenjene z Občino T. dne 23.7.1981. Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da je tožeča stranka vzela v uporabo družbeno stavbno zemljišče, ki bo služilo kot funkcionalno zemljišče k njeni hiši, in sicer del parc. št. 280/1 k.o. B. v izmeri 170 m2. Tudi iz sklepa Temeljnega sodišča Kranju, Enote v Kranju z dne 14.11.1986, Dn št. 4104/86 izhaja, da se je parc. št. 280/1 delila v parcelo 280/1 in 280/3 pašnik v izmeri 157 m2 na podlagi odločbe Geodetske uprave občine K. in T. in kopije katastrskega načrta. Tudi iz lokacijske dokumentacije z dne 22.10.1980 izhaja, da se predlaga, da se funkcionalno zemljišče poveča za površino, ki je v naravi ravna, neporaščena gozdna površina in jo investitor že sedaj deloma koristi za greznico. Navedeno zemljišče predstavlja smiselno zaokrožitev meje zazidalnega področja in znaša tako povečava funkcionalnega zemljišča približno 170 m2. Po mnenju prvostopnega sodišča iz predloženih listin izhaja, da parc. št. 280/3 predstavlja funkcionalno zemljišče k hiši tožeče stranke, zato se to zemljišče mora šteti kot zazidano stavbno zemljišče. Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja v 1. točki 3. odstavka 11. člena opredeljujejo, da se stavbna zemljišča delijo na zazidana stavbna zemljišča - na katerih so bile zgrajene stavbe (fundus) ter zemljišča, namenjena za njihovo redno rabo (funkcionalno zemljišče). Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZDen se podržavljena, zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Tako je sporno zemljišče, parc. št. 280/3, vl. št. 318 k.o. B., potrebno šteti za zazidano stavbno zemljišče. Na podlagi 68. člena ZDen se lahko začasno prepove razpolaganje z nepremičninami samo takrat, če je dejanska in pravna podlaga zahteve za denacionalizacijo za vrnitev nepremičnin verjetno izkazana. Ta pogoj pa, ob upoštevanju 2. odstavka 32. člen ZDen, ni podan. Po mnenju prvostopnega sodišča prvostopni organ ni imel opore v materialnem zakonu za izdajo prvostopne odločbe in je bila določba 68. člena ZDen nepravilno uporabljena. Zato je prvostopno sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt tožene stranke v obsegu, ki se nanaša na tožnika.

Prizadeta stranka A.B. v pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče kršilo določbe Zakona o upravnem sporu, ker je izdalo sodbo brez obravnave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Odločilno dejansko stanje je ostalo nerazjasnjeno in tako sodba temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Pritožnica predlaga nove dokaze, ki jih doslej brez svoje krivde ni mogla predlagati. Ti dokazi kažejo na utemeljenost pritožbe tudi iz razloga po 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. Sodba ne upošteva namena in cilja začasne odredbe, temelji pa na zmotnem dejanskem stanju in ugotavlja dejstva, za katera v spisnem gradivu ni podlage. Začasna odredba ima namen zavarovati denacionalizacijski zahtevek in samo začasno ureja razmerja, do izdaje odločbe o denacionalizaciji. Preprečiti hoče izigranje upravičencev in zato za njeno izdajo zadostuje verjetnost. Brez izdaje začasne odredbe bo ves nadaljnji postopek denacionalizacije glede spornih zemljišč brezpredmeten.

Začasna odredba je bila izdana v zavarovanje zahtevka za vračilo parc. št. 205/1 in 280/3 k.o. B. Obe parceli sta knjižno v pravici GG K., zavezanec za vrnitev pa je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Odločilno je, da zavezanec ne nasprotuje vrnitvi teh zemljišč v last in posest. To pa je prvostopna sodba spregledala in o tem odločilnem dejstvu nima nobenih razlogov. Na parc. št. 205/1 je objekt, ki je v lasti tretje osebe (F.P.) in ne tožnika. Zato tožnikova aktivna legitimacija sploh ni podana. Na parceli 205/1, ki je glede na vrsto rabe gozd 822 m2, je gradnja v površini 86 m2. Stavbišče meri 86 m2, funkcionalno zemljišče, ki je potrebno za redno rabo zgradbe, pa največ 200 m2. To seveda pomeni, da je samo okoli 286 m2 parcele št. 205/1 lahko stavbno zemljišče v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen. Ves ostali del parc. št. 205/1 pa spada v denacionalizacijo za vrnitev v last in posest. Vsa drugačna stališča napadene sodbe so posledica enostranske in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter neupoštevanje listinskih in ostalih dokazov v upravnem spisu. Sklepanje sodbe, da je to zemljišče šteti kot stavbno zemljišče, je povsem arbitrarno in pravno zmotno. Parcela 280/3 je v naravi in po katastru gozd oziroma delno sadovnjak. Na tej parceli ni nobene gradnje oziroma nobene stavbe. Trditev izpodbijane sodbe, da iz predloženih listin izhaja, da parc. št. 280/3 predstavlja funkcionalno zemljišče k hiši tožeče stranke, je protispisna ter dejansko in pravno zgrešena. Ta parcela nima nobene povezave ali navezne okoliščine s hišo tožnika. Tudi velja poudariti, da je morala biti parcela, na kateri je tožnik zgradil hišo, dovolj velika za stavbišče in funkcionalno zemljišče, sicer bi ne dobil lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Zato so razlogovanja izpodbijane sodbe o smiselni zaokrožitvi meje zazidalnega področja in povezavi funkcionalnega zemljišča brez dejanske in pravne podlage. Tožnik za prehod lastništva parc. št. 280/3 in 205/1 ne izkazuje veljavnega pravnega naslova in tudi ne pridobitnega načina. Gradnja na tujem svetu bi bila lahko temelj za originaren način pridobitve lastninske pravice, vendar ne na zemljišču v družbeni lastnini ter ob strogih zakonsko določenih pogojih po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Vprašanje stavbišča in funkcionalnega zemljišča je strokovno vprašanje, ki ga je mogoče razrešiti le z izvedencem v ustreznem postopku, v katerem bi imeli pravico sodelovanja kot stranka tudi upravičenci do denacionalizacije. Vsako drugačno odločanje pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja in zanika pravico upravičencev do denacionalizacije. Vrsta okoliščin kaže, da je začasna odredba nujna, da se prepreči razpolaganje in kakršnokoli dejansko in pravno spremembo, ki bi lahko vplivala na denacionalizacijo in na vrnitev v zahtevani obliki. Tožnik ima v postopku lastnost stranke in bo lahko zato v tem postopku izkoristil vse pravne možnosti za dokazovanje svojih stvarnih pravic in njihovega obsega na spornih zemljiščih. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da je sporno zemljišče zakonito pridobil. Razlogi, ki jih navaja pritožba, teh dejstev ne morejo spremeniti. Meni, da pritožnica zlorablja procesne pravice in se sklicuje na dokaze, ki bi jih lahko že predložila, saj celoten postopek teče na njeno zahtevo. Navajanje parcele 205/1 k.o. B. v pritožbi ni relevantno, saj do tega zemljišča nima nobenih zahtev. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je, po presoji pritožbenega sodišča, neutemeljeno sledilo tožbenim navedbam in je ugotavljalo dejstva, ki so lahko samo predmet obravnavanja v postopku denacionalizacije pred upravnim organom in podlaga za meritorno odločanje o zahtevi za denacionalizacijo. Izdaja začasne odredbe po 68. členu ZDen je pogojena z verjetno izkazanostjo zahteve za denacionalizacijo po vsebini in obsegu. Njen namen je preprečitev razpolaganja s premoženjem, ki bi lahko onemogočilo vračanje v obliki in obsegu postavljenega zahtevka. Nevarnost, da bi utegnilo priti do takega razpolaganja je nedvomno izkazana v primerih, kadar je zahtevana oblika vračanja sporna in obstajajo nasprotni interesi med udeleženimi strankami. Zato v postopku za izdajo začasne odredbe ni dopustno ugotavljati dejanskega stanja glede načinov vrnitve premoženja na podlagi denacionalizacijskega zahtevka, kar pravilno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje se je z ugotavljanjem spornega dejstva glede možne oblike vračila parc. št. 280/3 spustilo v ugotavljanje takega dejstva, ki ga mora ugotoviti upravni organ prve stopnje v kontradiktornem postopku ob sodelovanju udeleženih strank in o tem odločiti v denacionalizacijski odločbi (66. in 67. člen ZDen). Rešitve vprašanja o možni obliki vračanja podržavljenega premoženja v postopku za izdajo začasne odredbe ni mogoče prejudicirati, saj gre za poprejšno fazo v postopku denacionalizacije, ki ne more nadomestiti dokončne denacionalizacijske odločbe.

Sodišče prve stopnje je opustilo presojo relevantnih okoliščin, ki so pomembne za odločitev, kršilo pa je tudi pravila postopka, saj je brez glavne obravnave ugotavljalo dejstva, ki so sporna, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato bo moralo prvostopno sodišče v ponovljenem postopku presoditi relevantne okloliščine, ki so pomembne za odločitev, in na tej podlagi razsoditi v tem sporu.

Do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na parc. št. 205/1, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker to zemljišče ni predmet spora v tem postopku.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (76. člen ZUS).