Jedro

V osmem odstavku 86. člena KZ-1 je jasno določeno obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist. Določen je rok v katerem mora delo v splošno korist opraviti, kot tudi trenutek, od katerega se kazen zapora pretvori v ure dela v splošno korist. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da mora obsojenec delo v splošno korist opraviti v roku treh let od izvršljivosti sodbe. Izvršljivost sodbe pa je tisti trenutek, na katerega zakon veže obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist. Tega roka sodišče ne more in ne sme določiti drugače, četudi bi na obsojenčevi strani obstajale okoliščine, ki mu opravo oz. pričetek dela v splošno korist otežujejo ali onemogočajo in četudi te okoliščine nastopijo po izreku (in pred pravnomočnostjo) sodbe.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi istega zakonskega določila mu je ob uporabi omilitvenih določil 50. člena in 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen devetih mesecev zapora. Odločilo je, da se pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 63875/2022 in Okrajnega sodišča v Lendavi II K 78052/2022 ne prekličeta. Na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 je odločilo, da se izrečena zaporna kazen izvrši na način, da obsojeni namesto kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist. Obseg dela v splošno korist se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Sodišče je v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da obsojenega oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o potrebnih izdatkih in nagradi zagovornika pa bo odločala služba za BPP.

Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega je oprostilo plačila sodne takse.

2.Zoper pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Z vloženo zahtevo pravnomočni sodbi izpodbija v celoti. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni na način, da se rok za opravo dela v splošno korist prične šteti šele z dnem, ko bo obsojeni odpuščen na prostost. Hkrati pa je vložil tudi prošnjo obsojenega, ki je brez premoženja, da se ga oprosti plačila sodne takse.

3.Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan, ki je Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenemu in njegovemu zagovorniku, ki na odgovor nista odgovorila.

B.

4.V pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik izpodbija sodbi sodišč nižje stopnje v celotnem obsegu, vendar praviloma ne pojasni, katere konkretne kršitve očita, zato je ta trditev po ugotovitvah Vrhovnega sodišča pavšalna, nekonkretizirana in ne dosega standarda konkretiziranosti po prvem odstavku 424. člena ZKP. Utemeljuje pa kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP z navedbami, da so pred pravnomočnostjo sodb, zoper katere vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, nastopile okoliščine, ki vplivajo na izvrševanje dela v splošno korist, ker je bilo z dvema sklepoma Okrajnega sodišča v Ljutomeru zaradi nezmožnosti izterjave plačila glob, izrečen nadomestni zapor v trajanju 164 dni, pri čemer je obsojeni s strani sodišča prejel poziv, da mora 21. 10. 2024 nastopiti prestajanje zaporne kazni po citiranih sklepih, pri čemer je do sedaj prestal 76 dni zapora. Dne 11. 11. 2024 je obsojenec ponovno nastopil zaporno kazen in sedaj prestaja 88 dni zaporne kazni. Ker sodišči nižje stopnje nista upoštevali časovnih preprek v obdobju katerih obsojenec ni mogel opravljati dela v splošno korist, sta s tem kršili določbo 86.člena KZ-1.

5.Takšne trditve vložene zahteve so neutemeljene, predvsem pa brez pravne podlage. V osmem odstavku 86. člena KZ-1 je namreč jasno določeno obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist. Določen je rok v katerem mora delo v splošno korist opraviti, določen pa je tudi trenutek, od katerega se kazen zapora pretvori v ure dela v splošno korist. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da mora obsojenec delo v splošno korist opraviti v roku treh let od izvršljivosti sodbe. Izvršljivost sodbe pa je tisti trenutek, na katerega zakon veže obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist.

Tega roka sodišče ne more in ne sme določiti drugače, četudi bi na obsojenčevi strani obstajale okoliščine, ki mu opravo oz. pričetek dela v splošno korist otežujejo ali onemogočajo in četudi te okoliščine nastopijo po izreku (in pred pravnomočnostjo) sodbe. Zato vložnik z navedbami v zahtevi, s katerimi se zavzema za kasnejši nastop roka za opravo dela v splošno korist, ne more biti uspešen.

6.Kot je vložniku že utemeljeno pojasnilo tudi pritožbeno sodišče, je za izvršitev pravnomočne in izvršljive sodbe pristojna probacijska enota, ki na podlagi Zakona o probaciji (ZPro) izvršuje, vodi in nadzira delo v splošno korist. Obsojenec se bo tako o dejanskem pričetku in načinu izvrševanja dela v splošno korist dogovarjal individualno s pristojno probacijsko enoto, ki ga bo po prejemu pravnomočne in izvršljive sodbe pozvala, da se zglasi pri njih zaradi priprave osebnega načrta (15. člen ZPro). Glede na dejstvo, da je osebni načrt individualiziran način izvrševanja sankcije, ki jo je določil organ, ki zahteva izvrševanje probacijske naloge, bo obsojenec lahko tedaj obvestil probacijski organ o vseh subjektivnih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na sam pričetek in potek s sodbo naloženega mu dela v splošno korist. V 11. odstavku 86. člena KZ-1 je določeno, če obsojenec v postavljenem roku iz kakršnegakoli razloga ne more opravljati dela v splošno korist, je to predmet posebnega postopka, v katerem pa bo obsojeni lahko pojasnil svoje razloge za nezmožnost opravljanja dela v splošno korist.

7.Po obrazloženem Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev materialnega zakona ni podana, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

C.

8.Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, upoštevajoč razpoložljive podatke o obsojenčevem premoženju in dohodkih. Ob presoji obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo prvostopenjskega sodišča, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

9.Odločba je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Tako tudi sodba VS RS I Ips 23595/2018 z dne 4.11.2021, tč. 12

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86, 86/8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.