Jedro

Ob izdaji izpodbijanega sklepa je obstajala odločba predlagatelja izvršbe kot tudi potrdilo o izvršljivosti na njej, kar pomeni, da je obstajal veljaven izvršilni naslov, ki je podlaga za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti s strani davčnih organov iz 146. člena ZDavP-2. Tožnik do izdaje sklepa obveznosti iz odločbe ni poravnal, kar pomeni, da so bili podani vsi predpisani pogoji za davčno izvršbo.

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, potrdilo o izvršljivosti pa se presoja v posebnem postopku. S tem sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na zastaranje obveznosti iz odločbe ZPIZ. Tudi pri ugovoru zastaranja gre namreč za vprašanje pravilnosti in zakonitosti odločbe kot izvršilnega naslova in s tem za vprašanje, ki se v postopku izvršbe ne presoja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Carinski urad Celje je kot prvostopni organ z izpodbijanim sklepom začel zoper tožnika davčno izvršbo na podlagi izvršljivega sklepa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. 21 4042405 z dne 30. 12. 2010 zaradi izterjave neupravičeno izplačanih denarnih prejemkov v znesku 11 774,74 EUR, zamudnih obresti in stroškov izdaje sklepa, in sicer iz denarnih sredstev tožnika, ki jih ima pri A. 2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) kot predlagatelj izvršbe v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z izvršilnim naslovom, navedenim v izreku sklepa. Ker tožnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo potrebno začeti davčno izvršbo v skladu in na podlagi določb ZDavP-2, ki jih prvostopni organ citira in se nanje sklicuje v nadaljevanju obrazložitve.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da je ZPIZ, Območna enota Celje izdala odločbo št. 21 4042405 1 z dne 30. 12. 2010, s katero je tožnika obvestila o preveč izplačanih dajatvah – nadomestilih plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom v obdobju od 1. 8. 2008 do 31. 11. 2008 v znesku 11 774,74 EUR ter mu istočasno naložila, da neupravičeno izplačani znesek vrne v roku 36 mesecev od prejema odločbe. Tožnik je bil hkrati opozorjen, da se bodo po poteku roka zaračunale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika ter da pritožba ne zadrži izvršitve. Odločba je bila tožniku vročena 6. 1. 2011, kot je razvidno iz fotokopije vročilnice, ki se nahaja v spisih. Iz kopije odločbe je razvidno, da je Območna enota naknadno s sklepom z dne 24. 5. 2013 popravila obdobje, v katerem so bila nadomestila preveč izplačana in ki se pravilno glasi od 1. 8. 2008 do 30. 11. 2010. Ker tožnik obveznosti iz odločbe ni plačal v postavljenem roku, je ZPIZ kot predlagatelj izvršbe carinskemu uradu poslal predlog za izterjavo in pri tem kot datum izvršljivosti navedel 7. 1. 2014. Na podlagi predloga je carinski urad dne 19. 2. 2014 izdal izpodbijani sklep in s tem po presoji pritožbenega organa pravilno in skladno z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje v obrazložitvi, začel prisilno izterjavo zneska iz odločbe. Ob izdaji izpodbijanega sklepa so bili namreč izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov – odločba predlagatelja izvršbe z dne 30. 12. 2010, opremljena s potrdilom o izvršljivosti (na dan 7. 1. 2014), tožnik pa do dneva izdaje ni poravnal svoje obveznosti iz odločbe.

4. V zvezi s pritožbenimi navedbami drugostopni organ ugotavlja, da tožnikovo sklicevanje na vloženo pritožbo zoper odločbo ZPIZ in zoper sklep o popravi pomote ne more vplivati na drugačno odločitev. Skladno z določbo 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v konkretnem primeru odločbe ZPIZ z dne 30. 12. 2010. Davčni organ v postopku izvršbe torej ni pristojen preverjati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova. Gre za ugovore, ki jih tožnik (lahko) uveljavlja v drugem – sodnem postopku. Procesna predpostavka za začetek postopka davčne izvršbe je izvršljivost izvršilnega naslova in ne njegova pravnomočnost. O tem, da je odločba opremljena s potrdilom o izvršljivosti, pa ni nobenega spora. Ker se dejstva, ki jih vsebuje potrdilo, štejejo za dokazana, carinski organ ni pristojen preverjati, ali je potrditev izvršljivosti pravilna. Tožnik lahko izpodbija potrdilo pri organu, ki je potrdilo izdal, ne more pa tega storiti v postopku davčne izvršbe.

5. V zvezi s predlogom za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa pritožbeni organ pojasni, da o odložitvi izvršitve odločbe odloča ZPIZ, ki nato poda svoj predlog davčnemu organu, ki o tem izda upravni akt. Iz spisov zadeve izhaja, da je ZPIZ dne 17. 11. 2014 predlagal odlog izvršbe do 17. 5. 2015 ter da je bil tožniku na tej podlagi izdan sklep z dne 17. 11. 2014 o zadržanju izvršbe do omenjenega datuma (17. 5. 2015).

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi ugovarja izvršljivosti odločbe ZPIZ, obstoju terjatve iz odločbe ter njeno zastaranje. V zvezi z vprašanjem izvršljivosti navaja kot ključno, da je ZPIZ kot izvršilni naslov navedel odločbo z dne 30. 12. 2010, ki naj bi postala izvršljiva 7. 1. 2014, ne da bi pri tem upošteval naknaden poseg v odločbo s popravno odločbo (pravilno: sklepom) z dne 24. 5. 2013. Izvršilni naslov bi torej lahko predstavljala le odločba z dne 30. 12. 2010 v zvezi z odločbo z dne 24. 5. 2013, saj kasnejša odločba (pravilno: sklep) spreminja obdobje nastanka domnevnih preplačil in s tem vsebino tega, kar naj bi bil tožnik dolžan povrniti. Z izpodbijanim sklepom se tako terja dolg oziroma preplačila iz leta 2008 in ne iz obdobja od leta 2008 do leta 2010, kot se sicer glasita obravnavani odločbi v celoti. Ker zato izpodbijani sklep ne vsebuje pravilnih obveznih sestavin, je nezakonit in nepravilen in ga je treba odpraviti že iz tega razloga. Sklep o popravi pomote in odločba ZPIZ sta tudi sicer nepravilna in nezakonita, zato ju je tožnik, sicer neuspešno, izpodbijal v socialnem sporu.

7. Glede zastaranja se drugostopni organ ni izrekel, čeprav je ugovor vsebovan že v pritožbi. Ker odločbe (pravilno: sklepa) ni preizkusil v izpodbijanih mejah, je njegova odločba nepravilna in nezakonita. Iz podatkov, ki so v spisih, je mogoče izračunati, da je tožnik v obdobju od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2008 iz izreka odločbe prejel nakazila v znesku 2 368,80 EUR in ne v znesku, ki se terja. Višji zahtevek je torej neutemeljen. Sklep o popravi pomote, s katerim je bilo spremenjeno obdobje neupravičenega izplačevanja nadomestila (za čas od 1. 8. 2008 do 30. 11. 2010) je tožnik neuspešno izpodbijal v socialnem sporu in bo zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Glede na kasneje izdan sklep o popravi pomote odločba ni postala izvršljiva 7. 1. 2014, kot je zmotno navedeno v izreku izpodbijanega sklepa. Sklep je potrebno obravnavati v zvezi z odločbo z dne 30. 12. 2010, obenem pa tudi samo na odločbi z dne 30. 12. 2010, ki je bila kasneje popravljena, zaradi upoštevanja načela formalne legalitete ni mogoče temeljiti davčne izvršbe, saj je vsebina popravljenega sklepa (pravilno: odločbe) drugačna od prvotnega sklepa (pravilno: odločbe). Ker sklep o popravi pomote učinkuje od vročitve tožniku, je terjatev iz sklepa o popravi pomote zastarala za obdobje od 1. 8. 2008 do 28. 5. 2010 v skupnem znesku 8 860,51 EUR. Pri nadomestilih plač gre namreč za denarne terjatve, ki se izplačujejo upravičencu mesečno in s tem za občasne terjatve, ki v skladu s prvim odstavkom 347. člena Obligacijskega zakonika zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Popravek odločbe, ki je za tožnika neugoden, pa učinkuje od vročitve sklepa o popravku odločbe, to je od 28. 5. 2013, zato je ugovor zastaranja, ki se nanaša na vračilo preveč plačanega zneska v obdobju od 1. 8. 2008 do 30. 11. 2010, utemeljen in bi ga moral upoštevati že drugostopni organ, ko je odločal o pritožbi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene. Pravilni in skladni z zakonom so tudi obširni in izčrpni razlogi odločbe druge stopnje, ki jih sodišče zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu nanje sklicuje.

11. Iz ugotovitev davčnih organov, ki jih potrjujejo podatki upravnih spisov, namreč dovolj jasno in hkrati nesporno sledi, da je ob izdaji izpodbijanega sklepa obstajala tako odločba predlagatelja izvršbe z dne 30. 12. 2010, kot tudi potrdilo o izvršljivosti na odločbi, kar pomeni, da je obstajal veljavni izvršilni naslov, ki je podlaga za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti s strani davčnih organov iz 146. člena ZDavP-2. Spora tudi ni o tem, da tožnik do izdaje sklepa ni poravnal obveznosti iz odločbe, kar pomeni, da so bili ob izdaji sklepa podani vsi predpisani pogoji za davčno izvršbo, kot to pravilno in skladno s spisi ugotavlja že drugostopni organ v svoji odločbi.

12. Že drugostopni organ pa tudi pravilno odgovori na pritožbo in pri tem pojasni tožniku, zakaj v postopku izvršbe ni mogoče uspeti z ugovori, ki se nanašajo na zakonitost odločbe ZPIZ in popravnega sklepa ter na pravilnost potrdila o izvršljivosti na odločbi. S pritožbo zoper sklep o izvršbi namreč po izrecni določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, potrdilo o izvršljivosti pa se presoja v posebnem postopku. Sodišče zato vsebinsko enake tožbene ugovore zavrača s sklicevanjem na razloge druge stopnje. S sklicevanjem na iste razloge sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na zastaranje obveznosti iz odločbe ZPIZ. Tudi pri ugovoru zastaranja gre namreč za vprašanje pravilnosti in zakonitosti odločbe kot izvršilnega naslova in s tem za vprašanje, ki se v postopku izvršbe ne presoja. O tem, da se v izvršilnem postopku izvršilni naslov ne presoja, pa se je davčni organ druge stopnje nedvomno izrekel, zato tudi tožbeni očitek nepravilne oziroma pomanjkljive presoje izpodbijanega sklepa v pogledu zastaranja obveznosti iz odločbe s strani pritožbenega organa ne vzdrži pravne presoje.

13. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 15. Ker pravno relevantne okoliščine niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.