Jedro

V sporni zadevi odmera nagrade temelji na določbi drugega odstavka 22. člena ZOdvT. Ker upravni organ ne odloča o vrednostnem zahtevku, vloga za odobritev pravnega posla pa se predloži na obrazcu, ki je tipski in ne zahteva posebnih strokovnih znanj, je bila uporaba drugega odstavka 22. člena ZOdvT po presoji sodišča pravilna.

Stroški postopka so izdatki, ki nastanejo v zvezi z upravnim postopkom v konkretni upravni zadevi, ter nimajo samostojne pravne narave. Odločitev o stroških je obvezna sestavina izreka odločbe ali sklepa, s katerim se konča postopek, ali pa je o njih (če tako izhaja iz izreka odločbe o glavni stvari) odločeno s posebnim sklepom. Če upoštevamo pravno naravo stroškov, po presoji sodišča poziva za izdajo odločbe z dne 8. 9. 2015 ne moremo šteti kot samostojne (nepovezane) vloge s celotnim postopkom odobritve pravnega posla, zato v takem primeru odmera stroškov na pravni podlagi, veljavni po 10. 1. 2015 (OT), ni utemeljena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Dopolnilna odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-55/2015/12 z dne 16. 9. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo stranki A.A., v postopku odobritve pravnega posla, priznala stroške v zvezi z zastopanjem v postopku na prvi stopnji v znesku 315,37 EUR ter v zvezi z izdajo dopolnilne odločbe na drugi stopnji 28,56 EUR, v ostalem pa zahtevek stranke zavrnila (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da stroški v višini 343,93 EUR gredo v breme B.B., ki jih mora plačati v roku 15 dni od dokončnosti odločbe na račun pooblaščenca A.A. 2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da so stranke A.A. in nasprotna stranka B.B. v postopku odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem priglasili stroške postopka na prvi stopnji in sicer A.A. dne 8. 9. 2014, na podlagi tar. št. 2200 v višini 4.742,50 EUR in tar. št. 6002 v višini 20 EUR, vse skupaj povečano za 22% DDV. Nasprotna stranka B.B., pa je v vlogi z dne 22. 10. 2014 priglasil stroške v višini 4.742,50 EUR po tar. št. 2200 ter po tar. št. 6002 v višini 20 EUR, vse povečano za 22% DDV po tar. št. 6007. 3. Skladno z določbo 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ker je pritožnik s pritožbo uspel, je v skladu z določbo 14. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku ter določbami Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 159 EUR, kar ustreza vrednosti predmeta 4.000 EUR (drugi odstavek 22. člena ZOdvT), pomnoženo s količnikom1,5, ker gre za povprečni primer. Nagrada po navedeni tarifi tako znaša 238,5 EUR, povečano za 20 EUR pavšalnih stroškov po tar. št. 6002, povečano za 22% DDV, pa znašajo stroški nagrade za zastopanje v pritožbenem postopku 315,37 EUR.

4. V nadaljevanju je tožena stranka presojala tudi utemeljenost zahtevka oziroma priglasitve stroškov v višini 58,50 EUR + 22% DDV, na podlagi tar. št. 2202 in administrativnih stroškov v višini 20 EUR. Ugotovila je, da priglasitev stroškov ni skladna z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), zato jih je skladno z določbo 4. člena Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), odmerila na podlagi tar. št. 28 OT, ki je določena za upravni postopek (3. točka v povezavi s 1. točko tar. št. 28 in sicer upoštevaje 25% te vrednosti, z vrednostjo točke 0,459 EUR, kar predstavlja 50 točk oziroma 22,95 EUR ter 2% materialnih stroškov na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT v višini 0,459 EUR, kar vse skupaj povečano za vrednost DDV v višini 22%, znaša 28,56 EUR.

5. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka v zavrnilnem delu, ki presega 315,37 EUR ter 28,56 EUR, iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Povzema potek postopka odobritve pravnega posla nakupa kmetijskih zemljišč v vrednosti 440.000,00 EUR ter navaja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke v dopolnilni odločbi, da je tožnik na podlagi določbe 114. člena ZUP upravičen do povrnitve stroškov postopka, ki jih je priglasil z vlogo z dne 8. 9. 2014. Tožena stranka je nepravilno uporabila Zakon o odvetniški tarifi, objavljen v Uradnem listu RS, št. 67/08 in 35/09 - ZOdvT-C. Vrednost predmeta postopka, 440.000,00 EUR, je znana, zato bi morala biti nagrada odmerjena na podlagi 21. člena ZOdvT. Kot primer tožnik navaja pravdno zadevo Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 1. 2013 ter sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 12. 6. 2014. Tako je tožena stranka pri odmeri nagrade napačno uporabila količnik srednje vrednosti, ker ocenjuje, da gre za povprečen primer. Količnik ni bil določen po pravičnem preudarku in upoštevanju relevantnih okoliščin, ki jih določa 13. člen ZOdvT. Prav tako tožena stranka ni obrazložila, zakaj gre za povprečni primer in ni upoštevala pomena zadeve ter dejstva, da gre glede dejanskega stanja, relevantne sodne praske in poznavanja materialno pravnih predpisov za zahtevni primer. Uporabiti bi morala najvišji količnik, ki po tar. št. 2200 znaša 2,5. 6. Napačna je tudi ugotovitev, da priglasitev stroškov s pozivom na izdajo odločbe z dne 8. 9. 2015, ni skladna z veljavno Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015). Predmetni postopek se je začel pred uveljavitvijo veljavne odvetniške tarife, zato se vsi priglašeni stroški določajo v skladu z ZOdv-C. Glede na navedeno, bi morala tožena stranka tudi v tem delu stroške odmeriti v skladu z ZOdvT, glede na vrednost predmeta postopka 440.000,00 EUR, torej v skladu z 21. členom ZOdvT. Sodišču predlaga, da odpravi 1. točko dopolnilne odločbe tožene stranke, v zavrnilnem delu, ki presega 315,37 EUR in 28,56 EUR.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v dopolnilni odločbi odločala o priglašenih stroških v zvezi z vloženo pritožbo z dne 30. 12. 2014, in da v zadevi pravna podlaga odločanja o priglašenih stroških ni sporna. Tožena stranka je namreč pravilno uporabila določbo 114. člena ZUP, po kateri v primeru, če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, in se je ta končal v njeno škodo. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da pravno podlago odločanja o stroških predstavljajo določbe ZOdvT, ki je veljal v času vložitve vloge z dne 8. 9. 2014. 10. Sporna v zadevi je uporaba posameznih določb ZOdvT, ki se nanašajo na ugotavljanje vrednosti predmeta odvetniške storitve. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je v spornem postopku vrednost predmeta znana, zato bi morala tožena stranka pri odmeri nagrade uporabiti določbo 21. člena ZOdvT in ne določbe drugega odstavka 22. člena istega zakona.

11. Sodišče soglaša s presojo tožene stranke, da v sporni zadevi odmera nagrade temelji na določbi drugega odstavka 22. člena ZOdvT. Navedeni člen se uporabi, če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po določbah 21. člena tega zakona in se jo določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera (prvi odstavek), če vrednosti predmeta ni mogoče določiti (niti) v skladu s prejšnjim odstavkom, pa znaša vrednost predmeta 4.000 eurov. Ta znesek se lahko ustrezno zniža ali zviša, vendar ne sme preseči 500.000 eurov.

12. Kot je sodišče že navedlo v sodbi IV U 168/2015-7 z dne 18. 8. 2016, na drugačno uporabo določb ZOdvT, ne more vplivati vrednost zemljišč v višini 440.000,00 EUR, ki so bila predmet postopka odobritve pravnega posla nakupa kmetijskih zemljišč. Odobritev pravnega posla namreč poteka skladno z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih, za katerega vrednost odobritve pravnega posla ni relevantna. Ker upravni organ ne odloča o vrednostnem zahtevku, vloga za odobritev pravnega posla pa se predloži na obrazcu, ki je tipski in ne zahteva posebnih strokovnih znanj, je bila uporaba drugega odstavka 22. člena ZOdvT, po presoji sodišča pravilna in se sodišče glede nadaljnjega postopanja oziroma uporabe količnikov pri izračunu odvetniške nagrade, v izogib ponavljanju sklicuje na razloge tožene stranke in jih ponovno ne navaja, ker se z njimi v celoti strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

13. Sporna v zadevi pa je tudi višina stroškov poziva za izdajo odločbe z dne 8. 9. 2015, ki jih je tožena stranka ob upoštevanju določbe 4. člena Zakona o odvetništvu ( ZOdv-D) odmerila na podlagi določbe Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015). Tožnik v tožbi odmeri stroškov na navedeni pravni podlagi, kot materialno pravno napačni nasprotuje in pojasnjuje, da se je postopek začel pred uveljavitvijo veljavne OT, torej bi se vsi priglašeni stroški morali določati skladno z ZOdvT, ob upoštevanju 21. člena ZOdvT.

14. Sodišče se s tožnikovi navedbami v tem delu v celoti strinja. Stroški postopka so namreč izdatki, ki nastanejo v zvezi z upravnim postopkom v konkretni upravni zadevi, ter nimajo samostojne pravne narave. Odločitev o stroških je obvezna sestavina izreka odločbe ali sklepa, s katerim se konča postopek, ali pa je o njih (če tako izhaja iz izreka odločbe o glavni stvari) odločeno s posebnim sklepom. Če upoštevamo pravno naravo stroškov, po presoji sodišča poziva za izdajo odločbe z dne 8. 9. 2015 ne moremo šteti kot samostojne (nepovezane) vloge s celotnim postopkom odobritve pravnega posla, zato v takem primeru odmera stroškov na pravni podlagi, veljavni po 10. 1. 2015 (OT) ni utemeljena.

15. Na podlagi zgornje ugotovitve, kljub pravilnosti odločitve o stroških v delu, ki se nanašajo na znesek 315,37 EUR, je sodišče zaradi jasnosti odločitve tožbi na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu ugodilo in izpodbijano dopolnilno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 in v roku določenem v tem odstavku ponovno odločati in izdati nov upravni akt. K II. točki izreka:

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek, ker je tožečo zastopal odvetnik davčni zavezanec, poviša še za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).