Jedro

Potrebne trditvene podlage o višini škode tožeča stranka zavestno ni podala zaradi zgrešenega materialnopravnega naziranja, čeprav je bila na možnost uporabe pravil o popolni odškodnini in s tem povezano vprašanje odločilnih dejstev opozorjena že z ugovorno podlago tožene stranke. Zato se na neopravljeno materialnoprocesno vodstvo in kršitev pravice do izjave ne more sklicevati. Nadaljnja opozorila sodišča na dopolnjevanje trditvene podlage niso bila potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.159.457,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Pravdne stroške tožene stranke v višini 16.418,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Napačen je zaključek, da je tožbeni zahtevek (prav: tožba) vložena prepozno. Zmotna je ugotovitev, da je pričel subjektivni rok, ki velja za zastaranje neposlovne odškodninske odgovornosti, teči že v prvih dneh januarja 2008. Sodba je pomanjkljiva, ker ni navedena sodna praksa, na katero se sklicuje. V trenutku pravnomočnosti zamudne sodbe tožeči stranki ni mogel biti znan znesek oziroma višina škode. V zamudni sodbi je bilo napačno odločeno o obrestih, ker ni bila upoštevna odločba Ustavnega sodišča RS z dne 2. 3. 2006 opr. št. U-I-300/2004. Tožeča stranka se je v izvršilnem postopku z vsemi pravnimi sredstvi upirala izterjavi dosojenih obresti, zato ob pravnomočnosti zamudne sodbe še ni izvedela za višino škode. Znana je bila šele ob dokončnem odtrganju zneska z računa tožeče stranke. Šele tedaj ji je nastala škoda. To se je zgodilo v obdobju od 22. 3. 2011 do 30. 9. 2011 oziroma ne pred 22. 9. 2011, ko je bila v izvršilnem postopku zavrnjena pritožba tožeče stranke in izdan sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ip 3012/2011. Zahtevek tožeče stranke, ki je tožbo vložila 26. 4. 2012, torej ni zastaral. Škoda do dne 22. 3. 2011 oziroma 30. 9. 2011 sploh še ni nastala. V začetku januarja 2008 (ob prejemu sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 961/2007 z dne 29. 11. 2007) je bil toženec še župan Občine ..., torej bi moral vložiti odškodninsko tožbo zoper samega sebe, kar je absurdno. Pravilne so ugotovitve, da tožena stranka svoje trditve glede pripoznave dolga do družbe P. v skladu z določbo 364. člena Obligacijskega zakonika(2) ni dokazala. To pomeni, da do neugodne zamudne sodbe zoper tožečo stranko ne bi prišlo, če bi tožena stranka podala odgovor na tožbo z ugovorom zastaranja. Izdana bi bila zavrnilna sodba, izvršilnega postopka in škode tožeče stranke ne bi bilo. Napačni, nelogični in nejasni so zaključki sodišča, da višine škode ni mogoče ugotoviti, češ da bi bilo treba odšteti prejeto kupnino družbe P. in kupnino za še enkrat prodano nepremičnino družbi S d. d. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V primeru odgovora na tožbo z ugovorom zastaranja škode ne bi bilo in tudi ne potrebe za vračunavanje že prejete oziroma prejetih kupnin. Tožeča stranka nikoli ni prerekala navedb tožene stranke o ponovni prodaji nepremičnin družbi S. Meni, da ta pogodba oziroma višina kupnine za ponovno prodajo nepremičnin ni v pravno relevantni povezavi z ugotavljanjem višine nastale škode. Ni jasno, zakaj bi bila kupnina, dana s strani S. d. d., odločilna za ugotovitev višine škode v obravnavanem primeru. Relevantno je zgolj razmerje med družbo P. d. d. in Občino ... Izpodbijana sodba je v tem delu za tožečo stranko sodba presenečenja. Če je sodišče menilo, da gre za pravno odločilno dejstvo, bi moralo nanj opozoriti tožečo stranko. Ker je ni, je kršilo določbo 285. člena ZPP in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša nadaljnje pritožbene stroške. V zvezi s spornimi obrestmi v izvršbi opozarja, da tožeča stranka ni vložila ustavne pritožbe, čeprav jo je zastopal kvalificiran pooblaščenec – odvetnik. Če je šlo v tem delu za napako sodišča, zanjo ne more odgovarjati toženec. Pravilne so ugotovitve sodišča, da niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer obstoj škode. Tožeča stranka ni bila oškodovana, dolžna je bila vrniti tisto, kar je prejela za nepremičnino, ki takratni tožeči stranki ni bila izročena. Dvakrat je prodala isto nepremičnino in prejela dvojno kupnino. S plačilom zneska po obravnavani sodbi ni bila v ničemer oškodovana. Sedaj od toženca zahteva znesek, ki bi ga v primeru nevračila v resnici neupravičeno pridobila. Občina ... oziroma takrat zanjo toženec kot župan se je vseskozi pogovarjal in dogovarjal o alternativnih izpolnitvah pogodbe. Dolg do družbe P. d. d. ni bil sporen in je bil vseskozi priznavan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od toženca kot bivšega svojega župana terja povračilo plačanih zneskov, ki jih je v izvršilnem postopku izplačala upniku na podlagi zamudne sodbe sodišča, za katero trdi in dokazuje, da jo je s svojim protipravnim (premalo skrbnim) ravnanjem povzročil toženec kot tedanja odgovorna oseba tožeče stranke. Uveljavlja torej regresni – povračilni zahtevek zoper odgovorno osebo, za katero trdi, da je odgovorna za nastalo škodo. Župan je občinski funkcionar, ki predstavlja in zastopa občino (34a. in 33. člen Zakona o lokalni samoupravi(3)). ZLS ne vsebuje določb o odškodninski odgovornosti župana in regresni pravici občine zoper njega. Zato je bilo treba pri odločanju o obravnavanem zahtevku izhajati iz materialnopravnih določb drugega odstavka 148. člena OZ, ki določa, da ima pravna oseba v primeru, ko za posamezni primer zakon ne določa kaj drugega, pravico zahtevati povrnitev plačanega zneska od tistega, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Pogoj za regresno pravico je torej hujša oblika krivde neposrednega povzročitelja, in sicer da je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Slednjo je sodišče prve stopnje na strani toženca ugotovilo, ker v pravdnem postopku po tožbi P. d. d. zoper sedanjo tožečo stranko ni vložil odgovora na tožbo. Ugotovilo je njegovo hudo malomarnost (razlogi na strani 7).

6. Za tovrstne primere zakon v tretjem odstavku 148. člena OZ določa posebno pravilo o pričetku teka zastaranja. Pravica zahtevati plačani znesek od povzročitelja zastara v šestih mesecih, ko je bila odškodnina plačana. Čeprav sodišče prve stopnje pri odločanju ni uporabilo tega materialnopravnega pravila, je glede na zatrjevana in ugotovljena dejstva o ugovoru zastaranja, s katerim se je v pravdi med drugim branila tožena stranka, odločeno pravilno. Tožnica je ob toženčevem ugovoru zastaranja trdila (in pri tem vztraja v pritožbi), da ji je škoda nastala ob sodni izterjavi vtoževanega zneska, ki je bila izvedena v obdobju od 22. 3. 2011 do 30. 9. 2011. Ugotovitve o času sodne izterjave oziroma o dejstvu plačila vtoževanega zneska je sodišče sprejelo na podlagi teh s strani tožene stranke neprerekanih trditev (razlogi na strani 5 sodbe). Hkrati je ugotovilo, da je bila tožba v tem postopku vložena 26. 4. 2012. Tako se izkaže, da je ob pravilni uporabi materialnopravnega določila tretjega odstavka 148. člena OZ glede na opisana dejstva zahtevek pravilno zavrnjen. Tožba zoper toženca kot odgovorno osebo občine je bila namreč vložena po izteku šestmesečnega roka, določenega za uveljavljanje povračilnega zahtevka zoper odgovorno osebo.

7. Sodišče je svojo odločitev sicer sprejelo ob uporabi prvega odstavka 352. člena OZ, po katerem odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Ugotovilo je, da je tožeča stranka za škodo izvedela že prve dni januarja 2008, to je ob vročitvi pravnomočne zamudne sodbe I Cpg 961/2007 z dne 29. 11. 2007. Ocenilo je, da je do vložitve tožbe zoper toženca v tem postopku (26. 4. 2012) že potekel subjektivni zastaralni rok iz prvega in drugega odstavka 376. člena OZ. Čeprav pritožbeno sodišče meni, da bi moralo uporabiti že zgoraj opisano posebno pravilo za zastaranje povračilnega zahtevka, na pritožbene navedbe, ki grajajo sprejeto odločitev, oprto na materialnopravno podlago o zastaranju odškodninske terjatve, odgovarja, da so neutemeljeni.

8. Sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni konkretiziralo sodne prakse, na katero se je sklicevalo pri presoji ugovora zastaranja. Navedena procesna kršitev je podana, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne pa tudi, če ne vsebuje (vseh) pravnih podlag, na katere sodišče opre svojo presojo. Navedba pravnega vira običajno ne onemogoča preizkusa sodbe. Če jo je mogoče kljub temu materialnopravno preizkusiti, ni ne absolutne ne relativne procesne kršitve(4). Sodba je namreč sposobna za vsebinski preizkus, če so v njej glede na uporabljeno materialno pravo navedena vsa odločilna dejstva za presojo spora(5). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zastaranju oprlo na 352. člen OZ. To pravno podlago je povzelo tako vsebinsko kot z navedbo zakonskega določila, vsebinsko pravilno pa se je sklicevalo tudi na sodno prakso. Navedena je že v teoriji in mora biti poznana tudi tožeči stranki, ki je zastopana po kvalificiranem pooblaščencu. Ključna materialnopravna izhodišča so v sodbi namreč povzeta po komentarju Obligacijskega zakonika(6). Očitek o pomanjkanju materialnopravnih razlogov v sodbi je zato neutemeljen.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča in ne nasprotnemu pritožbenemu naziranju, da je škoda tožeči stranki nastala šele s plačilom (odtegnitvijo vtoževanega zneska v izvršilnem postopku). Za zastaranje odškodninske terjatve je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: o škodi in o storilcu (prvi odstavek 352. člena OZ). Odločilno je, kdaj je oškodovanec mogel glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek(7). Vedenje o škodi ne pomeni, da mora poznati konkretni znesek, ampak mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Ni treba, da je škoda določena, biti mora določljiva(8). Škoda zato ne nastane šele z izvršitvijo sodbe. V obravnavanem primeru je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka že ob vročitvi pravnomočne zamudne sodbe izvedela za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogla realno postaviti odškodninski zahtevek zoper toženca. Zamudna sodba kot izvršilni naslov je vsebovala tudi izrek o obrestih, ki so bile v izvršilnem postopku (po neuspešnem uveljavljanju rednih in izrednih pravnih sredstev tožeče stranke) nato tudi izterjane. To pomeni, da jih je že ob vročitvi sodbe lahko opredelila kot svojo škodo. Od izterjave dosojene terjatve, ko se je škoda (le) materializirala, je bila odvisna le konkretna višina škode, kar pa na začetek teka zastaranja ne vpliva.(9) Ob prejemu pravnomočne zamudne sodbe je torej tožeča stranka vedela za obseg in višino nastale škode ne glede na to, da je kasneje skušala točno višino škode znižati. To dejstvo ni odločilno. Odločilno je, da je bila ta škoda že ob prejemu zamudne sodbe določljiva.

10. Tožeča stranka se šele v pritožbi prvič, ne da bi to opravičila, sklicuje na medsebojno razmerje pravdnih strank, češ da je bil toženec v času prejema pravnomočne zamudne sodbe (še) župan in bi moral po stališču sodišča prve stopnje tožbo vložiti zoper samega sebe. Na morebitno zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir po 361. členu OZ, ki bi tožeči stranki onemogočale, da bi sodno zahtevala izpolnitev obveznosti, se na prvi stopnji ni sklicevala. Zato s prepoznimi in neupoštevnimi pritožbenimi novotami sprejete odločitve ne more omajati.

11. Pritožba uveljavlja še absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvami sodišča o nedokazanosti škode kot ene od obveznih predpostavk za obstoj toženčeve odškodninske odgovornosti. Sodišču očita, da ni opravilo materialnega procesnega vodstva za dopolnitev tožbenih navedb o dejstvu, ki ga je opredelilo kot odločilno za višino škode (prejeta kupnina pri drugi prodaji iste nepremičnine). S tem naj bi izdalo sodbo presenečenja, kršilo 285. člen ZPP in pravico tožeče stranke do izjave. Tako kot na prvi stopnji pa tudi v pritožbi vztraja, da navedeno dejstvo ni v pravnorelevantni vzročni zvezi z vtoževanim zneskom.

12. Da lahko stranka izkoristi pravico do izjave, mora biti seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna za odločitev o zadevi. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravnorelevantnih dejstev oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, jo mora na to opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Vendar slednje ni neomejeno. Pravica do izjave je kršena le, če sodišče ne seznani stranke s pravnim vidikom zadeve, ki ga ob potrebni skrbnosti stranka ni mogla predvidevati. Stranki ni mogoče pripisati premajhne skrbnosti le v primeru, če odločitev temelji na povsem novi pravni oceni, za katero bi bila v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih niti ob vsej skrbnosti ni ocenila za bistvene(10).

13. V obravnavanem primeru je tožeča stranka zatrjevala svoje prikrajšanje, nastalo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ta pa se je branila, da škode (prikrajšanja) tožeče stranke ni, ker je isto nepremičnino prodala in kupnino prejela dvakrat in po obravnavani zamudni sodbi le vrnila tisto, kar je bila sama dolžna vrniti (primerjaj navedbe na list. št. 28 in list. št. 42 spisa). S tem je že tožena stranka opozorila na uporabo temeljnega pravila odškodninskega prava o popolni odškodnini – compensatio lucri cum damno (169. člen OZ). Sodišče mu je sledilo in to v razlogih na strani 7 – 8 sodbe pravilno in jasno razložilo. Oškodovanec ne sme dobiti več, kot je znašala njegova škoda, pa tudi ne manj. Vsako korist iz naslova škodnega dogodka je treba poračunati z odškodnino. Očitane absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

14. Tožeča stranka bi ob taki trditveni podlagi tožene stranke morala že sama računati na presojo spornega razmerja tudi upoštevaje navedeno pravno podlago. Da je bila tožeča stranka nanjo pravilno in pravočasno opozorjena, nenazadnje izhaja tudi iz pritožbenih navedb, saj pritožnica vztraja, da navedena dejstva niso v pravnorelevantni vzročni zvezi z vtoževano škodo. Ker torej potrebne trditvene podlage o višini škode zavestno ni podala zaradi zgrešenega materialnopravnega naziranja, čeprav je bila na možnost uporabe pravil o popolni odškodnini in s tem povezano vprašanje odločilnih dejstev v zadostni meri opozorjena že z ugovorno podlago tožene stranke, se na neopravljeno materialnoprocesno vodstvo in kršitev pravice do izjave ne more sklicevati. Nadaljnja opozorila sodišča na dopolnjevanje trditvene podlage niso bila potrebna in tudi očitanih procesnih kršitev 285. člena ZPP ter po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ni zagrešilo.

15. Trditveno in dokazno breme za obstoj in višino vtoževane škode je bilo na tožeči stranki. Ker ga po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni zmogla, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen tudi zaradi neizpolnjenih vseh splošnih pogojev odškodninskega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja). Podani morajo biti kumulativno. Če manjka že eden od njih, odškodninske odgovornosti ni.

16. Sprejeta odločitev je torej pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Pritožbo je bilo treba zato zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Zato naj sama trpi stroške, ki so ji nastali z njim (prvi odstavek 155. člena ZPP) Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji – ZPP Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami – OZ Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 72/1993 s spremembami – ZLS Op. št. (4): Primerjaj II Ips 217/1999 z dne 1. 12. 1999 Op. št. (5): II Ips 339/2002 z dne 13. 3. 2003 Op. št. (6): Plavšak in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana 2004, strani 478 do 479 Op. št. (7): Primerjaj III Ips 53/2011 z dne 13. 9. 2011 Op. št. (8): II Ips 604/2005 z dne 7. 2. 2008 Op. št. (9): VSL I Cpg 1486/2013 z dne 29. 1. 2014 Op. št. (10): II Ips 101/2013 z dne 19. 2. 2015