Jedro

Izjava obsojenca na seji pritožbenega senata ne predstavlja njegovega zagovora.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni D. Š. je dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR, obsojenega I. B. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7. 2. 2013 D. Š. spoznalo za krivega storitve napeljevanja h kaznivemu dejanju uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen štirinajst let zapora. I. B. je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen štirinajst let in šest mesecev zapora. Obsojenemu D. Š. je naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Obsojenega I. B. je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Prav tako je odločilo, da sta obsojena dolžna nerazdelno plačati potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanke T. R. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 55040/2011 z dne 17. 9. 2013 pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu D. Š. je naložilo plačilo sodne takse; obsojenega I. B. je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni B. pravočasno, dne 12. 1. 2014, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je povsem nekonkretizirana, dne 27. 3. 2014 (po preteku trimesečnega roka za vložitev zahteve), pa je vložil dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega Š. pravočasno, dne 31. 12. 2013, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zagovorniki vrhovnemu sodišču predlagajo razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlagajo tudi, da Vrhovno sodišče odredi prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 20. 3. 2014, zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega B. ocenila kot nekonkretizirano, zato je ni mogoče preizkusiti. Zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega Š. je ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da vložniki glede nezakonitih dokazov ne upoštevajo obrazložitve sodbe višjega sodišča. Zaključki prav tako niso v nasprotju s podatki v spisu, nestrinjanje z njimi pa vsebinsko predstavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Sodbi imata razloge glede naklepa, saj je v obeh sodbah navedeno, na podlagi katerih dejstev sodišče zaključuje, da je obsojeni B. imel v zavesti, da bo T. R. vzel življenje. Sodišče je navedlo olajševalne in obteževalne okoliščine, na podlagi katerih je individualiziralo zagroženo kazen, s tem pa sodišče glede odmere kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencema in zagovornikom obsojenega Š., zagovorniki obsojenega Š. se o odgovoru niso izjavili, obsojeni B. pa se je o odgovoru pisno izjavil dne 27. 3. 2014. B.

6. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Čeprav zakon ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve, tako ne zadošča, da vložnik zahteve navede le zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Ker obsojeni B. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi dne 12. 1. 2014, kot navaja „zaradi kršitve kazenskega zakona in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe“, teh kršitev ni konkretiziral in obrazložil, Vrhovno sodišče tako nekonkretiziranih navedb o kršitvi zakona ni moglo preskušati. Po določbi tretjega odstavka 421. člena ZKP lahko obsojenec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je prejel pravnomočno sodno odločbo. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila sodba sodišča druge stopnje (pravnomočna sodna odločba) obsojencu vročena dne 15. 10. 2013. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tako iztekel dne 15. 1. 2014, zato je obsojenčeva dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti (vložena dne 27. 3. 2014) prepozna(1); zato je Vrhovno sodišče ni moglo obravnavati kot dopolnitev že vložene obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti.

7. Zagovorniki obsojenega Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Navajajo, da sodba višjega sodišča nima razlogov o odločilnem dejstvu, da je obsojeni B. na pritožbeni seji dne 17. 9. 2013 povedal, da mu obsojeni Š. nikoli ni rekel, da naj R. ubije ali da ga mora ubiti. Gre za ponovno spremenjeni zagovor B., s katerim je B. zanikal eventualni naklep obsojenega Š., ki ga zanika tudi Š., njegovega naklepa pa tako ne potrjuje noben dokaz. V izpodbijanih sodbah je tudi notranje protislovje, saj sodišči B. zagovor pretežno ocenjujeta kot neprepričljiv in neverodostojen. Sodišči B. zagovor kot verodostojen ocenjujeta le glede Š. besed, ki naj bi jih izrekel B. in ga s tem napeljal h kaznivemu dejanju. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljani kršitvi nista podani. Sodišče druge stopnje je opravilo sejo senata po določbi tretjega odstavka 378. člena ZKP v navzočnosti strank. Na seji pritožbenega senata se navzočih strank ne zaslišuje in obtoženci tudi ne podajajo zagovora. Na pritožbeni seji lahko stranke samo natančneje pojasnijo svoja stališča iz pritožbe oziroma odgovora na pritožbo(2), zato obsojeni B. zagovora na seji ni podal. Tako sodišče prve (točka 10 obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča) kot tudi druge stopnje (točka 12 obrazložitve sodbe drugostopenjskega sodišča) sta ocenili verodostojnost obeh B. zagovorov. Obsojeni B. je v prvem zagovoru izpovedal, da si je od pokojnega R. izposodil denar, R. pa mu je nato začel groziti zaradi neplačanih obresti, zato je dne 7. 11. 2011, na dan uboja, prišlo do njunega srečanja. V tem zagovoru je obsojeni B. tudi trdil, da obsojeni Š. z R. smrtjo nima nobene zveze. Sodišči sta navedeni zagovor ocenili kot neresničen; ob oceni ostalih izvedenih dokazov sta presodili, da obsojeni B. R.-ja sploh ni poznal, zato si od njega tudi ni izposodil denarja. Tako sta sodišči prvi B. zagovor ocenili kot nelogičen in neprepričljiv. Nato je obsojeni B. na glavni obravnavi svoj zagovor spremenil in povedal, da je njegov prvi zagovor neresničen. V svojem drugem zagovoru je povedal, da sta s Š. v obdobju od oktobra 2010 postala prijatelja, obsojeni Š. mu je zaupal svoje težave z R. in predlagal, da se R. stre, pretepe in spravi na invalidski voziček, v oktobru 2011 pa mu je nato zaradi stopnjujočih R. groženj dejal, da „se R. ustreli ne glede na posledice“. Tako je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi na podlagi ocene zagovorov obsojencev in vseh izvedenih dokazov zaključilo, da je bil obsojeni Š. edina povezava med obsojenim B. in oškodovancem R. Glede na navedeno, ko sta sodišči v sodbah obrazloženo ocenili in presodili verodostojnost B. zagovorov glede Š. napeljevanja h kaznivem dejanju, Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev 11. točke 371. člena ZKP ni podana, saj sodbi vsebujeta razloge o odločilnih dejstvih. Tudi v zahtevi zatrjevano notranje nasprotje v izpodbijanih sodbah ni podano. Sodišči sta del zagovora obsojenega B. ocenili kot verodostojnega, del pa kot neverodostojnega. Sodišče je takšno oceno obsojenčevega zagovora naredilo v skladu z načelom proste presoje dokazov in jo tudi obrazložilo (točka 14 obrazložitve prvostopenjske sodbe in točka 12 obrazložitve drugostopenjske sodbe). Zagovorniki v zahtevi z drugačno oceno zagovora obsojenega B., ne uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka, temveč po vsebini uveljavljajo razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Zagovorniki obsojenega Š. nadalje uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodbi se opirata na nezakonito pridobljene dokaze, natančneje na uradna zaznamka o izjavi osumljenega B. in osumljenega Š. Uradni zaznamek o izjavi osumljenega B. je nezakonit, saj so ga policisti pridobili s kršitvijo določb o samoobtožbi. Policisti so obsojenemu B. pokazali njegovega sina M., ki je bil v času pridržanja na policiji v slabem zdravstvenem stanju in ga s tem prisilili, da je podal izjavo, s katero se je obremenil ter nato policistom pokazal kraj, kjer je zakopal pištolo in teleskopsko palico. Tudi uradni zaznamek o izjavi osumljenega Š. je nezakonit, saj je kriminalist Š.-ju pred podajanjem izjave rekel, da ne potrebuje odvetnika, saj mu bo ta le pobral denar. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljani kršitvi nista podani in soglaša s presojo sodišč, da sta bila oba obsojenca pred podajo izjave na policiji poučena skladno z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, ter da njuni izjavi policija ni pridobila na nezakonit način (točke 3, 5 in 6 obrazložitve prvostopenjske sodbe ter točke 8, 9 in 10 obrazložitve drugostopenjske sodbe). Iz uradnih zaznamkov o izjavi osumljenega B. in Š. izhaja, da sta bila osumljenca pred podajanjem izjave o svojih pravicah poučena po četrtem odstavku 148. člena ZKP, kar izhaja iz samih uradnih zaznamkov, pripomb osumljencev na uradna zaznamka ni bilo. Sodišče svoje sodbe ni oprlo na navedena uradna zaznamka, kar izhaja iz točke 4 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Glede obsojenega B. sta sodišči ugotovili, da je za pridržanje svojega sina izvedel od svojega tedanjega zagovornika, ki ga je prišel obiskati. Policisti so naslednji dan na B. vprašanje le potrdili, da je njegov sin v pridržanju. Glede zdravstvenega stanja B.-jevega sina M. je bilo ugotovljeno, da so policisti ustrezno poskrbeli za njegovo zdravje in ga odpeljali v UKC na pregled, saj je tožil zaradi bolečin v vratu. Glede uradnega zaznamka o izjavi osumljenega Š. je bilo ugotovljeno enako kot glede uradnega zaznamka o izjavi osumljenega B., torej da pripomb na sestavljeni uradni zaznamek ni imel, vsako stran uradnega zaznamka pa je tudi podpisal. Zagovornik je obsojenega Š. spremljal na poligrafsko testiranje, ki je bilo izvedeno pred podajanjem njegove izjave. Sodišči sta ugotovili, da bi bil Š. zagovornik posledično navzoč tudi pri podaji izjave, če bi obsojenec to resnično zahteval. Navedbe zagovornikov, ki presoje sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi o zakonitosti izjav obsojencev pred policijo ne sprejemajo in v zahtevi podajajo svojo oceno postopkov policije v predkazenskem postopku, predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Sodišči naj bi po navedbah zagovornikov obsojenega Š. kršili kazenski zakon. Neutemeljeno zagovorniki uveljavljajo kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, ko navajajo, da mora napeljevalčev naklep obsegati dve posledici; storilčevo odločitev za kaznivo dejanje in samo storitev kaznivega dejanja. Pri obsojenem Š. noben dokaz ni potrdil eventualnega naklepa za uboj in zato ni mogoče ugotoviti istovetnosti s storjenim kaznivim dejanjem. Obsojeni Š. je imel v naklepu hudo ali posebno hudo telesno poškodbo, ne pa uboja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi ta kršitev ni podana. Sodišči sta ugotovili, da je sprva obsojeni Š. obsojenega B. z besedami, „da se naj R. stre, pretepe in spravi na invalidski voziček“ napeljeval k storitvi kaznivega dejanja hude ali posebno hude telesne poškodbe, v mesecu oktobru 2011 (en mesec pred dogodkom) pa je obsojeni Š. (očitno zaradi stopnjujočih groženj R.) obsojenega B. z besedami „da se R. ustreli, ne glede na posledice“ napeljal h kaznivemu dejanju uboja. Sodišči sta v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazložili naklep obsojenega Š. v zvezi z napeljevanjem (točka 13 in 30 obrazložitve prvostopenjske sodbe ter točka 16 obrazložitve drugostopenjske sodbe), saj sta ugotovili, da je obsojeni Š. pri obsojenemu B. povzročil odločitev za storjeno kaznivo dejanje, prav tako pa se je zavedal, da je takšno ravnanje prepovedano in kaznivo. Zagovorniki s svojimi navedbami glede Š. besed, ki jih je izrekel B. in ga tako napeljal k uboju ter drugimi okoliščinami (čas, način napeljevanja itd.) izražajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s tem pa izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Zagovorniki v zvezi z obsojenemu Š. izrečeno kaznijo uveljavljajo kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 371. člena ZKP in kršitev drugega odstavka 49. člena KZ-1. Navajajo, da je sodišče obsojenemu Š. izreklo 14 let zapora, pri tem pa ni našlo nobene olajševalne okoliščine razen dejstva, da je Š. B.-ja h kaznivemu dejanju napeljeval z eventualnim naklepom. Obsojenemu Š. je sodišče izreklo visoko kazen, ki odstopa od siceršnje sodne prakse in pri odmeri kazenske sankcije ni upoštevalo vseh okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. Sodišči sta obrazložili višino izrečene kazenske sankcije in pri tem navedli olajševalne okoliščine (R. grožnje, eventualni naklep in dejstvo, da je oče dveh otrok), ki so podane (točka 33 prvostopenjske sodbe in točka 17 drugostopenjske sodbe). Kolikor pa zagovorniki navajajo, da je sodišče kršilo kazenski zakon s tem, da je obsojenemu Š. ob neupoštevanju vseh podanih olajševalnih okoliščin izreklo bistveno previsoko kazensko sankcijo, ki da je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, pa je treba ugotoviti, da je sodišče obsojencu kazen odmerilo v predpisanih mejah. Vložnik tudi ni z ničemer utemeljil navedb, da izrečena kazen odstopa od kazni, izrečenih za primerljiva kazniva dejanja. Glede na to, da primernosti odločbe o kazenski sankciji s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati, je treba zahtevo zagovornikov obsojenega Š. tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega Š. uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo in glede na navedeno ni odredilo prekinitve izvršitve pravnomočne sodbe. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega B. je nekonkretizirana, dopolnitev pa prepozna, zato jo je Vrhovno sodišče prav tako zavrnilo v skladu z določilom 425. člena ZKP.

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki obsojenega Š. z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojeni Š. dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca. Vrhovno sodišče je obsojenega B. na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Op. št. (1) : Tako tudi sodba VSRS I Ips 293/2000 z dne 10. 1. 2002. Op. št. (2) : Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 819 - 820.